30. avgust 2018

Thorinova dvorana – dvorana večjih dimenzij



17-19.08.2018, vikend paket
Avto smo parkirali na planini Podvežak, v nahrbtnike še zmetali konzerve zraven jamarske opreme in ga s tovariško pomočjo spravili na hrbet, ki se je upognil pod težo vse krame. Počasi je sonce tonilo, ko smo sopihali proti planinski koči Podvežak. Počasi smo premagali prvi strmi hrib in zlagoma naprej.
Namesto za Vodotočnik smo tokrat zavili proti Korošici. Na sedlu je sonce potonilo in prišla je tema, ki nam je lajšala pot, da ni bilo vročine. Noč je bila zelo temna in pot se nam je vlekla in vlekla. Vmes smo nekajkrat odložili na skalo težke nahrbtnike preden smo prišli na vrh ravnine, ki se nam odpre, ko pridemo na Korošico. Videli smo samo obrise Ojstrice, ki nam je bila za znak, da smo blizu.
Na ravnini smo nato zavili malo na okrog, do Kocbekovega doma, ki sameva s svojimi ožganimi ruševinami. Ura je že bila polnoč, ko smo se preoblekli v suha oblačila in iskali prostor za šotor. Mesto smo našli na zadnji strani koče, zaščiteni v ograji pred radovednimi kravami. Utrujeni od poti smo se zavili v spalke. Z Žigom sva malo jamrala, ker si nisva prinesla podloge. Žiga je žulil kamen pod rebrce, ampak sva kljub majhnemu neudobju zaspala.
Zjutraj so me zbudili nogometaši, ki so imeli namen igrati nogomet na tej ravnini. Edina njihova skrb je bila, kje bodo zapili pokal, ker je šank pogorel in ta debata me je zbudila, da sem se skobacal ven in pretegnil poležane kosti. Počasi so prilezli iz šotora še ostali in privoščili smo si zajtrk. Po zajtrku smo se počasi spakirali za jamo, ostale stvari pa pustili v ruševju.
Prvič smo dostopali iz te strani proti Trem vhodom, ki so bili naš cilj raziskovanja ta dan. Tako smo malo gledali proti Lučkemu dedcu in se odločili, da gremo po poti, ki smo jo lahko videli, da gre pod Lučkim dedcem in verjetno potem nekako gor. Pot ni bila težka, vila se je pod stenami in pod njimi strmo melišče. Med našo potjo smo lahko gledali Petkove njive, zopet ena večja ravnina na tej strani. Vse to je delo ledenika, kot tudi Trije vhodi.
Zadnji del je bil presneto strm in še en res velik kanal je naredila voda, ki ga je bilo zelo težko prečiti. Po premagani strmini še samo malo in smo bili pred jamo. Veliko lažji dostop in tudi časovno hitrejši kot iz smeri Vodotočnika. Tako smo se razpakirali pred jamo. Veliko hrane smo prelagali sem in tja, planirali, kaj bomo jedli, ko pridemo ven. O potrebah hranjenja v jami pa nismo debatirali.
Ko sem opremil polovico Jurskih zobkov, so odšli ostali pogledati tisti 14-metrski kamin v Slečen prst, saj tu na polovici pride kanal od tistega kamina. Med tem, ko sem že opremljal Meander pogledov, so se vrnili in odšli raziskovati zgornji del tega meandra. Ugotovili so, da je zgoraj veliko manjših meandrov, ki se združujejo. Jaz sem želel, da najdejo kapniški rov, ki sem ga opazil v letu 2015, ko smo začeli raziskovati to jamo. Ampak med tem nisem bil več prepričan ali sem videl prav ali ne. Ker ga niso našli, sem še manj prepričan, da sem videl prav. Se pa pojavljajo v tej jami kapniki, nekaj manjših vidimo, ko se spustimo v Meander pogledov, čeprav je vhod na 1900 metrih.
Niso pa še vsega pogledali, ker ko bomo merili še tisti del, bo čas, da zadevo malo bolj podrobno pogledamo. Tako so že kmalu bili vsi za mano, ko sem opremil Čisto nulo. Nato sem na vhodu v Visokogorski skalnjak čakal, da mi bi nekdo pomagal dvigniti borše čez trimetrsko stopnjo.
Ko pa sem slišal, da je Alenka na vrsti, da se spusti, sem vedel, da bo malo trajalo, ker se spušča na zavoro Anthron double plus, ki pa je za staro vrv lahko malo bolj počasna. Tako sem se malo potrudil in povlekel stvari gor ter že šel naprej do Visokogorskega skalnjaka. Še malo in že sem bil pred Jebba breznom.
Nato pa je sledilo opremljanje trenutno največjega brezna v tej jami, ki meri približno 100 metrov v globino in te nato pripelje v res ogromno dvorano. Preden sem se pričel spuščati v temo, sem zavpil, da naj ne varčujejo z astrofolijo. Jama je tu mrzla in temperatura je 4°C.
Fiksi so že bili pripravljeni, saj so se lani že spuščal notri. Tako sem jih moral samo iskati, kar je v tako velikem breznu lahko malo problem. Skrbela me je samo prečka, ki je Roka lani med opremljanjem prestrašila. Malo je moral splezati iz smeri in nabiti fiks. Med tem, ko je že bil pripravljen, pa mu je v rokah ostala velika luska, ki je z njim zanihala nazaj v smer vrvi. In nato je moral še enkrat ponoviti nihanja sem in tja, da je zopet lahko se oprijel skale in splezal iz smeri.
Ta prečka me je najbolj skrbela. In res ni bilo lahko se nihati sem in tja in zagrabiti male oprijemke, s katerimi sem napredoval do fiksa. Krempeljc sem zataknil za malo bunkico, ki je gledala iz stene. Tako sem previdno namestil rinko in se hitro priklenil s popkovino, da ne bi zanihal nazaj. Nato je šlo lažje, dokler nisem videl, da mi bo zmanjkalo rink. Zmanjkalo mi jih je 50 metrov od tal in še dve sidrišči bi bilo potrebno narediti. Ni šlo drugače, kot da sem se spustil v dvorano. Med spustom pa je še zmanjkalo vrvi, tako, da sem moral podaljšati vrv in nato sem lahko nadaljeval v dvorano. Žiga je prišel prvi dol in malo godel zaradi vozla. Mogoče zato, ker sem se hvalil pred jamo, da tokrat sem dobro preštel, koliko rink potrebujem in sem se uštel in še na koncu podaljšal vrv, prava veselica za na konec.
Gregi je prinesel astrofolije, prižgal svoj digitalni termometer in čakali smo še samo Alenko. En čas smo gledali v termometer, kjer so številke nihale med 3 in 4. Potem smo ugotovili, da to le škodi psihi, kajti to buljenje v realno stanje, koliko je mrzlo, je še bolj vplivalo, da nas je hladilo. Alenka je malo kombinirala z zavorami, malo stop zavore, malo double plusa. Je rekla, da se z uporabo double plusa ni nič utrudila, kot navadno z stop zavoro.
Tako smo hitro šli na obhod po dvorani. Dvorana je zelo velika, na primer za dve športni dvorani in do stropa meri 130 metrov. Ker je velika, je treba za nadaljevanje si vzeti čas in jo pregledati res sistematično. Z Gregijem sva locirala eno brezno, v katerega se bo potrebno spustiti in preveriti stanje. Tudi za kopanje smo že nagledali eno luknjo.
Za merjenje dvorane pa ni bilo moči. In moči ni bilo iz enega samega enostavnega razloga. Ko smo debatirali zunaj glede hrane, kaj bomo jedli, ko pridemo iz jame, nihče ni debatiral, kaj bomo jedli v jami. Tudi jaz sem pozabil si dati v bidon frutabele, ki sem si jih nastavil na mizo doma.
Tako smo premetavali borše in iskali hrano. Ko je situacija že bila zelo neprijetna in rahlo kaotična, saj so se trebuhi po 9-urnem jamarjenju začeli resno krčiti in nas je mraz dodatno izčrpaval, nas je rešil Gregi. Iz svoje borše je potegnil Snickers. Vzel je nož in ga razrezal na štiri dele. Tako smo zaužili res bogato dozo hrane, potrebno za pot ven.
Thorinovo dvorano smo si pripravili in naslednje leto želimo iskati nadaljevanje. Želimo tudi, da pregledamo zadevo iz geološkega vidika. Samo na grobem pregledu je Alenka že naštela 9 različnih kamnin. Je pa to največja jama na tem koncu in velike količine vode so se iztekale v Thorinovo dvorano. Tako, da naslednje leto nas čaka zanimiv čas v tej jami.
Med povratkom in čedalje bolj blizu izhoda se je košček Snickersa izgubljal v praznem trebuhu in ni bilo več koncentracije razmišljati o tej jami. Presenetili so nas netopirji, ki so v letali v zgornjih delih jame. Bilo jih je kar nekaj, čeprav je jama mrzla. Mogoče so prišli iz nižje ležečega vhoda, kdo bi vedel.
Po zadnjem melišču Vhodnega dela sem že vohal vonj pogrete konzerve. Žiga je bil že masten okoli ust in zaključeval svoje opravilo. To je bilo zelo pomembno, da je končal, saj smo imeli samo eno žlico in smo morali jesti potrpežljivo. Zmazali smo večji del hrane seveda, kot so nam dopustili ubogi želodčki.
Ura je se pomikala že proti polnoč, ko smo se začeli spuščati po strmini navzdol proti šotoru. Do kanala je počasi šlo, tam pa smo si morali pomagati z vrvjo. Ko smo spravili vse nahrbtnike in borše z vrvjo v kanal, smo nato lahko nadaljevali normalno pot naprej. Spodaj na Petkovih njivah smo lahko opazovali taborni ogenj. Med našim počasnim spustom po strmini in tehničnim premagovanjem kanala smo zbudili pozornost prenočevalcev pri tabornim ognju in videli smo lučko, da nas nekdo opazuje in si misli, da smo totalno izgubljeni pohodniki.
Potem smo še res malo zalutali med skalnim podorom, kjer je vse isto in smo malo hodili gor in dol, preden smo se prebili naprej. Tako smo sumljivost še bolj potrdili tistemu, ki nas je opazoval iz Petkovih njiv. Ob povratku pred Kocbekov dom smo videli, da so nogometaši le našli mesto za proslavo pokala, saj so ležali v spalkah na klopeh, zaščiteni z glasno pločevino piva, na katero bi stopil, če bi se jim želel približati.
Alenka je šla naokrog, nabrala rože, ki jih jedo krave, saj so baje vredu za čaj. Žiga ni bil čisto prepričan o tej teoriji in šla sva nabrati borovnice. Po odlični topli vodi z malo okusa smo postavili šotor tokrat malo bolj v levo. Ni bilo nič boljše, saj tokrat sem jaz spal upognjen čez en hribček.
Zjutraj nismo preveč hiteli z zbujanjem. Med poznim zajtrkom ali zgodnjim kosilom sta do koče prišla dva fantina z dronom. Takoj smo nosove tiščali v to tehnologijo. Res lahko jame iščeš med borovci brez problema. Tako sta nam razkazovala opremo in tudi realno smo lahko videli, kako dobro bi to delovalo. Res dobra stvar, smo si mislili, ko sta odhajala proti Vodotočniku.
Takoj, ko smo si obrisali sline, smo šli še na kratek sprehod na Petkove njive. Pozdravili in srečali smo še sina od Vidota, Ambroža, ki je s punco taboril na Petkovih njivah. Je povedal, da sta nas opazovala in si mislila, da smo totalno zgrešeni tujci, ki ne vemo, kam gremo, niti, kje smo. Med krajšo debato je rekel, da ko sestavi opremo, se nam pridruži v naslednji raziskovalni ekspediciji.
Na Petkovih njivah smo lahko pasli oči na prekrasnih ravnicah s skrivnostnimi zijalkami, ki jih najdemo na obrobju. Naše poležavanje je zmotilo grmenje in kotaljenje temnih oblakov. Tako smo se vrnili in pričeli pakirati. Sreča je bila, da je na kočo prišla Bernarda s fantom in brez problema ponudila pomoč za transport opreme.
Ni boljšega sodelovanja kot to, da so nam na pomoč še priskočili jamarji iz jamarskega kluba Tirski zmaji iz Ljubnega ob Savinji in to nič dogovorjeno, le golo naključje. Skupaj smo prevedrili pod edino malo improvizirano strehico, ki je ostala pri koči in nato so Zmaji leteli naprej. Vsako odvzeto breme iz nahrbtnika je dobrodošlo, zato smo bili zelo veseli in smo jim hvaležni.
Pot je bila dolga in vroča. Tako smo počasi se spuščali v dolino. Problem je bil samo del poti, ko je Žiga šel naprej pogledati eno brezno ob poti in edini je transportiral vodo za nas siromake, ki smo žejni stopali za njim. Koordinate tega brezna smo poslali v dolino Filipu Kuntu, ki nam je sporočil, da lahko nadaljujemo pot, da je jama že registrirana. Do avtov smo počasi prisopihali, zmetali to težko kramo v prtljažnik in se odpeljali do picerije. Po hrani smo zopet lahko razmišljali in že začeli čakati naslednje poletje, ko bomo zopet nadaljevali z raziskavami.
Raziskovali smo: Alenka in Gregi Jelen, Žiga Solar in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski, Alenka