Jamarila sva v Brezno presenečenj

Z Rokijem sva se podala v jamo ob 09:20. Namen je bilo nekaj detajlov sfrizirat. Nekaj sidrišč je bilo treba tudi prestaviti enga sva tako, dobro prestavila, da vsa nazaj komaj zlezla, nazaj zaradi prekratke zanke. Brezupna ožina na dnu ostaja samo še v imenu, Rok se ji je lepo maščeval za ves trud, ki ga je tam razvil pred 15 leti. Ja sedaj je skoraj skoraj avtocesta v BP-peju, skoraj tako. Rok je od teh povečav, kar padel v Bivak, komaj sem ga lovil nekaj ga je pognalo po Menandrskem Rovu ostali so samo cvirni od kombinizon mogoče misel na pozno uro in jezno Andrejo. V bivako sva si vzela dobro malico mislila sva da večerjo ampak ne bila je malica !!!.Roku sem v teh najboljših trenutkih, ko si v jami moker premražen, rahlo potolčen in goltaš umazano hrano, ki se ti je umazala v borši in kasneje še v umaznih rokah ja povedal sem mu, da imam to zelo rad, je posebna oblika sprostitve orgazem raziskovalca.Rok je imel z temi pomisleki malo probleme, ker sem pozabil vžigalnik in ni bilo tople juhe. Ja iz Bivaka sva malo umirila tempo ne, da bi bila utrujena ampak, ker je lepo iti po tem delom malo bolj počasi mogoče zaradi lepih barv. In ja šok veni je bilo sonce. Ura je bila 19:30. Ja sem klical jagra naj ostreli sonce, ker sem doživel res res svetlobni šok. Ni lahko pričakovati temo vidiš pa sonce. Ja Katja je predlagala VOX za jamo v razmislek. Jaz sem Roku podaril uro, da bo vedel, kako se gibat po jami pa ne zaradi časa ampak oprema se uničuje nič drugega. Jama je sedaj v odličnem stanju pripravljena da jo potipamo malo nižje in poiščemo tisti zaklad, ki bo na koncu jame - jezero. Upam da boste brali in že celi slinasti čakali, kdaj gremo v to Dobrovlsko Kraljico, ki nam ponuja več presenečenj, kot vrečka presenečenj. Slike ni, ker je fotoaparat se pozabil že, kar na začetko. Po slovničnih napak veste da je pisal Maks Jamski lp in se vidimo

Jamarska akcija veteranov v Bokalovo brezno v Kovkah

Da moj do sedaj edini prispevek na blog ne bo le iz 25 let starih spominov, dodajam svežo veteransko akcijo v brezno v Kovkah v bližini Dola pri Hrastniku. Nanjo me je včeraj povabil Tone in ker se nas je vreme usmililo, smo se 28. julija 2015 zjutraj dobili pred klubom že nekaj pred osmo. Opremljeni s starinsko jamarsko opremo (beri: lestvice) in najnovejšo tehnologijo (GPS) smo se s Tonetovim prevozom odpravili čez hrib in skozi Čeče v Revirje.
Iz Hrastnika smo se nato odpeljali v smeri proti Celju in se nato usmerili proti Turju in Kovku. Ustavili smo se pri turistični kmetiji Bokal. Medtem ko smo se preoblačili, je prišel tudi gospodar domačije, s katerim smo bili dogovorjeni in se peš odpravili po hribu navzdol kakšnih 100 metrov. Tam je iz manjše, kakšnih 40 cm velike okrogle odprtine štrlela aluminijasta lestev. Naše veteranske opreme tako nismo potrebovali, saj so domači že nekoliko razširili prvotni vhod.
Tone in Dani si ogledujeta vhod
Prvi se je v brezno spusti Tone, za njim pa še Dani, sam pa sem se ukvarjal s fotodokumentacijo. Na dnu sta ugotovila, da je brezno zaprto, čeprav se je menda nekaj nazaj še slišalo kamen padati še nižje. Ker je nekaj trimeterske tridelne lestve še štrlelo iz zemlje, smo globino jame ocenili na 9 metrov, saj je lestev stala kakšna 2 metra nad najnižjim delom brezna.
Ko se je iz jame z nekaj težavami na ozkem vhodnem delu vrnil Tone, sem se vanjo spustil še sam. Ker je bilo res precej utesnjeno, so mi z vrha potem podali še fotoaparat, da sem notranjost lahko še poslikal. Je ravno dovolj prostora spodaj, da sta lahko notri dva. Pravzaprav nas je bilo več: v breznu smo namreč našli še krastačo, eno lepo pisano in zelo športno žabo (glej sliko) in še kar živahnega slepca.

Zaradi globine brezna sem naredil le skico in verjamem, da ko bomo prišli tja naslednjič, bo vse skupaj nekoliko globlje in na vhodu nekaj bolj prostorno. Z dvema GPS-oma smo skušali določiti lego, pa Danijev ni našel dovolj satelitov, tisti pa, ki sem ga prinesel sam, pa je včeraj v Andrejevih rokah vedel kaj mora delati, v mojih danes pa ne. Ne vem kaj sem se mu zameril – lahko, da me ni poznal, ali pa jaz ne njega.
Tone je napisal zapisnik, z gospodarjem Francijem smo se še dogovorili, da se še oglasimo, in nato odšli - Tone in jaz bogatejša za kozarec dobrega, sladkega belega vina, Dani pa Radlerja in vsak z dodatnimi 20 eko jajčki. Da nam je vreme namerilo zelo omejen čas pove dejstvo, da se je pošteno ulilo takoj, ko smo prišli k nam domov!
Silvo

Vodotočnik 2015

TABOR 2015
 DEŽEVNO VREME NAS JE PREBUDILO,
TER NAS MALO V SKRBI NAPODILO,
A NIČ NAS NE PRESTRAŠI,
ZATO ODŠLI SMO V LEP ALPSKI SVET,
JAME ZA JAMO OPAZOVALI,
SE V MEGLI ZAVRTELI,
IN MIMO POTKE ODLETELI,
JAZ CELO NOČ NISEM SPAL,
O TA PREKLETI KRAŠKI CVET,
KI MEŠA SE Z VONJEM LEPIH DEKLET,
ZJUTRAJ ROK NAS V VRSTE POSTROJI,
A NAŠ MAKSI V HIPO VSE ZAGRENI,
OD BOJANA JEZEN POGLED DOBI,
IN KMALU SE VSE UREDI,
IN V DVEH SKUPINAH ODLETIMO,
NAŠLI JAMO TISTO KAPITALNO,
NASLEDNJI DAN VSI V NJO,
NOGE ROKE OČI TREPETALE,
MOŽGANOM DIH JEMALO,
GREGA JE SKORAJ POBRALO,
KER NAM DEŽ GROZI,
 GREMO POČASI V DOLINO,
NOVIMI JAMAMI V ŽEPU,
SE VIDIMO DRUGO LETO,
TAM KJER PUNCE RIŠEJO LEPO...


https://www.youtube.com/watch?v=xi0tQsN-7EI