09 avgust 2018

Brezno volčjega vzdihljaja pod Sv. Joštom



4.08.2018, sobota.
Končno so prišle poletne temperature, ki z vročino dajejo še večjo željo po obisku hladne jame. Je pa vročina moteča za hojo do jame. Rešil nas je Uroš s svojo 4x4 motorno mulo. To ni bilo samo razvajanje, ampak že nekakšni tehnološki preskok za nas, štajerske jamarje.
Dobra priložnost je bila, da se tudi še bolje uredi vhod pred Tinčevim breznom nad Jeronimom, saj lahko transportiramo gor nekaj betona. S to jamo smo se srečali lani jeseni in začeli takrat urejati vhod ter na njega položili mrežo, ker je vhod tik ob gozdni vlaki in obstaja nevarnost padca v vhodno brezno.
Tako smo se razdelili v dve skupini. Eni smo šli v jamo širiti ožino, drugi so urejali vhod. Ko smo pričeli širiti, smo zložili vso potrebno opremo in opazili, da ključna stvar manjka. Sreča, da je bila zunaj 4x4 mula. Brum brum in že se je stvar dostavila. Kakšen luksuz in ostane energija za delo v jami ali pred jamo.
Ožino smo lepo razširili in tudi testirali novi vrtalnik Milwaukee. Seveda je še nekaj ožine, naslednjič nadaljujemo. Zunanja ekipa pa je tudi uredila vhod zelo lepo. Sedaj je stvar zelo lepo urejena in varna za obiskovalce teh gozdov.
Ura pa je že kazala 15:00, kar je pomenilo, da se vrnemo v dolino, kjer sta čakala Alenka in Gregi. Nato smo krenili proti Sv. Joštu, kjer se nam je obetal ogled zanimive jame tega dneva. Namreč začelo se je tako, da je Borut našel lani jeseni brezno, ki ima identično obliko kot jo lahko najdemo v Breznu presenečenj za bivakom.
To brezno so že pregledali starejši člani JK Črni galeb Prebold, ampak Borut ni bil čisto prepričan, da je naletel na to brezno, ki so ga tista leta pregledovali. Tako smo se peljali proti Sv. Joštu na Dobrovljah. Parkirali smo veliko prej, saj sta že čakala tam Miša in Borut, da nas pospremita do brezna. Itak ni bilo panike, saj smo vso opremo naložili na Uroševo 4x4 mulo.
Tako smo hodili po cesti in gledali Brezno presenečenj, ki je na vrhu hriba. Nato smo krenili po pešpoti, ki vodi proti Vranskemu. Naš vodič Borut je nato krenil iz te poti in diagonalno nameril pot. Nameril je tako dobro, kot nameri na lokostrelskih tekmovanjih, saj smo prišli točno pred vhod. Takoj sem se lotil opremljanja.
Malo mi je smer vrvi ovirala večja skala, ki sva jo z Žigom vztrajno z macolo zmanjšala, da se vrv ne bi ribala. Nato sem še zavrtal za dvojno sidrišče in hitel delati dvojno osmico, saj so se počasi že začeli dolgočasiti. Tako smo se počasi vsi spravili v jamo. Tilen se je ta dan že spuščal v svoje drugo brezno in počasi izgubljal tisto začetniško nelagodje viseti na vrvi. Tudi Uroš se je ta dan spustil že v drugo brezno. Počasi mu tisti grozni strah pred globino slabi. No, najbolj veseli pa smo bili, da se je v jamo spustil tudi Borut.
Najprej sta Žiga in Tilen pregledala vse kosti. Tilen je našel lobanjo z rogovi od srnjaka in se veselil svoje najdene trofeje. Ne vem, koliko bo navdušena mama, ko bo prinesel domov kup kosti. Nekateri pa smo občudovali 16-metrsko brezno, ki se spušča od drugega vhoda v jamo. Dimenzije so res velike in res identična oblika brezna kot v Breznu presenečenj. Je pa zaradi velikosti na dnu nastal veliki zamašek, ki prepričuje napredovanje.
Nekaj časa smo zapravili za skupno fotografiranje, ampak uspeha ni bilo prevelikega. Tako, da skupinske slike ni. Med vračanjem iz jame je Uroš našel odlično mesto, kjer bi se dalo kopati. Mogoče v bližnji prihodnosti pa res pričnemo kopati. Zaenkrat imamo odprte druge projekte, ki nas vabijo.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Alenka, Maks Jamski, Gregi

Ni komentarjev:

Objavite komentar