Po večkratnem vandranju po planoti Kalce, prebiranju zapisov o divjih globinah Jesenske jame in pogovorih z ostalimi jamarskimi kolegi se je želja le izpolnila…
Začelo se je pred nekaj leti, ko sem še kot srednješolec prvič odšel na samostojno turo iz domače Komende čez Šenturško Goro, Sv. Ambroža na Krvavec in nato dalje čez planino Koren proti Kompoteli in Vrhu Korena, kjer me je prevzel razgled na Grintovce v oko pa mi je najbolj padla planota pod mogočnim Kalškim grebenom imenovana Kalca ali ˝Kavca˝ kakor ji pravimo domačini tod okoli. Sklenil sem, da jih obiščem v prihodnjih dneh. Tako sem čez en teden odšel na turo po lovski poti do Žagane Peči proti Kalškemu Grebenu mimo stare lovske koče, ki stoji na pravljični lokaciji na robu bukovega gozda, ter nadaljeval na samo planoto, ki pa ni prav nič manj čaroben odmaknjen kraj posut z ruševjem in posameznimi skalnatimi turni. Težava se je začela na samem melišču kjer nisem našel prehoda na kalški greben tako sem se odločil, da turo prekinem in obrnem nazaj proti dolini. Po sami poti sem že takrat opazil prenekatere jame, katere mi niso dale miru in sem si fotografiral slike vhodov. Leta so pretekla, Kalce sem v vsem tem času obiskal devetkrat in so mi v vsem tem obdobju prirasle k srcu kot najlepši kraj v celotnih Grintovcih.
Pred nekaj leti ko sem se pridružil kamniškim jamarjem je beseda še večkrat nanesla na Kalce, med drugim sem si prebral članek o Jesenski jami avtorja, so-jamarja Vida Kregarja, ki je bil objavljen v reviji Naše jame in nekako je želja postala, da prepričam so-jamarje, da obudimo raziskave na Kalcah. Uspelo mi je in tako smo se z ekipo kolegov Maksa Petriča in Rista Sovčeva iz Šaleškega jamarskega kluba podlasica Topolšica, zbrali 7.10.2022 ter odšli na pot.
Dan pred samim odhodom je ravno potekal mesečni jamarski sestanek na sedežu JKK, kjer sem dobil ključ lovske koče v Kalcah in podrobna navodila glede območja raziskav saj se tabora žal zaradi obveznosti ni mogel udeležiti noben drug član JKK.
7.10.2022 Za odhod smo bili dogovorjeni okoli 17ih pri meni doma, kjer sta me pobrala Risto in Maks člana ŠJKPT. Tako smo se že malo prej okoli šestnajste ure odpeljali proti Kamniški Bistrici, kjer smo se za začetek ustavili pri Jurju na pijači, nato pa ob pol šestih krenili naprej proti Žagani Peči kjer smo si natovorili vso opremo in nato krenili dalje na pot saj se je že začenjal mrak. Opasani z težkimi nahrbtniki in dvema pet litrskima balonoma za vodo smo že stopali po poti, kaj kmalu pa smo se ustavili saj je Maks ugotovil, da kanister z vodo katerega je imel v nahrbtniku pušča, tako sva si ju izmenjala saj sem jaz drugega nosil pripetega na sprednji strani nahrbtnika. Čez 1 3⁄4 h smo že prispeli do koče v Kalcah kjer smo po odpiranju ugotovili, da so se v obdobju ko ni bilo nobenega naselili polhi in za seboj pustili manjše razdejanje. Po pospravljanju in kurjenju štedilnika, ki je prav prijetno segrel kočo je sledila večerja nato pa spanje in priprave na nov dan.
8.10.2022 Ura je bila okoli 5 zjutraj ko je Risto že vstal in zakuril nato pa odšel ven opazovat sončni vzhod, okoli pol 7ih mi je preko Messenger-ja poslal sliko prebujanja dneva s pogledom na Bistrico in tako me je raznobarvna slika jutranjega neba pregnala iz postelje, da si ogledam sončni vzhod. Sonce je iz za Rzenika z vso svojo mogočnostjo zasijalo dve minuti pred sedmo uro zjutraj in tako je prišel čas, da zbudiva še Maksa. Sledil je zajtrk po njem pa smo odšli pripraviti drva za zvečer saj so presušena, katere smo imeli že pripravljene v koči zaradi majhnega kurišča prehitro zgorela zato smo nažagali in nacepili nekaj bukali. Ob pol 10ih smo bili pripravljeni, da odrinemo na pot proti sami planoti Kalce. Na Kalcah smo si prvo ogledali dve manjši jami, katere sem lociral marca letos ko sem ob zimskem vzponu naletel na njih čeprav nisem bil ravno prepričan, da bi jih pomeril me je Maks le podučil, da so male t.i. ˝čurke˝ ali lisičje luknje tudi pomembne, tako smo namerili prvi dve jami in sicer: Mala špranjica dolžine 11m in 2m globine ter Mala jama nad Malo špranjico 10m dolžine ter 1m globine. nato smo nadaljevali proti Čemažovskemu turnu kjer smo pregledali in premerili votlino pod steno kateri smo dali ime Gadova čurka 11m dolžine in 1m globine, ime je jama dobila po spominu iz mojega prvega obiska Kalc ko se je na vhodu same votline sončil Laški gad. Nato smo se prestavili naprej po poti kjer smo se lotili odpiranja manjšega brezna in sicer je na vhodu ležala velika skala, katero smo prestavili s pomočjo vrvi sledilo je širjenje ožine na vhodu, ki nam je zaradi pomanjkanja orodja vzela kar nekaj časa saj smo na razpolago imeli le malo petzlovo nabijalno kladivo s katerim si lahko pomagaš bore malo, pri tem sva se z Maksom kar nekaj časa izmenjevala nakar sem jaz kot izučen kamnosek ocenil, da lahko uporabim nekoliko večjo silo kladiva in zgodilo se je, da se je vrvica privezana za ročaj kar nekajkrat znašla pod konico kladiva in tako sem jih poslušal zaradi grobega ravnanja z opremo (vrvico) od koder pa je jama dobila tudi ime in sicer Jama svete vrvice. Po dovolj razširjeni ožini je v jamo prvi vstopil Maks ter dejal, naj ne hodimo nad jamo saj se na vrhu nahaja špranja z gromozansko zagozdeno skalo katera kar čaka, da pade v jamo. Smo pa to špranjo na začetku želeli uporabiti kot vhod, k sreči tega nismo storili saj bi v tem primeru v tleh zazevala le luknja nadaljevanje pa bi bilo najverjetneje zasuto. Med tem sem v jamo prišel še jaz, da začneva z merjenjem, Risto pa je v tem času odšel naprej po poti kjer raste njiva Rožnega korena katerega je nabral ter si ogledal morebitne nove vhode v jame, midva pa sva namerila 21m dolžine in 7m globine. Ura je kazala 17:00 in odpravili smo se nazaj proti koči kjer smo pripravili večerjo nekaj časa vedrili, nato pa odšli spat.
9.10.2022 Sledil je zadnji dan tabora na Kalcah jutranje vreme se je malo pokvarilo tako, da zaradi megle v višinah ni bilo kaj lepega pogleda na sončni vzhod kot dan pred tem. Tokrat smo se vsi zbudili nekoliko bolj zgodaj saj časa ni bilo na pretek, tako smo okoli 7ih že zajtrkovali in nato pripravili nekaj opreme za odhod proti domu, pred tem pa je sledil še zadnji vzpon na planoto, da pomerimo nekaj vhodov katere smo videli prejšnji dan ter lociramo vhode nekaterih že znanih jam. V hladnem jutru smo nato stopali proti vrhu planote ki je bila večino časa odeta v meglo. Začeli smo z jamo ki jo je dan prej lociral Risto in sicer se nahaja ravno na prehodu ki vodi na vrh Čemaževskega turna sama jama poteka v nekakšni razpoki od tod je dobila ime Mala diskontinuirana jama (Diskontinuirana = Prekinjena) dolžine 11m in globine 2m, med samo meritvijo sem čez skalnati teren preplezal na vrh Čemaževke kjer sem želel locirati vhod Jesenske jame kar je bil tudi prvotni plan vendar je nisem našel, sem pa verjetno bil precej blizu. Po vrnitvi smo se odpravili naprej nato se je Risto odpravil po svoje, na ˝lociranje˝ rožnega korena, midva z Maksom pa na iskanje jame Svizci 1, Svizci 2 in Svizci 3. Med samim iskanjem vhodov med gostim ruševjem je Maks naletel na novo brezno katerega sva izmerila in je dobilo ime Igličasto brezno dolžine 11m in globine 6m, nato pa sva v gosti megli poskušala poiskati vhode prej omenjenih jam Svizci 1,2 in 3 našla pa sva le brezno Svizci 2 v katerem je bil še vedno lepo ohranjen lesen brun, oklestena smreka katero so pastirji uporabljali za dostop do snega, katerega so talili in uporabljali kot vir pitne vode saj na planoti tekoče površinske vode ni razen Krvave lokve. To bruno omenja že kolega Vido Kregar v Kamniškem zborniku (19, 2008, str. 315-318) in je glede na čas presenetljivo v dobrem stanju saj sem ga sam uporabil za dostop na dno in iz brezna. Kmalu je prišel Risto s polno vrečo rožnega korena, megla se je še vedno dvigala in spuščala izgledalo je kot, da celotna planota diha skozi neštete špranje in globeli. Nato se je Risto odločil, da se vrne proti koči in jo pospravi ter pripravi kosilo, midva z Maksom pa sva odšla direktno od brezna po žlebu ter locirala še nekaj jam in sicer, kot prvo sva našla votlino, ki je zaradi limonitnega okrasja po steni dobila ime Limonitna votlina, Namerila sva 10m dolžine in 4m globine. Po končani meritvi in fotografiranju jame sem na vzhodni strani opazil manjšo skalo z slabše vidnim napisom, katerega sem si pobližje ogledal in ugotovil da je bil na njej napis ˝JKK 87˝ kar nakazuje, da je jama bila že poznana iz strani našega kluba vendar vsaj po dostopnih podatkih katastra in pogovorom z Vidom ni bila nikoli izmerjena. Posebnost jame so prav zagotovo limonitne obloge in t.i. železni klobuki ali gossani iz kremenastega železovega oksida, ki so iz skal štrleli kot buhteljni. Pot sva nato nadaljevala po istem žlebu do Kalškega turna kjer se nahajajo prenekatera brezna tu sva tudi izmerila zadnjega v sklopu teh raziskav in sicer Mahovno brezno dolžine 12m in 8m globine, skupno smo tako na celotnem taboru namerili 86m novih jam.
Okoli 14ih sva se že vračala proti koči kjer smo pojedli kosilo pospravili in odšli proti dolini. Med samo potjo sta Risto in Maks priznala, da je pot kar precej strma, kar pa ob vzponu ni bilo zaznati. Po poti smo se ustavili še pri Beli jami, pri žagani peči za katero smo mislili, da še ni izmerjena pa nam je Vido po telefonskem pogovoru povedal, da je izmerjena že kar nekaj časa na kar opominja stara lestev v notranjosti jame. Odvzeli smo le nove koordinate vhoda saj stara lega nekoliko izstopa od realne.
Ob pol petih popoldne smo bili že ponovno na izhodišču pri žagani peči, posneli zaključno fotografijo nato pa pri Jurju ob štruklju in pivu ovekovečili še uraden zaključek uspešne ture ter ponovno obuditev raziskav na planoti Kalce. Na tem območju bo dela še veliko in upam, da ga bomo v prihodnje nadaljevali s še kakšno jamarsko akcijo. Po zaključku smo se nato zbrali pri Vidu Kregarju kjer nas je Helena pričakala z sveže pečenim štrudlom katerega v Bistrici nismo našli, razpravljali smo o novih najdbah in prigodah iz prejšnih raziskav.
Za zaključek bi se v prvi vrsti rad zahvalil Ristu Sovčevu in Maksu Petriču, da sta z menoj odšla na Kalce res smo bili prava ekipa. Veliko zaslugo za organizacijo ima tudi Vido, ki nam je priskrbel ključ lovske koče v Kalcah, brez prenočišča bi bile raziskave glede na odmaknjen teren bolj kratke prav tako nam je predal prenekatero dragoceno informacijo o terenu in jamah. Zahvaljujemo pa se tudi Zavodu za gojitev divjadi Kozorog Kamnik, ki nam je odstopil najlepšo kočo v celotnih Grintavcih, lovsko kočo Kalca.
Zapisal: Benjamin Lap Foto: Benjamin Lap
Začelo se je pred nekaj leti, ko sem še kot srednješolec prvič odšel na samostojno turo iz domače Komende čez Šenturško Goro, Sv. Ambroža na Krvavec in nato dalje čez planino Koren proti Kompoteli in Vrhu Korena, kjer me je prevzel razgled na Grintovce v oko pa mi je najbolj padla planota pod mogočnim Kalškim grebenom imenovana Kalca ali ˝Kavca˝ kakor ji pravimo domačini tod okoli. Sklenil sem, da jih obiščem v prihodnjih dneh. Tako sem čez en teden odšel na turo po lovski poti do Žagane Peči proti Kalškemu Grebenu mimo stare lovske koče, ki stoji na pravljični lokaciji na robu bukovega gozda, ter nadaljeval na samo planoto, ki pa ni prav nič manj čaroben odmaknjen kraj posut z ruševjem in posameznimi skalnatimi turni. Težava se je začela na samem melišču kjer nisem našel prehoda na kalški greben tako sem se odločil, da turo prekinem in obrnem nazaj proti dolini. Po sami poti sem že takrat opazil prenekatere jame, katere mi niso dale miru in sem si fotografiral slike vhodov. Leta so pretekla, Kalce sem v vsem tem času obiskal devetkrat in so mi v vsem tem obdobju prirasle k srcu kot najlepši kraj v celotnih Grintovcih.
Pred nekaj leti ko sem se pridružil kamniškim jamarjem je beseda še večkrat nanesla na Kalce, med drugim sem si prebral članek o Jesenski jami avtorja, so-jamarja Vida Kregarja, ki je bil objavljen v reviji Naše jame in nekako je želja postala, da prepričam so-jamarje, da obudimo raziskave na Kalcah. Uspelo mi je in tako smo se z ekipo kolegov Maksa Petriča in Rista Sovčeva iz Šaleškega jamarskega kluba podlasica Topolšica, zbrali 7.10.2022 ter odšli na pot.
Dan pred samim odhodom je ravno potekal mesečni jamarski sestanek na sedežu JKK, kjer sem dobil ključ lovske koče v Kalcah in podrobna navodila glede območja raziskav saj se tabora žal zaradi obveznosti ni mogel udeležiti noben drug član JKK.
7.10.2022 Za odhod smo bili dogovorjeni okoli 17ih pri meni doma, kjer sta me pobrala Risto in Maks člana ŠJKPT. Tako smo se že malo prej okoli šestnajste ure odpeljali proti Kamniški Bistrici, kjer smo se za začetek ustavili pri Jurju na pijači, nato pa ob pol šestih krenili naprej proti Žagani Peči kjer smo si natovorili vso opremo in nato krenili dalje na pot saj se je že začenjal mrak. Opasani z težkimi nahrbtniki in dvema pet litrskima balonoma za vodo smo že stopali po poti, kaj kmalu pa smo se ustavili saj je Maks ugotovil, da kanister z vodo katerega je imel v nahrbtniku pušča, tako sva si ju izmenjala saj sem jaz drugega nosil pripetega na sprednji strani nahrbtnika. Čez 1 3⁄4 h smo že prispeli do koče v Kalcah kjer smo po odpiranju ugotovili, da so se v obdobju ko ni bilo nobenega naselili polhi in za seboj pustili manjše razdejanje. Po pospravljanju in kurjenju štedilnika, ki je prav prijetno segrel kočo je sledila večerja nato pa spanje in priprave na nov dan.
8.10.2022 Ura je bila okoli 5 zjutraj ko je Risto že vstal in zakuril nato pa odšel ven opazovat sončni vzhod, okoli pol 7ih mi je preko Messenger-ja poslal sliko prebujanja dneva s pogledom na Bistrico in tako me je raznobarvna slika jutranjega neba pregnala iz postelje, da si ogledam sončni vzhod. Sonce je iz za Rzenika z vso svojo mogočnostjo zasijalo dve minuti pred sedmo uro zjutraj in tako je prišel čas, da zbudiva še Maksa. Sledil je zajtrk po njem pa smo odšli pripraviti drva za zvečer saj so presušena, katere smo imeli že pripravljene v koči zaradi majhnega kurišča prehitro zgorela zato smo nažagali in nacepili nekaj bukali. Ob pol 10ih smo bili pripravljeni, da odrinemo na pot proti sami planoti Kalce. Na Kalcah smo si prvo ogledali dve manjši jami, katere sem lociral marca letos ko sem ob zimskem vzponu naletel na njih čeprav nisem bil ravno prepričan, da bi jih pomeril me je Maks le podučil, da so male t.i. ˝čurke˝ ali lisičje luknje tudi pomembne, tako smo namerili prvi dve jami in sicer: Mala špranjica dolžine 11m in 2m globine ter Mala jama nad Malo špranjico 10m dolžine ter 1m globine. nato smo nadaljevali proti Čemažovskemu turnu kjer smo pregledali in premerili votlino pod steno kateri smo dali ime Gadova čurka 11m dolžine in 1m globine, ime je jama dobila po spominu iz mojega prvega obiska Kalc ko se je na vhodu same votline sončil Laški gad. Nato smo se prestavili naprej po poti kjer smo se lotili odpiranja manjšega brezna in sicer je na vhodu ležala velika skala, katero smo prestavili s pomočjo vrvi sledilo je širjenje ožine na vhodu, ki nam je zaradi pomanjkanja orodja vzela kar nekaj časa saj smo na razpolago imeli le malo petzlovo nabijalno kladivo s katerim si lahko pomagaš bore malo, pri tem sva se z Maksom kar nekaj časa izmenjevala nakar sem jaz kot izučen kamnosek ocenil, da lahko uporabim nekoliko večjo silo kladiva in zgodilo se je, da se je vrvica privezana za ročaj kar nekajkrat znašla pod konico kladiva in tako sem jih poslušal zaradi grobega ravnanja z opremo (vrvico) od koder pa je jama dobila tudi ime in sicer Jama svete vrvice. Po dovolj razširjeni ožini je v jamo prvi vstopil Maks ter dejal, naj ne hodimo nad jamo saj se na vrhu nahaja špranja z gromozansko zagozdeno skalo katera kar čaka, da pade v jamo. Smo pa to špranjo na začetku želeli uporabiti kot vhod, k sreči tega nismo storili saj bi v tem primeru v tleh zazevala le luknja nadaljevanje pa bi bilo najverjetneje zasuto. Med tem sem v jamo prišel še jaz, da začneva z merjenjem, Risto pa je v tem času odšel naprej po poti kjer raste njiva Rožnega korena katerega je nabral ter si ogledal morebitne nove vhode v jame, midva pa sva namerila 21m dolžine in 7m globine. Ura je kazala 17:00 in odpravili smo se nazaj proti koči kjer smo pripravili večerjo nekaj časa vedrili, nato pa odšli spat.
9.10.2022 Sledil je zadnji dan tabora na Kalcah jutranje vreme se je malo pokvarilo tako, da zaradi megle v višinah ni bilo kaj lepega pogleda na sončni vzhod kot dan pred tem. Tokrat smo se vsi zbudili nekoliko bolj zgodaj saj časa ni bilo na pretek, tako smo okoli 7ih že zajtrkovali in nato pripravili nekaj opreme za odhod proti domu, pred tem pa je sledil še zadnji vzpon na planoto, da pomerimo nekaj vhodov katere smo videli prejšnji dan ter lociramo vhode nekaterih že znanih jam. V hladnem jutru smo nato stopali proti vrhu planote ki je bila večino časa odeta v meglo. Začeli smo z jamo ki jo je dan prej lociral Risto in sicer se nahaja ravno na prehodu ki vodi na vrh Čemaževskega turna sama jama poteka v nekakšni razpoki od tod je dobila ime Mala diskontinuirana jama (Diskontinuirana = Prekinjena) dolžine 11m in globine 2m, med samo meritvijo sem čez skalnati teren preplezal na vrh Čemaževke kjer sem želel locirati vhod Jesenske jame kar je bil tudi prvotni plan vendar je nisem našel, sem pa verjetno bil precej blizu. Po vrnitvi smo se odpravili naprej nato se je Risto odpravil po svoje, na ˝lociranje˝ rožnega korena, midva z Maksom pa na iskanje jame Svizci 1, Svizci 2 in Svizci 3. Med samim iskanjem vhodov med gostim ruševjem je Maks naletel na novo brezno katerega sva izmerila in je dobilo ime Igličasto brezno dolžine 11m in globine 6m, nato pa sva v gosti megli poskušala poiskati vhode prej omenjenih jam Svizci 1,2 in 3 našla pa sva le brezno Svizci 2 v katerem je bil še vedno lepo ohranjen lesen brun, oklestena smreka katero so pastirji uporabljali za dostop do snega, katerega so talili in uporabljali kot vir pitne vode saj na planoti tekoče površinske vode ni razen Krvave lokve. To bruno omenja že kolega Vido Kregar v Kamniškem zborniku (19, 2008, str. 315-318) in je glede na čas presenetljivo v dobrem stanju saj sem ga sam uporabil za dostop na dno in iz brezna. Kmalu je prišel Risto s polno vrečo rožnega korena, megla se je še vedno dvigala in spuščala izgledalo je kot, da celotna planota diha skozi neštete špranje in globeli. Nato se je Risto odločil, da se vrne proti koči in jo pospravi ter pripravi kosilo, midva z Maksom pa sva odšla direktno od brezna po žlebu ter locirala še nekaj jam in sicer, kot prvo sva našla votlino, ki je zaradi limonitnega okrasja po steni dobila ime Limonitna votlina, Namerila sva 10m dolžine in 4m globine. Po končani meritvi in fotografiranju jame sem na vzhodni strani opazil manjšo skalo z slabše vidnim napisom, katerega sem si pobližje ogledal in ugotovil da je bil na njej napis ˝JKK 87˝ kar nakazuje, da je jama bila že poznana iz strani našega kluba vendar vsaj po dostopnih podatkih katastra in pogovorom z Vidom ni bila nikoli izmerjena. Posebnost jame so prav zagotovo limonitne obloge in t.i. železni klobuki ali gossani iz kremenastega železovega oksida, ki so iz skal štrleli kot buhteljni. Pot sva nato nadaljevala po istem žlebu do Kalškega turna kjer se nahajajo prenekatera brezna tu sva tudi izmerila zadnjega v sklopu teh raziskav in sicer Mahovno brezno dolžine 12m in 8m globine, skupno smo tako na celotnem taboru namerili 86m novih jam.
Okoli 14ih sva se že vračala proti koči kjer smo pojedli kosilo pospravili in odšli proti dolini. Med samo potjo sta Risto in Maks priznala, da je pot kar precej strma, kar pa ob vzponu ni bilo zaznati. Po poti smo se ustavili še pri Beli jami, pri žagani peči za katero smo mislili, da še ni izmerjena pa nam je Vido po telefonskem pogovoru povedal, da je izmerjena že kar nekaj časa na kar opominja stara lestev v notranjosti jame. Odvzeli smo le nove koordinate vhoda saj stara lega nekoliko izstopa od realne.
Ob pol petih popoldne smo bili že ponovno na izhodišču pri žagani peči, posneli zaključno fotografijo nato pa pri Jurju ob štruklju in pivu ovekovečili še uraden zaključek uspešne ture ter ponovno obuditev raziskav na planoti Kalce. Na tem območju bo dela še veliko in upam, da ga bomo v prihodnje nadaljevali s še kakšno jamarsko akcijo. Po zaključku smo se nato zbrali pri Vidu Kregarju kjer nas je Helena pričakala z sveže pečenim štrudlom katerega v Bistrici nismo našli, razpravljali smo o novih najdbah in prigodah iz prejšnih raziskav.
Za zaključek bi se v prvi vrsti rad zahvalil Ristu Sovčevu in Maksu Petriču, da sta z menoj odšla na Kalce res smo bili prava ekipa. Veliko zaslugo za organizacijo ima tudi Vido, ki nam je priskrbel ključ lovske koče v Kalcah, brez prenočišča bi bile raziskave glede na odmaknjen teren bolj kratke prav tako nam je predal prenekatero dragoceno informacijo o terenu in jamah. Zahvaljujemo pa se tudi Zavodu za gojitev divjadi Kozorog Kamnik, ki nam je odstopil najlepšo kočo v celotnih Grintavcih, lovsko kočo Kalca.
Ni komentarjev:
Objavite komentar