09. junij 2017

Trening v zgornjem nadstropju Kamnite hiše

Torek, 30.5.2017

Da ne bi samo viseli v plezalnih stenah, smo šli potrenirati v jamo – Kamnita hiša. V zgornjem vhodu sva z Ristom pred leti nabila nekaj stropnih rink, kamor se da obesiti vrv. Idealno za izkoristit, da malo visiš in napenjaš možgane o zapletenih manevrih, ki jih mora vsak jamar znati ne le za izpit, ampak tudi v praksi. Tako smo rekli, da bomo tokrat dali poudarek na snemanju ponesrečenca v realnem okolju, kar zna biti malo naporno. Ko smo prišli do jame, smo srečali moškega srednjih let s hčerko, ki si ogleduje jamo in je brez opreme že trikrat šel celo do jezera in svetil in se spraševal, kaj je tam čez na drugi strani. Goran mu je odgovoril, da tam skozi je labirint in da se obiskovanja jam ne moreš lotevati tako amatersko, naj poišče bližnji klub, ki naj te popelje nato v podzemni svet. Le tako bo obisk sproščen in varen.

Ko smo dostopali jame, sem imel majhen spodrsljaj, ki na prvo žogo ni izgledal nič hudega. Noga je opravila funkcijo doskoka, v sklepih pa boleče le na korak. Tako smo se odločili, da trening nadaljujemo in ga prekinemo, če bo noga začela spreminjati barvo. Ker teče mimo prijetno hladen potok, smo dali gor obkladek in sem se ulegel ter nadzoroval iz druge perspektive. Ostali, ki še niso bili v tej jami, so šli najprej pogledati jezero, z Goranom pa sva se medtem mastila s hrano, ki jo je imela Alenka s sabo. Pri ogledu jame so ugotovili, da vrat pri jezeru več ni, ostale so le še kovinske palice. Nekoč je namreč tukaj bilo vodno zajetje, dokler niso ugotovili, da je ta voda onesnažena od višje ležečih kmetij. Jama jih je očarala z bogatim jamskim okrasjem in zanimivim potekom rovov, pri jezeru pa so čepe svetili na drugo stran in se spraševali, kaj se še skriva tam? Ko so se vrnili iz ogleda nazaj na vhod, so se obesili na vrvi in trenirali snemanje ponesrečenca.

Šlo jim je odlično. Goran je uspel v 5 min opraviti stvar. Tako smo videli, da smo v dobri formi. Potem se je sonce pričelo spuščati dol in vedeli smo, da moramo še po svetlem do avta, ker bom s šepanjem rabil malo več časa. Vse smo speljali, kot se za izkušene jamarje spodobi, s spodbudo in pomočjo prijateljev je šlo lažje. Seveda pa smo vedeli, da se vsaka nezgoda vedno zdi bolj huda in dramatična tistim, ki jih ni bilo zraven, medtem ko prisotni na zadevo gledajo realneje in bolj blago. Če se naredi poškodba, huda ali majhna, bi ljudje morali biti za to manj zasekirani in na to gledati, kot čudež preživetja. Mogoče pa smo samo občutljivi zaradi naših vzornikov, ki jih vedno hočemo nezavedno zadovoljiti in nas vsaka njihova pripomba užalosti in si hvale želi.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Goran

Ni komentarjev:

Objavite komentar