Kako lepo je, da nekdo dopolni zelo plodnih 70 let in mu lahko pripraviš presenečenje. Tako je tudi Rista doletela ta čast, da praznuje okroglih 70 let. Ideje za njegovo praznovanje smo tuhtali že lani na Korošici. Potem se je vse tako poklopilo, da smo se odločili, da gremo na Golte, kjer bomo pripravili praznovanje. Vse smo se dogovorili, le Rista smo še morali nekako dobiti na planino. V sredo je zaradi napovedanih padavin v četrtek in petek že odpovedal udeležbo na akciji. Češ, da njemu pri teh letih pa res ni treba v jamo, ko bo scalo iz vseh možnih razpok. Tako smo obisk Kebrove luknje opustili in ga prepričali, da gremo v Ledenico na Golteh. Namreč želeli smo ga odpeljati stran od zunanje ekipe, ki je medtem pripravila kočo.
Med povabljenimi so bili tudi iz sosednjih društev. In po čudnem naključju se je Risto ravno srečal z Rafkom, ki mu je nenamerno izdal delne informacije o nekem dogajanju na planini Golte. Ampak še vedno je bilo veliko skrivnosti zavitih. Edino Rafko je dolžan vsakemu nekaj piv, ko se zopet srečamo na Menini. Potem smo Rista dodatno zmedli, ko smo mu naročali, naj ne pozabi na spalno vrečo.
V soboto zjutraj, ko smo se Risto, Simon, Teja, Gregi in jaz pripeljali na Golte, je bilo megleno, ampak brez padavin. Ker Risto iz gole previdnosti ni vzel kombinezona in ostale jamarske opreme, smo sklenili, da gremo na obhod po planini in na poti nabijemo nekaj tablic na že registrirane jame, ki jih bomo srečali. Najprej smo odšli do hotela, kjer smo se ustavili pri Medvedji jami. Nato počasi do Treh plotov. Megla se še ni dvignila, zato ni bilo z razgledom nič. Tam smo se ustavili pri Jami pri treh plotih. Čeprav je ob poti, smo lepo zakrožili do nje. Tako ali tako smo imeli veliko časa. Namreč ves čas nam je druga ekipa javljala premike in mi smo skrbeli, da ne pridemo nazaj prehitro. Ko smo prišli do Starih stanov, smo bili prehitri in smo zavili še do Kala. Ko smo prisopihali na Kal, je ura kazala, da smo še vedno prehitri. Nič, smo si rekli, gremo do vhoda v Brezno dveh lobanj, namreč megle ni bilo več in posvetilo je sonce. Jamo smo prvič iskali od zgornje ceste in je bilo čisto drugače, kot ponavadi, ko smo dostopali iz Zaloke po spodnji vlaki. Je Gregi vklopil navigacijo, da je točno prispel do jame. In še vedno smo bili prehitri. Na Istejah, kjer se odpre prelep pogled na Smrekovec, smo se usedli na klopce. Tam sem dobili informacijo, da se je Janko z Velesom že odpeljal po odojka. Predlagam, da gremo še do vrh Boskovca, kamor je pol ure hoje. Rista smo tako podili po planini sem in tja in na vrhu Boskovca smo mu rekli, da nas čaka še ena postojanka: vhod Ledenice. Potem pa bomo lahko šli domov, saj ga Jožica po verjetno že čaka doma s toplo juho. S smehom nam je dal vedeti, da ne verjame in da mu celo telo oddaja vibracije, da imamo nekaj za bregom. Od vhoda Ledenice smo krenili mimo Kebrove luknje do elektro koče, kjer ga je najprej pozdravil kuža Jack. Preostali so tiho čakali v hodniku, da Risto odpre vrata in nato presenečenje in pesem: vse najboljše Risto, za 70 let! Za darilo je dobil spominski album, kjer se je nabralo že kar nekaj slik naših jamarskih dogodivščin. Mateja kot predstavnica disciplinske komisije je podala odločitev kluba, da postane Risto naš častni član, na kar smo zelo ponosni. Poleg Ristota sta okrogli obletnici praznovala tudi Teja in Teo, ki počasi sledita Ristovim letom in vsi skupaj so jih šteli okroglih 100. Vsem lepe čestitke tudi Jožici, ki je v septembru praznovala svoj rojstni dan.
V nedeljo smo imeli plan, da odidemo v alpski vrt, kjer smo se razdelili v več ekip. Eni so odšli nabiti tablico do Okenca na Golteh, drugi pa v Mesarsko lopo. Ostali pa smo šli izmeriti en rov, ki je zelo ozek. Ker nam je Kai, ki je med najbolj drobnimi v društvu, odšel že v soboto domov, je edina bolj drobna ostala Teja. Med tem, ko je tiščala svoj život v ozek rov, pa nas je presenetil obisk Janeza Trogarja. Je rekel, da je našel eno jamo, ki obeta. Hitro sem šel zraven njega, da mi pokaže vhod. Po njegovih očiščenih poteh sva se spustila mimo Mozirske koče in nekje zavila v hrib. Tam, kjer naj bi najmanj pričakoval vhod v jamo, je bila jama. Vse čestitke za najden vhod. Nato sem se vrnil do ekipe in rekel, da če danes ne gremo do jame, je nikoli več ne bom našel. Že tako sem moral dobro gledati, kje grem, da sem prav pripeljal do vhoda, ki nas je vse presenetil, kako je skrit v divjini planote Golte. Simon, Gregi in Lea so imeli opremo in se že spuščali v jamo. Tilen, Elija in jaz smo zunaj čakali. Ko jih ni bilo ven 2 uri, smo vedeli, da so zašli v večjo jamo. Tilen bi kmalu postal vegetarijanec, tako je bil lačen, da bi skoraj pojedel travo med čakanjem novic iz jame. Po 3 urah je prvi ven začel plezati Gregi in nam poročal o veliki jami. Da jama spominja na Jelenov rog in da ima nadaljevanje. Jama se nadaljuje v predvidoma 10-metrskem breznu, ki smo ga poimenovali Ristovih 70. Gregi, Elija in lačni Tilen so se vrnili do ceste, kamor jih je prišla iskati Teja. Lea in Simon sta se samo prismejala iz jame, saj sta zopet izmerila veliko jamo. Namerila sta 170 metrov poligona in 37 metrov globine. Postavila se je jama ob bok večjim jamam na Golteh. Najdaljša jama je Izvir Ljubija: 437 m dolžine in 39 m globine, sledi ji Kebrova luknja: 313 m dolžine in 131 m globine, Brezno dveh lobanj: 276 m dolžine in 152 m globine, Konečka Otlica: 241 m dolžine in 25 m globine in na 5. mestu je sedaj Trogarjevo brezno: 170 m dolžine in 37 m globine. Uspešen vikend, ki ga kmalu zopet ponovimo.
Ni komentarjev:
Objavite komentar