Mini odprava v Lipiško jamo



22.09.2019, nedelja
Že dolgo smo želeli pokukati v jame na Krasu, ampak vedno nas je nekaj ustavljalo. Sedaj, ko smo dobili vabilo za ogled Lipiške jame, smo rekli: »sedaj pa gremo«. Zbrala se nas je pisana druščina in peljali smo se proti Sežani, kjer nas je čakal pred vhodom v jamo skrbnik jame Jaka Jakofčič, ki je bil tudi naš vodnik.
Kai, naš najmlajši član, je oblekel najmanjši kombinezon, kar jih imamo v skladišču in še vedno mu je bil 100x prevelik. Ko smo mu zatlačili hlačnice v čevlje, zavihali rokave in ga opasali, smo bili pripravljeni na ogled. Na vhodu nas je čakala ferata in nato lestev v jamo. Nato smo zakorakali v prelepo jamo, polno jamskega okrasja. Hitro smo spoznali, da smo se oblekli preveč, saj smo navajeni na bolj mrzle jame. Jama je zelo dobro opremljena s feratami, tako sta naša najmlajša člana lahko brez težav premagovala globino v jamo.
Na veliko mestih pa so nas čakali načrti jame, tako smo lahko trenirali še branje načrtov, kje se nahajamo. Za veliko dvorano, kjer sta res lepa dva velika stalagmita, smo zavili še v stranski del, kjer smo si pogledali lepe barvite kapnike. Potem smo šli mimo prave mišnice, saj se velikanski blok naslanja le z malim špičkom na sosednjo skalo. A tako je že tisočletja, tako da ni panike.
Potem smo se znašli v Labirintu, kjer smo šli malo gor in dol in že smo stali pred večjim rovom, ki se strmo spušča. Tam smo si še pogledali, kako se lotijo kopanja pravi strokovnjaki in se sprehodili po 50 metrov dolgem skopanem rovu, ki jih bo prepeljal v nove dele jame. Res zanimiv in vztrajen projekt, ki smo si ga vzeli za vzor.
Potem smo se spustili po klančini cca. 80 metrov globoko. Tam smo pogledali, kako deluje kadilce, ki kaže smer prepiha. Nato smo prišli do kavča, kjer smo počili in naredili nekaj jamskih figur. Nato smo šli gledat dele, ki so jih našli s pridnim kopanjem in to v kar triletnem projektu. Tu naj bi se jama še nadaljevala, ampak čaka na naslednje generacije.
Potem smo počasi zapustili res lepo jamo. Uroš, Kai in Tilen pa so opravili tudi osebni globinski rekord: prišli so do -250 metrov globine. Res prijetna mini odprava na matični Kras, ki je bila poučno doživeta.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

Mali jamski pustolovci


»A kdo ve, kaj je to na sliki?«
»Jamaaaaaaaa!«
»A je kdo od vas že bil kdaj v jami?«
»Moj ati dela v jami!«
 »In moj!«
 »In moj!«
»Že, že, ampak ta jama na sliki je malo drugačna kot velenjski premogovnik. Tu notri so kapniki in zavese in velike dvorane in slapovi in vse je naravno in zelo staro. Ali veste, ali je kaj živali v takih kraških jamah?«
»Jaaaa, netopirji!«
»Vampirji!«
»Zlate ribice!«
»Človeške ribice!«
»Zombiji!«
»Kako se pa reče temu človeku, ki ga vidimo tu na sliki in je v jami?«
»Jamski pustolovec!«
Čestitamo, najbolj pravilen (in posrečen!) odgovor! 😀
»Ali v jami sije sonce?«
»Neeeee!«
»Kaj pa luna?«
»Neeeeeee!«
»A bi vi šli v jamo?«
 »Jaaaaaaaa!«
 In smo šli!

Najprej smo občudovali jamskega pustolovca Tilna, ki hodi v sedmi razred in zna odlično plezati po vrvi ter se po njej spuščati. Ta dan si je prislužil aplavz petstotih malih rok šoštanjskih osnovnošolcev, ki hodijo v prvi, drugi in tretji razred, saj je kar šestindvajsetim skupinam pokazal, kako obiskujemo navpične jame ali brezna.
Nato smo ugotovili, da brez luči v podzemlje nima smisla hoditi. Opremili smo se z naglavnimi svetilkami in skozi kartonast labirint prispeli do bivaka v jami. Na poti smo srečali veliiiiko jamskih pustolovcev, poleg njih pa še raziskovalko, ki je vzorčila vodo in turiste, ki so bili na vodenem ogledu. Ustavili smo se ob slapu in okoli glave so nam neprestano letali netopirji. Takšni prijazni so bili! Vsi so se lepo smejali. Tako majhna ožina kot je bila na začetku, nas je čakala tudi pred prihodom v bivak. A prav nihče se je ni bal. Vsi smo jo brez težav premagali in se v bivaku podružili še z enim, čisto pravim in živim jamskim pustolovcem. Veseli smo bili ponavljajočega: »A lahko gremo še enkrat?« »Ali lahko gremo še?« In seveda smo hodili skozi jamo, dokler ni bilo treba iti naprej rokometu, odbojki ali plezanju (…) naproti. K nam pa so prišli novi pustolovščin željni bodoči jamarji. Tako vsaj upamo! 😀
Lepo smo preživeli dan, torek, 10. 9., ko smo se na Osnovni šoli Karla Destovnika Kajuha jamarji predstavili malim bodočim jamskim pustolovcem. Če sodimo po navdušenju nad plazenjem skozi našo malo kartonasto jamo, se za prihodnost jamarstva na šoštanjskem območju ni bati.
Vsi otroci (lahko tudi starejši, ne le iz prvih treh razredov; lahko tudi odrasli) lepo vabljeni, da se pridružite jamarjem!
Pišite nam in bomo prav kmalu šli skupaj v kakšno čisto pravo jamo kot čisto pravi jamski pustolovci! Le na koncu ne bomo zelo čisti, temveč čisto malo umazani, a z nasmehom do ušes.😀
Se vidimo!
Jamske pustolovce sva predstavljala Tilen Podkrižnik in Jerica Koren, ki sva se imela z vami res lepo.
Zapisala: Jerica Koren ; Foto: Jerica Koren, Tilen Podkrižnik