20 avgust 2018

Jamarski spust v vodnjak samostana Nazarje



7.08.2018, torek.
Ta dan smo šli na majhen griček 400 n.m.v. Griček stoji ob sotočju Drete in Savinje in tu se stekajo tri doline – Rečiška, Zadrečka in Mozirska dolina. Tukaj stojita ob cerkvi Marija Nazaret frančiškanski samostan in samostan sester klaris. Malo o zgodovini, kako so se frančiškani znašli na tem gričku:
» Frančiškani, duhovni sinovi sv. Frančiška (1182–1226) – Asiškega ubožca, ki je bil po mnenju življenjepisca Tomaža Čelanskega “najsvetejši odsev svetosti Gospoda in njegove popolnosti”, so hitro odpirali številne samostane po vsej Evropi. V Ljubljano so prišli že leta 1233. Kasneje, v času turške okupacije Bosne, so nekateri bratje z okupiranega ozemlja zbežali na Hrvaško in v Slovenijo. V Nazarje so iz Rostoha v Bosni pribežali leta 1632 . Hrenov naslednik na ljubljanskem škofijskem sedežu, škof Rajnald Scarlichi, jim je zaradi vedno večjega števila romarjev izročil v last hrib s kapelico. Bratje so k Loretski kapeli dozidali sedanjo cerkev in zgradili samostan. Pri zidanju cerkve in samostana v Nazarjah so brate velikodušno gmotno podpirali sam škof Friderik Oton – grof Buchheim, številni dobrotniki ter domača provinca.
Med gradnjo so frančiškani stanovali v škofovem gradu Vrbovec. Leta 1639 se je samostanska družina že naselila v novem samostanu. Med drugo svetovno vojno so bili bratje frančiškani pregnani na Hrvaško, p. Kerubin Tušek, dolgoletni župnik, pa je umrl v internaciji v Dachauu. Vzhodni in zahodni del samostana sta bila 2. in 3. avgusta 1944 minirana in popolnoma porušena. Pogorelo je tudi gospodarsko poslopje. Neprecenljivo škodo so utrpeli tudi samostanska knjižnica in prostori ljudske šole. Danes je samostan delno na novo pozidan in obnovljen. V njem je dom duhovnih vaj. Knjižnica je bila prestavljena v vzhodni del samostana. Zahodni del samostana, v katerem sta v preteklosti opravljali svoje kulturno-vzgojno-izobraževalno poslanstvo, knjižnica in ljudska šola, pa še danes čakajo pozidave.
V frančiškanskem samostanu v Nazarjah je nekoč delovala lekarna. Prav verjetno je, da so v Nazarje zdravilsko dejavnost, kamor sodi tudi lekarniška, prinesli frančiškani iz Bosne, kjer je bila močna provinca tega reda. Že leta 1695 je brat Tadej Windisch opravljal samostansko zdravilsko službo, najverjetneje pa so se v samostanu ukvarjali z zdravilstvom že pred tem. Ker je bila nazarska lekarna daleč naokoli edina, je poslovala tudi zunaj samostana in je imela velik pomen za prebivalstvo. Naši kraji so bili tedaj zelo odročni in zdravniki težko dosegljivi. To je veljalo tudi za zahtevnejša zdravila. V samostanu so zdravila izdelovali sami, najprej zgolj za lastne potrebe. Leta 1776 je celjski gubernij (v stari Avstriji višja upravna enota) na prošnjo prebivalcev dovolil javno lekarniško dejavnost nazarskega samostana, vendar s pripombo “/…/dokler ne bodo kirurgi teh krajev uredili svoje lekarne.” Tudi številni domači zdravilci so se pogosto zatekali po nasvete v samostan«.
Toliko na kratko o zgodovini tega starega samostana v naših koncih. No, mi pa smo šli gor z namenom, da ugodimo prošnji patra Tomaža, ki je prosil Žiga, da bi očistili vodnjak. Vodnjak se nahaja v atriju samostana. Ne gre za živi vodnjak, vanj se izteka deževnica iz streh, katero so mogoče nekoč uporabljali za pitje, sedaj pa za zalivanje rožic in zelenice. Za pomoč so nam bili gasilci Nazarje. Najprej se je izčrpala voda iz vodnjaka, ko smo prišli do mulja in črpalko je bilo potrebno dvigniti ven. Po vrvi smo najprej spustili napravo, s katero smo preverili, kakšno je stanje s plini. Nato se je v vodnjak spustil Žiga, ki še nima otrok. Previdno je stopil v blato in ugotovil, da ne bo do vratu v dreku. Nato smo mu spustili vedro, ki ga je napolnil in vlekli počasi ven. Jaz sem s samokolnico vozil vsebino stran.
Kamor sem stresel ta drek, je Tilen bil s svojim detektorjem kovin. Brodil je po tej čorbi in vsakič, ko sem pripeljal novo, je bil bolj umazan. Iskal je kovance, ker je znano, da so ljudje v vodnjak metali kovance, ko še ni bil pokrit z varnostno mrežo. Prej, ko še ni bilo mreže, smo mi kot otroci vanj metali tudi tlakovce in kamne. Tako smo poleg kovancev ven potegnili tudi vse tlakovce, ki jih je bilo kar nekaj. Tako so se čudili, koliko smo zmetali v vodnjak in za to sploh niso vedeli. Sedaj bodo lahko imeli tlakovce na zalogi, če jih še kje čudežno zmanjka.
Tilen je imel tudi nekaj sreče, našel je slovenske tolarje, avstrijski drobiž in nekaj italijanskih kovancev. Evrov ni bilo veliko, naštel je samo 60 centov. Poleg kovancev je našel še nekaj kovanih žebljev. Mogoče, če bi kopali globlje, bi našli še več, nikoli ne veš. Sončna ura je nehala delovati in smo končali ter odšli na malico.
Po malici pa smo se odpeljali do Savinje in imeli nočno kopanje. Tilen je najprej imel malo strahu, dokler ga ni ulovil p. Tomaž. Malo se je branil in okleval, ampak nato sta že zaplavala po reki. Nato sta se z Žigom še spustila po brzicah nazaj. Potem pa Tilen skoraj ni šel iz vode, ko je videl, da ni toliko mrzla, saj je imela 20 stopinj. Pri jamarjih veliko doživiš, saj smo čudni in vedno radovedni in Tilen bo to poletje veliko doživel, da bo v šoli komaj uspel vse dogodivščine povedati sošolcem.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon, Uroš in Tilen

Ni komentarjev:

Objavite komentar