29. september 2018

Ponovno nelegalna past v Veternici



22.09.2018, sobota.
Na deževen dan, če je le možno, smukneš v jamo. Tako smo naredili tudi mi in odšli v Veternico. Malo pogledati stanje v jami. Vhodni rov je poln plavja in na koncu rova, preden se vzpneš po Toboganu, smrdi po fekalijah. Problem je, da se voda iz te jame, ki kasneje prihaja ven v izviru uporablja za pitje in kar nekaj hiš uporablja to vodo.
Nato smo zavili v Cerkveno dvorano, ki tvori zgornje nadstropje te jame. Tam je še vedno polno komarjev, ki jih v času, kar raziskujemo jamo, nismo videli v teh delih. Izmerili smo temperaturo, ki je kazala kar 12 stopinj. Bilo nam je pa čudno, da je po tleh polno bele plesni, ki nastane, če komu pade kakšen košček hrane pri malici na tla. Tako smo hitro začeli sumiti, da je nekdo bil v jami. Alenka je se spuzala do Zvonika, kjer je opazovala, kako čez ta kamin priteka voda v jamo. Midva z Gregijem pa sva šla do Orgel. Tam sva našla rdečo lučko, kar je potrdilo naš sum, da je nekdo bil v jami, saj ob našem zadnjem obisku jame ni bilo nič tam.
Alenka je opazila sveže sledi pred Updejt bližnjico, kar je bilo že malo čudno. Tako smo postali bolj pozorni. Kmalu pa je Gregi iz blata potegnil na plan past. Bila je dobro skrita in zakamuflirana. V njej k sreči še ni bilo nobene živali ujete. Tako smo past poslikali in se lotili temeljitega pregledovanja cele jame. Našli nismo nič več, razen dveh polomljenih epruvet. Tako, da pasti še vedno pojavljajo. Nekako bo potrebno še veliko truda, da se takšna dejanja preprečijo in zavarujemo naše jamske živalce.
Zadnje novice: na današnji dan, 29.9.2018, smo bili obveščeni, da se po Vranskem in okolici zopet vozi Škoda s češkimi tablicami. Gregi je takoj popoldne odhitel do jame in videl sledi vozila na parkirišču ter sveže stopinje, ki vodijo do jame. Očitno so se nam divji lovci izmuznili pred nosom. Še bolj bomo morali biti pozorni in zaščititi naše jame ter živalice v njih pred brezvestnimi plenilci!
Zapisal: Maks Jamski; Ažurirala: Lea Pavrič; Foto: Gregi Jelen

24. september 2018

Uničevalka kombinezonov - Rumelnova jama



19.09.2018, sreda.

Vhod v Rumelnovo jamo se je odprl med miniranjem ceste.

Prvopristopniki, člani ŠJKPT, so v njej verjetno večkrat zakleli, ampak jih je gnala radovednost naprej. Izmerili so 64 metrov poligona v dokaj vodoravni jami, saj globina jame znaša samo 3 metre. Verjetno je še kdo potisnil nos vanjo, ampak so ga ožine, tiste, ki so okrašene s karfijolcami, ustavile in podile na svetlo. Ja, jama je vodoravna, ampak ozka že od vhoda naprej. Tudi Simon je bil v njej v začetku zime, ampak so ga karfijole zaustavile in je rajši umaknil svoje telo pred bolečino.
Sedaj, ko pregledujemo jame v okolici Šoštanja, smo rekli, da gremo pogledati to ozko čudo narave. Jaz sem zadaj še malo slikal, ko sta Simon in Tilen plazila naprej. Tilen je bil spredaj in se je malo čudil, kje so ožine. Kmalu sem prišel pred prvi del, kjer se ožina okrasi z lepimi karfijolami in raznimi roglji, ki so mi že lepo načele kombinezon, pa še začetek ni bil mimo. Simon je pokazal na obvoz, kamor je zlezel Tilen. Prvem poskusu mi noga ni sledila in je ostala zadaj, zataknjena v rovu. Malo naprej in nazaj in ni šlo. Tilen se je že skoraj dolgočasil, ko sem se zvijal sem in tja. Mojega vprašanja, če se spredaj rov kaj razširi, nekako ni razumel, saj kar je nam ozko, njemu, ki je malo večji od ročnega žemarja ali za nejamarje velik za dva čevapčiča, je marsikje avtocesta. Je rekel, naj pridem pogledati in bom že videl, saj težko oceni za take slone, kot smo mi. Predvsem pa me je gnala radovednost, kot verjetno tudi prvopristopnike, da sem rinil naprej. Počasi mi je uspelo obrniti telo skozi vse roglje in zlezel sem v obvoz, ki se je prelepo zasigal.



Simona nisem prepričal, da ni tako hudo, saj me je lahko kar nekaj časa opazoval, kako sem trpel med zvijanjem. Zato se je razumno umaknil nazaj in se že pri tem dodobra namučil.
Obvoz je nekako bil prehoden in na koncu zlezeš nazaj v glavni rov. Tu so dimenzije vsaj za trenutek bolj prijazne. Tilen je že kot miš iz moke smuknil naprej, jaz pa sem počakal Simona, da je prinesel merilni komplet in potem sem šel gledat, kam je zlezel Tilen. Ležal sem na trebuhu, gledal ožino in Tilna. Tu pa res ne bo šlo. Vseeno potisnem glavo notri in že se zatika. Snamem čelado, ki je neprimerna za ožine, vse podam Tilnu naprej in spet poskusim. Zabašem se notri, kot preveliki kos mesa v flajšmašino in posledično vse obstane. Hrbet se je zataknil. Tilen je posvetil in ocenil, kje me drži in reče, naj se vrnem, kar je lažje reči kot storiti. Vzame kamen, malo potolče rogelj in nekako mi uspe se zriniti naprej. Ko dam čelado na glavo, z obrazom, obrnjenim v tla diham in čakam, da Tilen gre naprej. Nato krik, naj sledim.
Pogledam in gor in vidim še hujšo ožino. No, ni bila tako ozka, ampak polna karfijol in rogljev. Ne, tu pa ne bo šlo. Ampak zopet tisto govorjenje, da jama gre naprej in da se razširi in da so stene bolj gladke, pa se le odločim za napredovanje. Čelado že prej podam naprej in se zbašem med vse te mučilne roglje. Kombinezon se trga, jaz rinem, dokler se nisem obesil na rogelj in ni šlo ne naprej ne nazaj. Tilen je zlezel do mene, mi pomagal strgano tkanino reševati iz vseh rogljev. Ne vem, kako dolgo je trajalo, ampak nekako sem se prerinil skozi. Ta ožina je dobesedno trgala gate. Od moje obleke ni skoraj ostalo nič. Naprej se je odprl res lep rovček, ki pa se je, hvala bogu, po 10 metrih zožil še celo za Tilna.
Vzela sva merilnik in šla preveriti, če smo prišli kaj dalje od naših starejših članov. V tem udobnem rovčku sem nekako obrnil svoj život in poskušal pozabiti na vse ožine, ki me čakajo na poti nazaj. Tako sem se počasi vračal s cmokom v grlu. Tilen je smuknil skozi in čakal, da sem mu dal čelado. In se je začelo: zatikanje in zvoki trganja kombinezona. Zopet sem rabil pomoč, da mi je odmikal zataknjeno tkanino, ki se še ni hotela strgati. Nato še ena ožina in tam sem lahko malo zadihal, da sem preživel. Mali nadobudnež bo rabil nekoga istega, kot je on, da mu sledi, ker jaz sem čisto predimenzioniran. Simon se je medtem zavil v astrofolijo, toliko sem rabil, da sem se plazi čez ožine, da je skoraj zmrznil. Ko premagaš vrnitev iz obvoza na glavni rov, si delno rešen. Še čakajo ožine, da prideš ven, zato se ne smeš prej potolažiti, da si zmagal. Zmagaš, ko potisneš glavo ven iz jame.
Zunaj je že bila trda tema. Od naju s Simonom je blago kar viselo. Kombinezon sem lahko vrgel samo v smeti. Ena težjih jam, ki jih imamo tukaj. Če kdo potrebuje izziv, mu z veseljem pokažemo vhod, v notranjosti pa nima kam zgrešiti. Slavko nam je povedal, da je, ko so jamo raziskovali Matjaž Kovač prišel ven čisto krvav in vse je viselo iz njega. Takšen je stal ob cesti in ko je mimo pripeljal naključen avto, je samo pritisnil po gasu, da je zbežal od teh čudakov.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon in Maks Jamski

21. september 2018

Prva jama na Konjskem vrhu



04.09.2018 in 16.09.2018

Najbolj smo veseli, ko nekdo pokliče, da se mu je na dvorišču udrla jama. Še najboljše pa je, da se lastnik ne boji vragov, ki bi prišli ven in pojedli njegov krompir ter zato preventivno zakoplje jamo z eno tono kamenja. Tako se v tem primeru ni zgodilo, lastnik je vhod zavaroval in čakal na nas, jamarje. Po klicu smo se takoj organizirali in šli pogledat, kaj skriva to brezno. Odpeljali smo se na Konjski vrh. Ta vrh se nahaja zraven Raduhe. Moj garmin je naju z Rafkom vozil lepo panoramsko po Konjskem vrhu. Tako, da en mali delček sva si ga že ogledala. Simon je imel naprednejšo karto na telefonu in naju je že čakal na kmetiji, ki se ji po domače reče Prodnik. Midva pa sva se vozila gor in nazaj dol in videla zelo zanimive požiralnike, ki pa jih nisva imela časa pogledati. Požiralniki so nižje od kmetije Prodnik, to sva videla kasneje, ko sva se končno pripeljala do kmetije. Nato sva videla, da sva si kmetijo pogledala že iz večih strani, saj naju je cesta prej vodila nekam v hrib daleč zadaj za kmetijo.
Najbolj smo veseli, ko nekdo pokliče, da se mu je na dvorišču udrla jama. Še najboljše pa je, da se lastnik ne boji vragov, ki bi prišli ven in pojedli njegov krompir ter zato preventivno zakoplje jamo z eno tono kamenja. Tako se v tem primeru ni zgodilo, lastnik je vhod zavaroval in čakal na nas, jamarje. Po klicu smo se takoj organizirali in šli pogledat, kaj skriva to brezno. Odpeljali smo se na Konjski vrh. Ta vrh se nahaja zraven Raduhe. Moj garmin je naju z Rafkom vozil lepo panoramsko po Konjskem vrhu. Tako, da en mali delček sva si ga že ogledala. Simon je imel naprednejšo karto na telefonu in naju je že čakal na kmetiji, ki se ji po domače reče Prodnik. Midva pa sva se vozila gor in nazaj dol in videla zelo zanimive požiralnike, ki pa jih nisva imela časa pogledati. Požiralniki so nižje od kmetije Prodnik, to sva videla kasneje, ko sva se končno pripeljala do kmetije. Nato sva videla, da sva si kmetijo pogledala že iz večih strani, saj naju je cesta prej vodila nekam v hrib daleč zadaj za kmetijo.
Kmalu je že bil pri nas gospodar Milan in mladi mož, zet Iztok. Na robu dvorišča pred hlevom se je med planiranjem odprlo brezno. Pravila sta, da sta že prej velikokrat opazovala, da na tem delu dvorišča ni potrebno kidati snega, ker ga hitro stali. Sedaj z odkritjem jame sta ugotovila, da ni nič paranormalnega, ampak je vse normalen, naravni, razložljiv pojav. Rafko je rekel, da se ne bo oblekel, razen če bo kje zelo lepa kapniška dvorana. Simon pa je se čudil svojemu novemu kombinezonu, ki ga je dobil iz Romunije. Malo ga je bilo strah, ker je Šini v svojem blogu opisoval zelo naporno izkušnjo sojamarja v tej gumijasti obleki. Mogoče bo pa dober za vodne jame, ker ne prepušča vode. Nato, ko je gospodar pripeljal traktor, smo naredili sidrišče in že sem se spuščal v brezno.
Vhod je najprej ozek in sestavljen iz večji kamnov. Nato se zadeva odpre. Spodaj ni bilo kapniške dvorane, zato je dol prišel samo Simon. Po tleh je bilo polno prodnikov, ki jih je najverjetneje prineslo od nekod v jamo. Spodaj cca. 50 metrov pod kmetijo teče struga, tako da globine nisva pričakovala. Na koncu je vse zašopano in brez prepiha. Ima še nekaj kanalov, ki prihajajo iz strani dvorišča, tam, kjer snega pozimi ni, saj zrak kroži. Ker sem merilni komplet pozabil, sva se hitro vrnila na površje, ker smo še malo posedeli pod drevesom in nato odšli domov.



Naslednjič v nedeljo sva se s Tonijem Podgorskim vrnila v brezno z merilnim kompletom, ko sva končala z vodenjem v Snežni jami. Bila sva kar pozna, saj sva na poti nabirala gobe, ki sva jih videla iz avta. Med nabiranjem gob pa je Tonija posrkala gobomanija in je odtaval in jaz sem ga čakal pri avtu. Čez nekaj časa se je vrnil s strgano vrečko gob, saj je bila iz papirja in je zaradi mokrote gob popustila pod težo jurčkov. Vzel je škatlo in rekel, da jih je še nekaj videl in da jih gre iskati, da so tako lepi in zdravi. In zopet sem ga čakal in razmišljal, da vsaj škatla ima mejo, če je Toni ne bo imel. Kmalu se je vrnil z zelo lepimi jurčki in odšla sva na merjenje Prodnikovega brezna, kot smo ga poimenovali po domačem imenu kmetije.



Mladi zet Iztok je prestavil traktor in že sem se spustil notri in pričel meriti. Na polovici sem se vrnil in opremil še Iztoka, ki je izrazil željo po obisku tega brezna. Šlo mu je brez problema čez ožino in spodaj se je čudil, da ni tako mala jama. Še celo nekaj malih kapnikov premore jama in ponekod je že oblita z sigo. Namerila sva 14 metrov globine in 26 metrov poligona. Po pregledu katastra pa je to sedaj prva jama, registrirana na Konjskem vrhu, kar je lep začetek za raziskave tega terena. Iztok je rekel, da bo z veseljem sodeloval, saj je videl, da raziskovanje je pravi žur.
Zapisal: Maks Jamski Foto: Rafko, Simon, Anton

14. september 2018

Rupe na Lomu



29.08.2018, sreda.

Nad Topolšico se dviga hrib Lom s strmim pobočjem in razgledom po Šaleški dolini. Našim starejšim članom pa so se prav tukaj odkrivale domače jame, ki jih je na celotnem hribu Lom okoli 15. Veliko so raziskovali in največja in najdaljša tukaj je še vedno Ciglerjeva jama nad Topolšico s 176 metri dolžine in 70 metri globine. Mogoče se kje skriva še kakšna, eno na novo sva že registrirala s Simonom pozimi z imenom Jama v grapi pod Lomom.
Namen smo imeli, da si danes pogledamo rupe. Najprej smo se odpeljali do zapuščene kmetije, tam parkirali avto in nadaljevali peš po gozdni cesti. Od gozdne ceste zaviješ v gozd in moral bi se znajti pred rupo. Ker je veliko podrtih dreves in vegetacija zelo bujna, smo hodili gor in dol in iskali vhod v Danelovo rupo. Čeprav ima velik vhod, smo se dobro oznojili, ko je Simon le našel vhod. Vhod je velika udornica, ki je že dobro zaraščena. Za vstop ne potrebuješ vrvi, saj lahko ob podrtem drevesu hodiš in prideš na dno udornice. Udornica je odmaknjena od ljudi, zato je tudi čista in v njej ni smeti. Veliko udornic namreč služi ljudem za smetišče in s tem posledično se onesnaži voda. Ven je pobegnila samo kuna in komarji so nas oropali za nekaj mililitrov krvi. Dno udornice je kup posutega kamenja, ki se nato na vsako stran spušča v dve razpoki. Najdaljša razpoka se nadaljuje v meander, ki se spušča in konča z ožino. Zadaj se sliši prostor, če vržeš kamen. Ampak ovinek od meandra ne omogoča pokukati naprej. Mogoče je samo nadaljevanje razpoke, ki se zopet zoži. Tilen je lahko pobral nekaj kosti od živali. Danelova rupa je bila registrirana leta 2010, ko sta jo registrirala Slavko in Boris, njena dolžina je 31 metrov in globoka je 10 metrov.
Po ogledu smo se vrnili nazaj na gozdno cesto, po kateri smo šli nato še malo nižje in kmalu prišli do Vodovnikove rupe na Lomu. Večji vhod in se odpira tik ob cesti. Domačinom je dobro znana jama. Gre za tektonsko razpoko, po kateri se je razvila jama. Je že bogato zasigana, ker pa je dosegljiva človeškim rokam, je tudi že malo izropana tega jamskega okrasja. Smeti ni bilo, ker jih je že Simon odnesel ven ob svojem prvem obisku te jame. Ko prideš v osrčje jame, se lahko napreduje nižje po razpoki, ki se obrne nazaj proti izhodu. Ker je tam bolj ozek del, je vanj zlezel samo Tilen, ki je prave dimenzije za take štose.


Notri je kamrica, ki pa je na koncu posuta in ni preveč upanja za nadaljevanje, saj bi bilo potrebno veliko izkopati. Nato je še Tilen s pomočjo splezal na konec jame, ki je najbolj zasigan. Po ogledu smo se vrnili k avtom in se odpeljali malo nižje.
Po ogledu smo se vrnili nazaj na gozdno cesto, po kateri smo šli nato še malo nižje in kmalu prišli do Vodovnikove rupe na Lomu. Večji vhod in se odpira tik ob cesti. Domačinom je dobro znana jama. Gre za tektonsko razpoko, po kateri se je razvila jama. Je že bogato zasigana, ker pa je dosegljiva človeškim rokam, je tudi že malo izropana tega jamskega okrasja. Smeti ni bilo, ker jih je že Simon odnesel ven ob svojem prvem obisku te jame. Ko prideš v osrčje jame, se lahko napreduje nižje po razpoki, ki se obrne nazaj proti izhodu. Ker je tam bolj ozek del, je vanj zlezel samo Tilen, ki je prave dimenzije za take štose. Notri je kamrica, ki pa je na koncu posuta in ni preveč upanja za nadaljevanje, saj bi bilo potrebno veliko izkopati. Nato je še Tilen s pomočjo splezal na konec jame, ki je najbolj zasigan. Po ogledu smo se vrnili k avtom in se odpeljali malo nižje.
Ko je dosegel dno, pa je že ponosno zavpil »fraj« in že sem mu sledil. Na koncu smo v dobro vidni razpoki, ki je že tudi lepo zasigana. Ker je vhod blizu ceste, so ljudje notri namesto kovancev za srečo zmetali nekaj smeti. Tilen je prebrskal za vsemi pasjimi lobanjami in najlepšo odnesel domov. Pobral je še lučko, ki jo je doma poskušal usposobiti, ampak ni delovala dolgo. Toliko se je še prižgala, da je bilo veselja in potem je umrla. Tudi v tej jami nadaljevanja ni preveč očitnega. Veliko bi bilo potrebno kopati. Je pa zanimivo brezno za začetnike, da premagajo svoje prve globinske metre. Nazaj gor je Tilnu šlo odlično, tisti mešani občutki so se stabilizirali in ko je stopil na gozdna tla, se mu je že risal nasmešek po novi zmagi. Kraški svet na Lomu je zanimiv in lep in zanimivo se je bilo sprehoditi po teh treh rupah na Lomu.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski, Tilen Podkrižnik

05. september 2018

90 metrov novo raziskanega sveta na Dobrovljah



23-24.08.2018
Planota Dobrovelj je za nas, jamarje, ki živimo blizu nje, pravi zaklad raziskovanja. Tako smo komaj čakali, da se vrnemo v ta masiv. Priložnost se je pokazala, ko sta napovedala obisk Daniel in Yvonne, jamarska prijatelja iz Nemčije. Ker sta od zadnje raziskave okolice Brezna presenečenj, ko so izmerili in raziskali Portal v središče Dobrovelj in Stopnišče v Dobroveljski pekel, ostali za pregledati še dve luknji, ki sta potrebovali odmik kakšnega kamna in pogled v notranjost, smo rekli, da izkoristimo čas in gremo tudi to skupaj raziskati.
Zjutraj v petek sta se pridružila še Simon in Aljaž in že smo se peljali proti Breznu presenečenj. Ustavili smo se malo višje od partizanskega spomenika, kjer je prva luknja. Malo smo metali kamne skozi špranjo in poslušali odmev kamna, ki je padel v brezno. Nato smo šli do mesta kjer parkiramo, ko gremo v Brezno presenečenj. Razdelili smo se v dve skupini. Aljaž in Simon sta odkopavala vhod malo stran od tega parkirišča, ostali pa smo se vrnili nazaj do prve luknje. Simon je ocenjeval, da bo tukaj več dela, ker je res bilo videti zelo zasuto. Nekaj kamnov smo odvalili in pokazalo se je, da ne bo potrebno tako veliko kopati, kot je sprva kazalo. V eni uri se nam je že odprlo, le dve večji skali smo morali izvleči s škripcem in že je Daniel lezel v jamo. Verjetno se mu je mudilo, ker so nas komarji zunaj grizli, kot da bi imeli zadnjo večerjo. Po dveh metrih je prišel do sedem metrov globokega brezna.
Med tem, ko je šel po vrvi in vrtalnik, sem poklical, kako gre zgornji ekipi. Prebila sta se tri metre poševno v notranjost in prišla v malo kamrico, kjer je nadaljevanje še zatrpano. Ker se je Simonu mudilo v službo, sta končala in prišla pogledati naše delo. Ta čas pa smo se mi že spustili v jamo in začeli raziskovati. Kot večina brezen na Dobrovljah ima tudi ta kamniti zamašek. Daniel je skopal en meter v zamašek, ampak ni se nič odpiralo. Jama se je nato nadaljevala še pod breznom v razpoki, ki se je spuščala in ožila in kmalu tudi končala. Vidi se, da tu notri odteka voda in je tudi zaradi tega dobro zamašila nadaljevanje. Aljaž je prinesel še vrtalnik in opremo za širjenje, da smo lahko razširili še pot do manjše, lepo zasigane kamrice, kjer se tudi konča.
Tako smo splezali ven in počakali Daniela, da je šel po merilni komplet, ki je bolj nadgrajena verzija našega. Imeli smo predstavitev, kako se meri s pomočjo dlančnika in Distota, nadgrajenega z modemom. Yvonne in Daniel sta izmerila jamo, namerila sta 23 metrov in 13 metrov globine. Vse je bilo takoj obrisano na dlančniku. Res super. Aljaž, ki je bil prvič z nami, se je čudil, koliko sveta še nimamo raziskanega. Malo prej smo še gledali v malo luknjo, sedaj pa je tam že vhod v novo jamo. Poimenovala se je Trafic 1, ker je blizu ceste (t.i. »drive-in jama«) in vse lahko greš iskati v kombi v neposredni bližini.
Odpeljal smo se v dolino, kjer smo potešili lačne želodčke in se umaknili pred nevihto. Najprej smo mislili, da bomo šli do izvira Sodnek, ampak črni oblaki in dež ni bil dober pokazatelj za raziskovanje takih jam. Spomnil sem se na Filipa, da ima še eno jamo na zalogi na Čreti, katero mu je pokazal prijatelj pozimi. Jamo sva že iskala v poletnem času, ko pa je nisva našla zaradi zelene vegetacije, ki je pozimi ni bilo. Takrat sva še z avtom imela problem oz. bolj zaradi slabe ocene zmogljivosti avta. Namreč zapeljal sem v strmo vlako v gozd. Nazaj gor ni šlo zaradi spolzkega listja in med poskušanjem sem z avtom zdrsnil na rob, kjer je bilo vsega konec. Konec je bilo z možnostmi, saj je avto visel nad robom in za povrh je še bencina zmanjkalo. Pomagali so prijatelji od Filipa, ki so naju potegnili ven in dolili bencin.
Sedaj smo upali, da bo šlo boljše. Filip se je z motorjem odpeljal naprej v izvidnico, mi pa smo štartali malo za njim in se kmalu izgubili. Toliko cest, kot v pajkovi mreži niti. Malo sem in tja in nisem bil več prepričan, kam. Lahko smo čakali Filipa, da se je vrnil nazaj in nas spremljal. Parkirali smo pred vlako, ki je še ni preveril. Pot je šla mimo blatne luže, ki je bila prvi znak, da smo mogoče prav. Povzpeli smo se na hribček in glej, pokazal se je vhod v Pr moževo jamo.
Vhod se odpira v malem blatnem rovu, ki se strmo nadaljuje. Najprej smo prišli dol brez opreme, ker nismo bili 100 % prepričani, da jo bomo našli. Najprej sem malo splezal notri, posvetil in videl, da je malo nižje zamašek, saj se je videl plastičen kanister. Filip se je odločil, da gre po opremo in pogleda od blizu ta zamašek. Napeljali smo vrv, da mu bo pomagala, da se bo lahko vrnil ven. Najprej je navezal plastičen kanister, ki smo ga potegnili ven. Nato še dva kamna. Ostala je še velika plastična vreča. Ko se je stegnil po njo, se mu je pod nogami udrlo in vreča je odletela v brezno. Filipu pa bi tudi skoraj odletelo kaj v hlače, tako ga je presenetilo. Vrvi se je močno prijel in stal je nad sedem metrov globokim breznom. Vrnil se je po pas in se spustil v jamo.
Ven smo nato potegnili še nekaj smeti, vseh pa ni šlo. Žalostno je bilo, ker vse smeti so od nedavno, saj ni bilo videti, da so stare. Nižje v Kokarjah in Žlaboru pa ven prihaja kar nekaj izvirov, ki jih ljudje uporabljajo za vir pitne vode. Res eni ne razumejo, da to vse pride v te izvire. V jamo smo se spustili in lahko hitro občutili ostre skale. To je sedaj že drugo brezno tukaj okoli, ki ima res izrazito ostre skale. Eno takšnih je Brezno v Dobravi. Nadaljevanja s Filipom nisva našla, vse je zatrpano. Na tleh takoj pod breznom je še nekaj smeti. Splezaš lahko še malo višje, kjer plezaš po teh ostrih skalah. Tam nato prideš do okna. V njega sem se s težavo spravil, pa ne zaradi velikosti, ampak zaradi strahu, da mi spodrsne in se napičim na kakšno lusko kot ražnjič. Tam se nato pride še do kamina, ki gre tik pod površje, saj se vidi, da ima zamašek, narejen iz zemlje. Namerila sva 32 metrov in se počasi vračala, saj so bili zgoraj že malo nervozni, saj tudi tu komarjev ni manjkalo. Potem zvečer mi je Daniel pokazal, kako se jamo riše v programu Therion. Zelo zakompliciran program, ko ga prvič vidiš, ima pa dobre možnosti za risanje.
Naslednji dan pa smo prvič to leto šli v Brezno presenečenj. Vode v jami skoraj ni bilo, pa tako nas je skrbelo, koliko vode bo po tako deževnem poletju. Raziskat smo šli luknjo, ki se vidi nad Usranim klancem. Kar hitro smo prišli dol in pričeli z izdelavo prečke. Hitro se je prečilo in že smo vstopili v širok in visok meander. Po njem smo napredovali brez problema. Meander se je dvigal in dvigal in po 35 metrih nenadoma zaprl. Brez kakršnekoli špranje ali prepiha. Po tleh smo lahko videli na koncu nekaj zemlje. Po celem meandru pa so bili netopirjevi iztrebki in dva netopirja, ki sta mrtvo ležala in se razkrajala v zeleni barvi. Po tem smo meandru dali tudi ime, Meander zelenih netopirjev.
Opazil sem tudi pajkovo mrežo in kobilico. To nam je dalo vedeti, da smo tu zelo blizu površja. Meander Kam greš Filip? je podoben temu, velike dimenzije in nato se konča. Predor Trojane je tudi večji meander. Tako so sedaj tu že trije meandri, skozi katere je pritekala voda. Vse pa je še nejasno, ker prihajajo v jamo v nasprotni smeri, kot sedaj teče voda. Ta vulkanski tuf, ki se je narinil v sredino jame, je naredil veliko zmešnjavo in potrebno je res počasno raziskovanje, da bomo dobili sliko, kako je nastajala jama. Naslednjič se moramo vrniti in še izmeriti Meander zelenih netopirjev. Mogoče naslednje leto Daniel prinese anteno in lahko bomo preverili stik s površjem, kje prihajajo vsi ti meandri v jamo. V večernih urah sta se še pridružila Alenka in Gregi. Debatiranje o jamah se je vleklo še pozno v noč. Raziskovali smo: Daniel, Yvonne, Aljaž, Filip, Simon in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski, Yvonne, Aljaž in Simon