V nedeljo, 9.10.2016, je bilo v načrtu iskanje brezna, ki ga bomo očistili smeti. Ena izmed potencialnih kandidatk je bilo Požrlovo brezno. Drugih udeležencev iz našega kluba nisem dobil iz toplih suhih brlogov, razen Leje. Preboldčani so bili zasedeni z delovno akcijo, tako da ob 10:00, ko sem dal uro, da krenemo, sem postopal po hiši. Bil sem tudi nervozen, ker so vode v jamah padle in to je pomenilo idealne pogoje za prečkanje občasnih sifonov, ki drugače zapirajo pot. Takšnih jam je v našem planu raziskovanj kar nekaj na seznamu. Tako sem hodil sem in tja po hiši in prenašal nervozo na ostale prebivalce. Po pranju opreme od prejšnjega dne sva se najedla, potem sem optimistično mislil, da mi bo počitek po hranjenju dal malo miru. Le še bolj nervozen sem se dvignil iz postelje in Lea je rekla, da je čas, da greva. Spakirala sva opremo za ogled Požrlovega brezna in Maroltove jame. Maroltova jama ima sifon, ki je drugače neprehoden, v tem času pa se je pokazalo, da je prehoden samo v določenem sušnem obdobju. Tako sva najprej šla poiskati Požrlovo brezno. Ker imam v Garmin mapi načrt z jamami, sem mislil, da bo to čisto lahko. Ko sva se peljala mimo Polzele, je še bilo super, nato naju je začelo usmerjati strmo v hrib mimo prijetnih vikendov, raztresenih po hribu. Tam sva zavila na makadamsko cesto, ki je vodila strmo v hrib - mislim zelo strmo v hrib.
Ker sem vozil počasi, ker je moj avto nizek in sem se bal kakšnega udarca, sva zaradi tega malo pod vrhom zakopala. Tako sem se spustil nazaj in počasi zaviral, kajti avto je rabil malo časa, da se je ustavil. Potem si lahko mislite, kakšen naklon je bil. Nato sem se zagnal v hrib z malo večjo brzino in celo uspelo mi je brez udarcev od spodaj in z nasmeškom, kaj zmore vse ta mestni avto. Pot se je nadaljevala po gozdni cesti. Lea je bila že malo skeptična, samo jaz sem jo miril, da vse ceste vodijo v Rim. Na srečo sva prišla ven pri neki novogradnji brez zapletov. Tu so si ljudje urejali dostop, cesta je bila v gradnji in se je strmo spustila do asfaltirane ceste. Dovoz je bil iz grobega kamna in je bilo res počasi za spustiti se dol, da avto nebi zdrsel čez rob. Ljudje so naju samo začudeno gledali in si mislili svoje, posebej še, ker imam ljubljanske tablice. Nato je pot vodila po asfaltni cesti do vrha hriba, ki se mu reče Založe, tam pa sva se spustila po makadamu do gozdne ceste, kjer je Garmin začel kazati oznako off road, zato sva avto rajši parkirala. Nato se je Garmin malo zmedel, ker sva začela pešačiti in je rabil nekaj časa, da je dojel svojo novo funkcijo. Zadevo sem prepustil Lei, jaz pa sem peš optimistično iskal brez tehnologije. Kar kmalu je Lea glasno oznanila, da je našla vhod na robu velike vrtače, po kateri je krožila okrog z Garminom.
Brezno je globoko 10 metrov , dno pa zasuto s smetmi. Naslednjič bo notri čistilna akcija in bomo tej več napisali v tej akciji. Ko sva se vračala nazaj iz hriba, sva opazila da se dol pride čisto enostavno. Zaviješ samo desno in levo in se že na glavni cesti Polzela – Velenje, nič potrebnega off roada, ki ga je kazal Garmin po tem hribu. Nato sva se odpeljala v Maroltovo jamo, da moja nervoza malo popusti. Ko sva prišla do vhoda, se je že čutilo, da prepih ni tako močan kot nazadnje, ko sva jamo obiskala s Tomažem. Ko sva pripuzala do sifona, sem videl, da se je voda malo dvignila, ampak ne ovira dostopa v začetni rov. Ko sem začel premagovati sifon, sem na koncu videl, da se je voda na koncu že dvignila in otežila končno dejanje za vstop v nadaljevanje Maroltove jame. Tako sem moral z obema rokama v vodo, za noge sem mislil, da jih bom lahko držal na suhem levem delu, ampak so mi čofnile v vodo. Malo težka situacija in čakal sem Leo. Vedel sem, da zadeva ne bo lahka, kajti prečenje tega dela ni lahko. Najbolj me je bilo strah, da pade v vodo in se z niti strga vso dobro vzdušje, ki ga je oteževalo že moje jutranje nerganje. Ko pa je na koncu čofnila v vodo, isto kot jaz, samo z nogami ( je treba upoštevati, da je manjša kot jaz in lahko rečem tudi do pasu), me pogledala z nasmeškom in rekla, »ka si ja nor« sem vedel, da je navdušena in iz niti ni padlo nič.
Tako sva začela s puzanjem, najprej po mehki mivki, kasneje po ozkem rovu in zelo trdem črnem kamenju. Ko se konča to ostro črno kamenje, se začne res lepa poezija. Vijugasti meander, po tleh pa žubori voda, lepo zasigano, le sem in tja kakšna prepreka. Potem sva še veliko puzala po razpoki, ki kruto preseka, ta meander. Tu se kaže možnost, da bomo notri vstopili skozi Dihalnik Keramika, kajti razpoka gre visoko navzgor. Sledi prijetni obvoz, s katerim se izognemo vodnemu delu. Malo naprej sva naletela na zelo veliko lepo zasigano kopo, ki visi sredi meandra. Potem sva malo naprej videla puščico, ki je vodila v kamin in nato v ozek del, v katerega je zlezla Lea. Kmalu sem slišal glas, da v desno je neprehodno, v levo pa gre, ampak je zelo ozko in da se mi odmakne, če želim pogledati. Sem odgovoril optimistično, da bom rajši naslednjič, ko bom spet tukaj puzal. Potem je malo stokala in se počasi pririnila do mene. Nato sva prišla v dvoranico, kjer je bilo polno korenin. Po opisu Preboldčanov mi je bilo jasno, da sva na trenutnem koncu jame. Tu sva se posladkala s keksi, se malo pogovorila o možnostih te jame in potem sem ji še rekel, da jo imam rad, ker se ji da in tako naprej.
Potem sem zlezel samo še do sifona, kjer pa je bilo treba stopiti v vodo in videl sem, da tu ni možnosti, vsaj za kopenske jamarje. Nazaj sva šla bolj počasi, ker je Lea začela izgubljati podplat in je bilo treba zelo pazit, da se ne bi zataknila v kakšen rogel. Tako sem lahko v vsakem njenem koraku opazoval prste na nogi, ki se premikajo v objemu volnenih nogavic. Prav smešno opazovanje, dokler se ni spuščala iz razpoke dol v meander, kjer je zmotil jamsko tišino njen močan krik. Jaz sem otrpnil in upal, da niso Preboldčani ob zadnjem obisku koga pozabili v jami in sedaj počiva pod kamnom. Potem je Lea pojasnila, da je videla nekaj kosmatega, kar v jami ni za pričakovat in misli, da je bila miš. Nato je slikala tega stvarnika, ki je, isto kot jaz, miroval in lovil sapo in miril razbijanje srca od krika. Na sliki sem videl, da pod kamnom trepeta lep kosmati polhek. Potem ko si je polhek opomogel, je našel luknjo med kamenjem in zbežal v temo po razpoki navzgor. Med vračanjem sva naredila tudi plan, da gre Lea v Keramiko in bo z zvoki poskušala me priklicati. Dorekla sva uro in Lea se je z muko spravila čez sifon, saj je pot nazaj še težja. Potem sem se v strahu, da bi zamudil njen glas, spravil v hitri brzini skozi jamo. Lahko bi rekli, da sem se kotalil po jami.
Ko sem se z glavo zaletel v korenino, sem opazil, da sem na koncu. Čisto sem bil moker, ker sedaj nisem pazil, kako stopam čez vodo in sem kar zabredel v vsako večjo lužo. Moker sem bil tudi od znoja, ki je kapljal po robu čelade. Nato, ko sem zadihal, sem se počasi vračal nazaj. Žal mi je samo, da se nisem v tisti razpoki povzpel visoko kolikor bi šlo, kajti tako bi povečal možnost, da jo bi slišal. Tako sem prišel iz jame moker, raztrgan, utrujen, a nasmejan , da sem si ogledal ta del Maroltove jame. Lea je bila malo poklapana, da se nisva slišala, saj je tvegala veliko. Če bi jo dobili domačini v dihalniku Keramika, v katerem se 30 minut na ves glas dere v temen rov, bi jo hitro odpeljali na psihiatrijo. Ampak sem jo potolažil, kajti zvok se hitro razgubi, če pa bi poskusila s kladivom, ki doni, bi se mogoče slišala. Kladiva pa na tej akciji nisem imel in ga je Lea tudi iskala, kajti vedela je, da njen glas ni dovolj močan niti, če ji za hrbtom brni vojska komarjev iz Keramike. Tako sva zaključila odlično raziskovalno misijo v Maroltovi jami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar