Menina je v zadnjih letih deležna kar nekaj jamarske pozornosti, saj jamarski klub Tirski zmaji na njej kar veliko raziskuje. Seveda se je pojavljala vseprisotna jamarska želja, da bi se prodrlo bolj v drobovje Menine. In tako so pričeli tiščati radovedne nosove v Jespo, ki z vhodno udornico nakazuje res veliko jamo. Klemenu in Rafku je uspel preboj med podornimi kamni in Jespa se je odprla. Klemen je od navdušenja videl vodoravno jamo. Ko pa mu je Rafko sledil, je bil deležen razgibavanja svojih kosti po Jespi gor in dol in še mestoma malo oponašanja črva. Želja po raziskavah je bila zanetena. Nato so se Tirski zmaji zopet odpravili v Jespo, kjer sta Bernard in Klemen prišla do podora, kjer sta naredila prehod. Klemen je smuknil skozi in poročal, da se jama nadaljuje.
Klemenova mišolovka
Nato nas je Rafko povabil, da si skupaj ogledamo Jespo in pokukamo v nadaljevanje. Rekel je, da je imel na predzadnji raziskovalni akciji zadosti puzanja in nas bo tokrat čakal zunaj. Pridružili so se mu še Teo, Kai in Jožica, ki so si najprej ogledali res impozantno vhodno udornico jame Jespe, ki ima kar nekaj ledenega okrasja. Nas pa je Klemen popeljal po Jespi naprej do konca, kjer smo si ogledali kamin, ki se dviguje neznano kam. Nato pa nam je pokazal prehod, ki sta ga z Rafkom odkopala in kjer se je jama odprla. Zelo lep prehod, ki te popelje do malih ledenih jezerc, ki se jim umakneš rahlo navzgor, zlezeš čez prehod in znajdeš se v večjem prostoru. Tam je Simon v momentu splezal v kamin. Kmalu je sledil tisti dober vrisk, da je zgoraj še ena prostorna kamrica in da kamin še gre nekam v višino. In nato še en vrisk, da je skozi okno zagledal zadaj še eno brezno, ki se zopet spusti 15 metrov. Zelo dobre novice. Ampak mi smo bili namenjeni tja, kjer se je Klemen nazadnje ustavil. Klemen je kot blisk smuknil skozi prehod v podoru in sledil mu je Simon. Za Simona je bil luknja malenkost premajhna, zato me je spustil naprej. Ko sem šel skozi podor, sem se obrnil nazaj in si ogledoval, kako naložene skale kljubujejo gravitaciji. Simonu sem rekel, naj mi poda kladivo, da bom tla mogoče malo poglobil. Ko sem malo udaril, sta priletela dva kamna iz stropa. Nič ni bilo več prijetno in na hitro sem se pričel vračati. Simon je vprašal, če me je strah, da bežim ven. Ampak bilo je čudno in nazaj na svojo stran smo poklicali še Klemna. Ko smo bili vsi na varnem, je Simon samo malo udaril po tistih skalah, ki so kljubovale gravitaciji in že je vse zlezlo skupaj in prehoda ni bilo več. Nato smo skale premetavali sem in tja in naredili večji prehod. Ampak po videnem nismo več želeli tukaj skozi, vsaj dokler skal dodatno ne podpremo in ker smo imeli še potencialno drugo nadaljevanje, smo se vrnili v kamin. Prehod pa smo poimenovali Klemenova mišnica. Simon je vzel vrv, ponovno splezal proti kamrici v kaminu in opremil pot še za nas. Sledil mu je Risto, ki se je doma najedel murv, da mu je pospešilo prebavo na 100%. Zato je v kamri najprej pustil murvin pečat, preden je nadaljeval in tako je dobila kamrica ime Murvina kamrica.
Je pa jama bila kar močno podvržena zmrzali in je dokaj razbita, zato smo kamin do Murvine kamrice kar nekaj časa čistili. Vsak je našel kakšen kamen, ki se je odkrušil s stene kot zrel mlečni zob. Ko smo se zopet vsi zbrali, smo pričeli z opremljanjem brezna. V njega se vstopi skozi ozki prehod, nato pa se brezno odpre v večje dimenzije. Spodaj sta dva rova. Lotili smo se pregledovati najprej rov pod vrvjo. Simon je vklopil svoje kopaške roke in skale so letele iz rova, da je Klemen komaj uspel jih podajati naprej. Kmalu je bil prehod odprt in Klemen je zlezel notri. Prepih ga je hladil, ko je se spuščal v rov. Na koncu so ga ustavili roglji, zadaj pa rov normalnih dimenzij. Zadovoljni smo se vrnili do ekipe, ki nas je čakala na površju in poročali naše dosežke iz raziskovanja. Jespa ima sedaj vse, kar potrebuje, da nam razkrije svojo skrivnost: nadaljevanje, prepih in radovedne jamarje.
Nadaljevanje
