Drogeraška jama

1.08.2018, sreda.

To je jama z zanimivim imenom. Dobila ga je po veseli konoplji, ki so jo gojili v neposredni bližini jame. Jamo so registrirali in odkrili pred 31 leti člani ŠJKPT, ki so bili še mladi in zadosti drzni, da so raziskovali tudi jame s težkimi dostopi. Sedaj, ko pregledujemo vse jame v občini Šoštanj, smo se lotili najprej jam v okolici Mornove zijalke. Ta dan smo se odločili, da poiščemo Drogeraško jamo, za katero velja, da je dostop do nje res ekstremen.

Simon in Tilen sta odšla do sten in nato ob stenah počasi navzdol. Midva z Valerijo pa sva rekla, da bova blizu mostu, saj opis pravi: 100 metrov v hrib in pod stenami je vhod v jamo. Tako sva zagriznila v hrib pod stene in nato hodila levo in desno, kot dva izgubljena gamsa.

Nato sva sklenila, da se bi malo spustila. Mogoče sva midva slabo ocenila 100 metrov in sva previsoko. Teren je tu zelo strm, vse se kotali pod nogami in je precej otežena hoja navzdol, lažje je bilo priti gor. Med spuščanjem sem za oprimek izbral podrto drevo. Medtem, ko sem se pripravil, da bom zanihal, sem stresel od korenin ogromno skalo, ki me je v slovo počohala po roki in zgrmela v potok. Malo sva debelo pogledala in nadaljevala z iskanjem. Jaz sem šel v smeri Mornove zijalke in kmalu prišel pod visoke stene. Valerija se je spustila nazaj na cesto in ko me je videla, kje sem, mi je javila, da sem prišel nad Mornovo zijalko.

Na robu stene sem videl luknjo na polici. Na karti mi je kazalo, da je to lahko Volčja past. Ker do te police nisem mogel preplezati sam, sem se usedel dol in čakal na pomoč. Simona in Tilena še ni bilo od nikoder. Valerija ju je šla iskat, ampak je nista slišala. Sva že mislila, da sta našla jamo in jo pregledujeta. Zato sem si rekel, da se vrnem na cesto. Ko sem se vračal, sem sledil skalam in kmalu zagledal mali vhod. Ker ima jama dva vhoda, se mi je dozdevalo, da je to lahko Drogeraška jama. Nato sem šel še malo naprej in aleluja - našel vhod.

Zadovoljen sem se začel spuščati proti cesti. To pa ni bilo tako lahko. Valerija me je usmerjala, da ne bi prišel preblizu skalnega roba. Tako sem počasi previdno se spustil nazaj na cesto. V tistem pa je že prišel Simon. Tilen se je zadaj še napajal v potoku s hladno vodo. Spustila sta se ob stenah čisto do konca te soteske in nista našla nobene jame. Nato sem s prstom pokazal, kje je vhod v jamo. Tilen je rekel, da ima zadosti strmine in da gre rajši pogledati, kakšen je dostop do Mornove zijalke.

Tako smo ostali Valerija, Simon in jaz in začeli počasi plezati proti stenam. Pot smo vzeli direktno po grapi, kjer nam je nekaj vztrajnih dreves dajalo potrebne oprijemke za napredovanje. Počasi smo prilezli do vhoda. Jaz sem vzel fotoaparat, saj vhod še ni bil foto dokumentiran. Simon se je splazil v jamo, prišel nazaj in rekel, da je prehod naprej zelo ozek in da rajši ne bo se šel zatakniti.

Jaz sem pa oblekel kombinezon in rekel, da grem pogledati. Res, naprej je zoprna ožina, kjer se moraš malo zlomiti v črko S. Po tisti premagani ožini še malo ozkega rova in nato poplačan trud. Odprla se mi je prelepa dvorana. Hitro sem se obrnil nazaj, da pokličem še ostala dva.

Malo sem se začudil ozkem rovu, po katerem sem vstopil v dvorano, ampak nekako res gre skozi. Najprej sem doklical Valerijo, ki je že počasi prihajala do S ožine. Dal sem napotke, kako skozi. Počasi je napredovala, posebej težko je bilo, ker ni imela kombinezona in so kolena ter komolci čutili trdoto skale. Zadaj ji je sledil Simon, ki pa je v kratkih hlačah in majici trpel še bolj. Ampak trud je bil poplačan. V dvorani smo pasli oči na prelepih kapnikih, zavesah in ostalem jamskem okrasju.

Prostor je tu zadosti velik, da v njem hodiš pokonci. Kako se je našlo nadaljevanje v preteklosti, pa se je to zgodilo takole: »Andrej (Kodrun) in Matjaž (Kovač), sta bila takrat nerazdružljiva. V vsako jamo sta šla skupaj. Tako tudi v Drogeraško.

Omenjena jama se začne z izjemno ozkim vhodnim vodoravnim rovom. V vhod, katerega smo bolj ali manj pregledali že prej, je nazadnje zlezel še Matjaž, ki je bil prav tako kot Andrej, poln vseh mogočih in nemogočih vragolij. Eden drugemu sta vedno kaj ušpičila. Matjažu je vhod v Drogeraško jamo prišel kot naročen, da Andreja »potegne za nos«.

Matjaž je po kratkem času začel vpiti, da je jama nadaljuje. Prvi je potegavščini seveda nasedel Andrej in se takoj zbasal v jamo, kajti, vedno je hotel povsod biti prvi. Čeprav je bilo vse skupaj mišljeno kot potegavščina, se je Andrej toliko časa basal skozi za njega mnogo preozek vhodni del, da ga je po cca. 15 metrih premagal in res odkril nadaljevanje jame.«

Po slikanju in koncu ogleda Drogeraške jame smo šli še do police, kjer bi naj bila Volčja past. Z medsebojno pomočjo sva s Simonom splezala gor in šele tedaj sva videla, da to ni jama, le mali spodmol. Nato pa je sledila veselica.

Počasi nazaj do ceste. Gor je šlo veliko lažje. Premikali smo se počasi in pazili na korak. Malo nerodno bi stopil in speljal bi se po toboganu, kjer bi te namesto plastičnih kroglic čakal trd pristanek v potoku in nato ohladitev v mrtvašnici. Nekako smo se prebili do ceste in rekli, da so naši starejši člani bili res veliki carji. Med našim plezanjem pa sta se v sotesko prišla hladiti tudi Lea in Veles. Tako smo še malo premlevali stvari in počasi se odpravili domov se skriti pred prihajajočo vročino dneva.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski