13 junij 2022

Mlinarjev rov – edini trenutek ko jamarja opeče sonce

V Mlinarjevem rovu smo od 10.08.2019, ko je Žiga prvič porinil nos v to jamo, naredili že 7 obiskov. Zanimivo, da se nam je zdelo zelo priročno, da jamo obiskujemo pozimi. To je pomenilo, da smo se blatni in premočeni slekli na mrazu in nato vso skrajno blatno opremo prali na mrzlem. Sedaj pa smo naredili akcijo poleti, v lepem toplem dnevu in lahko smo se okopali v bližnji reki Dreti. Upamo, da bo sedaj več obiska, saj jama potrebuje kar nekaj ljudi.

 

Najprej sem klical Tilna in mu rekel, naj ne manjka na akciji, saj bi praznovali njegov uspeh, ko je zaključil osnovno šolo. Kajti to pomeni, da bo to poletje lahko šel v Bolgarijo in na vse super jamarske akcije. Zato sem si že pošteno grizel nohte, ali mu bo uspelo popraviti vse slabe ocene, kajti Tilen to naredi zadnji teden. Tako je v enem dnevu popravil kar tri predmete. Zjutraj nas je še razveselila novica, da pride na akcijo tudi Miha, super ekipa se je nabrala. Jamarski dan smo pričeli na kavici, kjer smo aktivirali še Matejo in Sebastjana za družbo. Mateja se je odločila, da nas obišče kasneje.

Nova luknjica

Pred Mlinarjevem rovom nas je pričakala toplota, ki je gnala naše organizme pod okrilje jamskega hladu. Jaz in Veles sva še skočila do skladišča po pozabljen kombinezon in med vračanjem srečala še Borisa Cencena, ki sva ga povabila naj pred jamo za par besed in en selfi.

Takšnji luknji sledimo

Lea je šla kopati na »čelo«, kjer sledimo drobni luknjici, skozi katero se čuti rahel prepih. Tilen je šel na ovinek, kjer je treba prekladati transportno vrečo skozi ožino. Miha je nato povlekel vrečo v osrednji prostor jame, kjer sva bila Veles in jaz, ki sva zemljo z vreče praznila na kup. Tilen je na ovinku ležal v luži, ki je vedno tam. Tokrat ji je naredil luknjico, skozi katero je vsa luža odtekla nekam nižje v zemljo in tako je ostal na suhem. Miha je med čakanjem na vrečo vso mokro blato zamenjal za suho. Kasneje je prišlo do menjave, saj je Veles želel videti, kaj mami koplje. Pomešala so se delovna mesta: jaz sem dobil pozicijo na ovinku in Tilen je razkladal zemljo. Veles je kmalu ugotovil, da mama še ne bo tako kmalu našla tistega, kar je izgubila v tem kupu zemlje in se je rajši vrnil nazaj v večji prostor na praznjenje vreče. Miha je nato rekel, da bi menjal svoje delovno mesto, ker je postalo nekoliko monotono. Ker je prvič kopal, smo ga poslali na »čelo«, kjer čas res najhitreje mine. Ni veliko kopal, ko je dobil še eno luknjo v zemlji. Tako sedaj sledimo dvema luknjama. Je pa še veliko zasutega. Lea in Veles sta nas zapustila in odšla proti reki Dreti, mi pa smo še napolnili nekaj vreč. Med delom smo slišali, da v jamo prihaja Mateja. Je rekla, da sem jo malo zavedel z vabilom, da gremo v vodoravno jamo, da pa sem pozabil napisati, da je na nekaterih mestih malo ozka in blatna. Teja je to vedela, saj je sodelovala na zimskih kopaških akcijah, zato je rajši ostala doma in bila z nami v mislih. Ampak ni pa vedela, kakšen užitek kopánja in kópanja zamuja ob toplem dnevu.

Miha sem potolažil, da ko bo pozabil na blato, bo z veseljem zopet prišel v Mlinarjev rov. Da vsako jamo ali vzljubiš ali pa se je navadiš. Nato smo se zbrali okoli Tilna, ki je odprl brezalkoholni šampanjec in nazdravili na njegov velik uspeh v mladem življenju. Nato smo šli ven, kjer je v nas buhnila vročina. In nato je sledilo tisto najboljše, kar smo šele sedaj ugotovili, zakaj je najboljše to jamo kopati poleti. Zmetali smo se v Dreto in oprali blato s sebe. Med dolgim uživanjem na obali Drete, čiščenjem opreme in pospravljanjem zalog pijače smo blatno rjavo barvo kože zamenjali za posončeno rjavo, da bomo vsaj malo dajali vtis, da smo kdaj tudi na soncu in ne vedno skriti pred njim v jami. Sedaj je Mlinarjev rov dobil nekaj zvezdic priljubljenosti. Tudi Teji sem povedal našo super ugotovitev in sedaj bo z veseljem prišla se valjati v blato, ki je daleč najboljše v Zadrečki dolini.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Boris, Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar