5 minut teme

V soboto, 5.11.2016, so nekateri iz naših koncev odšli na vajo iz žičnic na Krvavec, drugi so iskali jame v okolici Brezna presenečenj, midva z Leo pa sva dobila 12 skatov iz Velenja, da jim pričarava jamarsko doživetje. Ker so bili na taboru v Solčavi, sva jih peljala v Erjavčevo jamo, ki je s spremstvom jamarjev najbolj primerna. Preden smo šli v jamo, sem jim povedal, da bomo notri pri sifonu ugasnili lučke in 5 minut preživeli v temi z lastnim razmišljanjem. Kasneje so mi poslali njihova doživetja:

Matic
V jami sem razmišljal, kako večja je narava od človeka in da obstajajo deli sveta, ki si jih človek nikoli ne bo mogel pokoriti. V čisti temi si brez enega najpomembnejših čutil in se zaveš, da človek le ni vsemogočen.

Mirna
V jami sem razmišljala o tem, kako smo sami na tem svetu, v temi se zavedaš svojega dostojanstva, obstoja in kako sam gledaš na svet. V temi ne vidiš nič, si sam, slišiš in čutiš samo svoje dihanje in kapljice, ki padajo v vodo. Vesela sem da sem dobila to priložnost in bila tam, hvala.

Martina
Skratka med tišino v jami sem razmišljala o tem kako je narava mogočna in da ne glede na to, da jo vsakodnevno spreminjamo ne moremo nič proti njej, saj ima veliko večjo moč kot ljudje. Po drugi strani sem pa tudi razmišljala o tem, da sem po dolgem času spet v čisti tišini in je pomirjajoče.

Skavtinja
Se preden smo vstopili v jamo, sem bila polna pričakovanj. Bila sem radovedna, kako je notri in ko sem si oblačila kombinezon, se mi je zdelo da gre kar prepočasi. Ko smo bili končno vsi pripravljeni, torej v kombinezonu, s čeladami s svetilko na glavi in nepremočljivih čevljih, smo končno vstopili. Najprej je šla pot strmo navzdol in je zelo drselo, potem pa je postala nekoliko lažja. Z vsakim korakom je bilo temneje. Kmalu smo bili tako daleč, da se je celo s pomočjo svetilk slabo videlo. Po nekaj časa hoje, je bila pot zmeraj manj enostavna. Ponekod smo morali iti po vseh štirih, ali pa smo se morali celo plaziti po trebuhu, tako nizek strop je bil. Tu in tam so bile na poti tudi velike luže, in nekaterim se je bilo nemogoče izmaknit, tako da smo bili kmalu premočeni in blatni. Vsakič ko smo že mislili, da smo na cilju, se je v kakem kotu jame prikazal nov predor. Jamarja, ki sta nas vodila, sta nam pokazala tudi netopirje, ki so bili na takšni bližini, da bi se jih lahko dotaknili. Malo preden smo zapustili jamo, smo se ustavili v manjši votlini. Posedli smo se in ugasnili svetilke. Zdaj nas je obdajala trda tema. Z roko sem si pomahala tik pred nosom, pa je nisem videla, pa naj sem še tako napenjala oči. Ponoči npr. lahko vidiš vsaj obrise predmetov, tu pa je vladala res prava tema. Ko smo za trenutek utihnili, da bi vsak zase razmišljali, sem dobila občutek, da sem sama. Nobenega zvoka. Sama tema. Nikogar ne vidiš, samo ves da je tam. Kar rahlo srhljivo. Razmišljala sem, če se tako počutijo slepi ljudje. Res vidijo samo temo? Nič? Črnino najtemnejšega odtenka? Ne vidijo niti obrisov? Sočloveka samo začutijo?... Ko smo po parih minutah zopet prižgali svetilke, mi je kar odleglo. Vsi skupaj smo se odpravili proti izhodu. Ne vem, če sem že bila kdaj tako hvaležna zato, da vidim, da imam vredu oči. In res je bilo lepo, ko sem stopila na prosto in se mi je odprl prelep razgled. Pot po jami je bila sicer precej naporna, a je bilo zelo zanimivo in poučno. Res noro dobra izkušnja.

Pia
Najprej sem čakala, da se mi oči privadijo na temo in sem šele po kakšni minuti dojela, da se nimajo kaj navaditi, ker sploh ni nobene svetlobe. Nato sem se začela ubadati z vprašanjem, s katerim se že dolgo ubadam, in sicer na katero fakulteto naj se vpišem. Na žalost pa sem, kot ponavadi, ostala brez odgovora.

Pija
Razmišljanje v jami. Jaz sem razmišljala o tem kako je lahko narava ustvarila tako velike jame, polne stranskih predorov in votlin in šele ko si v jami v popolni temi, slišiš zvoke ki jih drugače preslišiš.

Monika
Tukaj je moje razmišljanje iz Erjavčeve jame. Hvala še enkrat, da sta nas peljala v jamo in nam pokazala, kako je jamarstvo zanimivo. Ko smo v jami ugasnili svetilke, sem občutila čisti mir. Za trenutek se je vse ustavilo. Nič vsakodnevnega hitenja, hrupa in obveznosti. Trda tema. Moje misli so se umirile in prepustila sem se prijetnemu zvoku kapljic vode, ki so padale iz kapnikov. Ta izkušnja je bila nekaj posebnega in izredno zanimivega.

Uredil: Maks Jamski; Foto: Lea Pavrič

Našli lepo dvorano – Dvorana neposlušnih žensk

V soboto 12.11.2016 smo najprej imeli plan, da gremo v Kebrovo luknjo kopati v Rov novega upanja, ampak nas je prestrašil sneg. Nisem bil čisto prepričan, ali bo ponoči padlo toliko snega na planini Golte, da ceste ne bodo splužene. Tudi vreme je bilo slabo napovedano, zato sem zvečer na hitro javil, da se umikamo v Zgornjo Sevškovo rupo ali Ravbarjevo brezno. Ravbar nam vedno ponudi možnost, ko se vreme poslabša. Hitro sem naredil plan dela: ženske bodo merile, mi moški pa gremo plezati kamin za ožino v Spodnji dvorani.

Zjutraj sem še nabral opremo za kamin in našega novega Distota, se zbral z ekipo in že smo bili na mestu, kjer parkiramo avte. Iz neba je škropilo, zato smo hiteli in jaz sem razlagal o planu dela v jami, hkrati kaj vse se je že dogajalo v jami, o kaminu, ki ga bomo plezali, o merjenju, ki nas čaka in že drvel opremljati vhodno brezno. Niti pomislil nisem, da sem preveč klopotal. Jaz sem mislil samo na ožino, kjer sem se nazadnje pošteno namučil, ko je Žiga smuknil skozi kot blisk in si medtem ogledal ves del zadaj za ožino, ko sem se jaz pritisnil skozi.

Tako smo vsak s svojimi misli prišli v vhodno dvorano. Ustavili smo se pred dvoranico V. zmede, kjer smo še imeli hitri tečaj nabijanja sidrišča. Za izvedbo je prišla na vrsto Lea. Naredila je sidrišče in se spustila v dvorano V. zmede. Ker se je nam mudilo na dno v kamin, sem rekel, naj Lea pride ven, Alenka poje jabolko, da bomo to dvoranico merili kasneje in že smo moški del ekipe izginili.

Ko smo prišli do Spodnje dvorane, smo se mi moški usedli in čakali na ženske, kjer jim bomo pokazali zadnjo točko merjenja, preden se lotimo premagovanja ožine in kamina. Minile so minute in od zgoraj tišina. Hitro smo ugotovili moški, da brez žensk ne gre in začeli kričati, kaj se dogaja. Alenka in Lea sta nas slišali, ampak nista si mislili, da nam je tako hudo brez njiju. Lepo sta se lotili merjenja in uživali v svojem delu v miru jame. Jaz sem že snel pas zaradi ožine, zato je Filip šel na vrv in splezal preveriti, kaj se dogaja. Med tem sem jaz zaradi egota modroval Gregiju, kot tipični moški v krizi brez ženske polovice, da poročiti se - to je zadnja stvar, pamet v roke in sam živet. A resnica je bila drugačna, mi nismo zdržali brez žensk niti 20 min, ko pa sta onidve uživali in merili. Potem je Filip javil, da se nismo razumeli in že merita zgornji del.

Ura je kazala, da nam ne bo uspelo se lotiti spodnjega kamina, zato sva z Gregijom pobrala stvari in odžemarila gor. Na poti gor sem se še dodatno segrel in ko sem prišel v dvorano do žensk - bla bla bla bla in šel mimo. Saj zaradi moškega egota, da bi priznal, da sem bil brez njih zgubljen in da se opravičujem, da smo se narobe razumeli, ni šlo z jezika. Logično. Tako smo se moški pomaknili v kamin na koncu vhodne dvorane. Splezali 10 metrov visoko, kjer se je videlo okno. Prišli smo do lepe zasigane dvorane, prava paša za oči.

Ko sem naredil sidrišče, so prišli na ogled še ostali. Naprej sem po rovu spustil Filipa, da je bil prvi od več kot 7 milijard ljudi na svetu na enem novem koščku sveta. Čudovit rov s snežno belimi cevkami in ponvicami s kristalno vodo. Potem je še prišla merilna ekipa, ki je namerila približno 25 metrov novih delov v Zgornji Sevškovi rupi ali Ravbarjevem breznu. Ime smo dali dvorani – dvorana Neposlušnih žensk, ki pa že iz zgodbe veste zakaj. Sedaj nas misli spet vlečejo v podzemlje tu ali kje drugje.

Raziskovali in merili smo: Alenka in Grega Jelen, Lea Pavrič, Filip Solar in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea

Brezno presenečenj – stopničke

V ponedeljek 31.10.2016 smo si vzeli čas za Brezno presenečenj. Ker je Filipu ta jama na domačem okolju, je bil takoj za to akcijo. Tudi Žiga se je veselil, ampak ga je naporni vikend povozil in ni imel energije. Ko sva z Leo šla po Filipa, naju je že čakal na pragu s skico za novo jamo na območju Dobrovelj. Ko smo preučevali skico, je bila vsa družina Solar takoj za akcijo, da jo poiščemo. Hitro smo se posedli v avte in že drveli na teren. Najprej smo se ustavili na koči Farbanci, spili kavico in poklepetali za nasvete s poznavalci tega terena. Dobili nekaj informacij in drveli proti izhodiščni točki, kjer smo parkirali in začeli iskati. Narisano je bilo tako, da je jama ob gozdni vlaki na desni strani. Ampak bilo je več gozdnih vlak in vsaka je vodila v svojo smer.

Tako smo se razdelili in začeli pregledovati teren. Ko sem dobil občutek, da tavam, sem poklical Alenko, ji povedal koordinate, katere je vnesla v Lider in mi povedala, da res tavam. Tako nas je Alenka vodila iz štaba, mi pa smo ji javljali koordinate, kjer smo dobili občutek, da ne vemo kam naprej. Alenka je prek Liderja lahko opazila temne sence in domnevala, kaj bi lahko bil vhod v skrivnostno jamo. Tako je zasledila črno liso, ki se je kasneje v realnosti izkazala, da je kup kamenja. Tako smo že obupani se vrnili do avtov. Ampak ena vlaka še nam ni dala miru, zato smo se vzpeli po njej in prečesavali teren. V enem trenutku so ptice vzletele, srne zbežale, razlegel se je glasni krik iz Leinih ust: našla sem jo. Našla je vhod 2 x 1 metra, mimo katerega je prej Sebastjan šel 2 metra stran. Vhod se je skrival pod veliko skalo. Vse je bilo videti, kot da se je v kratkem času vdrlo notri. Tako smo hitro smuknili v kombinezone, naredili sidrišče in se spustili 2 metra in pol globoko, kjer je večji prostor, ki pa se nadaljuje v majhni luknji, globine 1,5 metra. Ta luknja se je končala brez prepiha v podoru in z zemljo. Tako smo razočarano ugotovili, da jama ne dosega standardov za dovoljeno dokumentiranje. Ampak naslednji dan smo dobili novico, da smo našli napačno jamo, da prava nova jama nas še čaka. Tudi to novico smo dobili od Sebastjana, Žige in Mateje, ki so šli nabirati kostanj, da so našli dihalnik. Da se vrnem nazaj na konec pregledovanja terena.

Ko smo prišli do avtov smo se ločili in Lea, Filip in jaz smo se odpeljali proti Breznu presenečenj. Ko smo se preoblačili, smo na hitro pogledali, koliko hrane imamo. Dve vrečki čipsa, 10 frutabel, dve žemlji in ene kekse. Ja, dovolj za kosilo in večerjo, če gremo do Brezupne ožine (-470), bomo dobili s tem dosti energije. Ko smo prišli do Bivaka, sem že bil tako lačen, da sem odprl eno vrečko čipsa in ga hrustal, ko sem čakal na Leo in Filipa, ki sta bila tik za mano in sta se mi hitro pridružila pri napornem delu. Tako smo nekaj hrane pojedli, pustili tu nepotrebne stvari in najprej popravili drenažno cev, ki skrbi, da je prehod iz Bivaka na drugo stran suh, saj drugače je bilo potrebno se tu plaziti po vodi. Potem smo delali na dveh delih, ki sta zelo zoprna za plezati, še posebej, ko se utrujen vračaš iz globine jame nazaj. S Filipom sva mislila, da bo to opravilo lažje, ampak sva se lotila kar garaškega dela. Lea nama je podajala orodje, kasneje pa se je spravila fotografirati.

Ko smo nabili na teh dveh delih stopničke, sta bili bateriji na vrtalniku prazni, tako smo prazni brez stvari odhiteli naprej, da še v Meandrskem rovu odstranimo lojtrce, ker je sedaj tam vrv in so samo na poti. Ko sem opazoval Leo, sem videl, da ji je jama spila energijo. Tako smo plan za obisk Brezupne ožine prestavili na drugič. Tako je Filip odnesel lojtrce do Prve prhe, kjer smo jih mislili uporabiti, ampak bo boljše nabiti stopnice, kakršne sva nabijala prej malo višje. Ko smo se vrnili do Bivaka, ki je na -220, se je že čutila pozna ura, ki je kazala 23:00. Tu smo pojedli vso hrano, ki nam je še ostala, da smo dobili energijo in šli proti izhodu. Iz jame smo pokukali ob pol dveh ponoči, veseli, posebej Filip, ki je nesel zelo težko transportko, ki se ji je utrgala naramnica in je bilo prenašanje zelo oteženo. Ker so bile zunaj le 3 stopinje, smo slekli samo kombinezone, jih zmetali v avto in se odpeljali na noč čarovnic v jamarski preobleki… ja seveda, domov pod toplo odejo.

Jamarili in raziskovali teren smo: Mateja, Sebastjan, Filip in Žiga Solar, Lea Pavrič in jaz

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea

Čemšeniška planina – izvidnica

V nedeljo, 30. 10. 2016, smo se ob 9. uri dobili pri meni doma, da gremo poiskati eno jamo na vrhu Čemšeniške planine, za katero smo dobili opis. Na Čemšeniški planini je zaenkrat registrirana samo ena jama, to je Jelenov rog. Gre za vodoravno jamo, dolžine 97 m in globine 37 m. Registriral jo je JK Črni galeb leta 1978. Ravno to pa je bil tudi povod, da pregledamo to veliko apnenčasto območje, ki kot lahko vidite, ni bilo dosti raziskano.

Odpeljali smo se na prelaz Presedle na višini 740 m. Od tod smo nadaljevali peš proti Črnemu vrhu, najvišjemu vrhu Čemšeniške planine, ki meri 1206 m. Začeli smo pregledovati spodnji del. Naleteli smo na več manjših kotanj, ki so posledica podrtih dreves in niso kakšni dihalniki. Nato smo sledili planinski poti, saj je bil teren za Bartola, enomesečnega kužka, ki sta ga s sabo pripeljala Lea in Maks, prestrm. Malo sta podcenila taborske hribe, saj sta mislila, da gremo na eno sprehajanje po planini na višini 600 m. Maks je na začetku imel s sabo tudi vrtalnik, a ko je pogledal navzgor proti vrhu, ga je hitro odnesel nazaj v avto.

Vmes nas je poklicala tudi Mojca Hribernik, ki se je na Veliko planino (kot Čemšeniški planini rečemo domačini) podala iz južne smeri iz Vrhov. Zmenili smo se, da se dobimo na vrhu. Na vrhu smo se takoj podali iskati vhod jame in Maks ga je po nekaj minutah tudi našel. Iz jame je močno pihal topel zrak. Gregi in Maks sta se najprej podala noter, a ju je zaustavila skala, ki smo jo z vrvjo potegnili ven. Med tem pa nas je našla Mojca. Rov se je še nadaljeval mimo ožine in skale, pod katero si se mogel kar dobro zložiti, da si elegantno prišel čez. Nato pa nam je pot prekrižala še ena skala, ki pa jo ni bilo mogoče dvigniti in prestaviti. Zelo prav nam bi prišel vrtalnik, ki ga je Maks pustil v avtu. Sicer pa je tako doma pozabil svedre, tako da tudi tako ne bi bilo nič. Z Leo sva poskušali kar z macolo, a se je apnenec lomil v školjkastih luskah, tako da nismo naredili veliko. Odločili smo se, da s to jamo nadaljujemo naslednjič, za danes pa poskusimo poiskati še kakšno.

Med iskanjem smo naleteli na domačina iz Čemšenika, ki nam je pokazal še eno jamo. Z Gregom sva mu sledila in našli smo vhod na Groblarjevi planini na južni strani hriba. Na hitro sem pogledala jamo in ugotovila, da bo takoj primerna za meriti in raziskati. Zato sem odšla nazaj proti Črnemu vrhu še po ostale. Med tem časom so se že dogovorili za kočo radioamaterjev, da bomo lahko kakšen vikend naredili raziskovalno akcijo. Izmerili smo 36,8 m dolžine jame in 14 m globine. Jama je oblikovana v tektonski razpoki. Zgrajena je iz sivih masivnih apnencev, ki se izmenjujejo z gomolji črnih rožencev. Zelo je tudi kapniško bogata (več stalaktitov in celo en bolj masiven steber). Stene so prav tako na debelo prevlečene s sigo. Vhod jame je viden skoraj do dna jame. V jami smo našli mahove in praprot rebrenjačo, netopirje, močerada in več različnih žuželk. Smo pa našli še eno ožino, kjer se jama nadaljuje in bodo potrebne še dodatne raziskave. Akcijo smo zaključili ob 18. uri. Bil je res zelo uspešen dan, našli smo kar dve jami. Za december pa že planiramo, da Čemšeniško planino še bolj sistematično pregledamo.

Jamarili smo: Lea Pavrič, Maks Petrič, Mojca Hribernik, Alenka in Grega Jelen.

Zapisal: Alenka Jelen; Foto: Lea Pavrič in Alenka Jelen