30. november 2016

5 minut teme

V soboto, 5.11.2016, so nekateri iz naših koncev odšli na vajo iz žičnic na Krvavec, drugi so iskali jame v okolici Brezna presenečenj, midva z Leo pa sva dobila 12 skatov iz Velenja, da jim pričarava jamarsko doživetje. Ker so bili na taboru v Solčavi, sva jih peljala v Erjavčevo jamo, ki je s spremstvom jamarjev najbolj primerna. Preden smo šli v jamo, sem jim povedal, da bomo notri pri sifonu ugasnili lučke in 5 minut preživeli v temi z lastnim razmišljanjem. Kasneje so mi poslali njihova doživetja:

Matic
V jami sem razmišljal, kako večja je narava od človeka in da obstajajo deli sveta, ki si jih človek nikoli ne bo mogel pokoriti. V čisti temi si brez enega najpomembnejših čutil in se zaveš, da človek le ni vsemogočen.

Mirna
V jami sem razmišljala o tem, kako smo sami na tem svetu, v temi se zavedaš svojega dostojanstva, obstoja in kako sam gledaš na svet. V temi ne vidiš nič, si sam, slišiš in čutiš samo svoje dihanje in kapljice, ki padajo v vodo. Vesela sem da sem dobila to priložnost in bila tam, hvala.

Martina
Skratka med tišino v jami sem razmišljala o tem kako je narava mogočna in da ne glede na to, da jo vsakodnevno spreminjamo ne moremo nič proti njej, saj ima veliko večjo moč kot ljudje. Po drugi strani sem pa tudi razmišljala o tem, da sem po dolgem času spet v čisti tišini in je pomirjajoče.

Skavtinja
Se preden smo vstopili v jamo, sem bila polna pričakovanj. Bila sem radovedna, kako je notri in ko sem si oblačila kombinezon, se mi je zdelo da gre kar prepočasi. Ko smo bili končno vsi pripravljeni, torej v kombinezonu, s čeladami s svetilko na glavi in nepremočljivih čevljih, smo končno vstopili. Najprej je šla pot strmo navzdol in je zelo drselo, potem pa je postala nekoliko lažja. Z vsakim korakom je bilo temneje. Kmalu smo bili tako daleč, da se je celo s pomočjo svetilk slabo videlo. Po nekaj časa hoje, je bila pot zmeraj manj enostavna. Ponekod smo morali iti po vseh štirih, ali pa smo se morali celo plaziti po trebuhu, tako nizek strop je bil. Tu in tam so bile na poti tudi velike luže, in nekaterim se je bilo nemogoče izmaknit, tako da smo bili kmalu premočeni in blatni. Vsakič ko smo že mislili, da smo na cilju, se je v kakem kotu jame prikazal nov predor. Jamarja, ki sta nas vodila, sta nam pokazala tudi netopirje, ki so bili na takšni bližini, da bi se jih lahko dotaknili. Malo preden smo zapustili jamo, smo se ustavili v manjši votlini. Posedli smo se in ugasnili svetilke. Zdaj nas je obdajala trda tema. Z roko sem si pomahala tik pred nosom, pa je nisem videla, pa naj sem še tako napenjala oči. Ponoči npr. lahko vidiš vsaj obrise predmetov, tu pa je vladala res prava tema. Ko smo za trenutek utihnili, da bi vsak zase razmišljali, sem dobila občutek, da sem sama. Nobenega zvoka. Sama tema. Nikogar ne vidiš, samo ves da je tam. Kar rahlo srhljivo. Razmišljala sem, če se tako počutijo slepi ljudje. Res vidijo samo temo? Nič? Črnino najtemnejšega odtenka? Ne vidijo niti obrisov? Sočloveka samo začutijo?... Ko smo po parih minutah zopet prižgali svetilke, mi je kar odleglo. Vsi skupaj smo se odpravili proti izhodu. Ne vem, če sem že bila kdaj tako hvaležna zato, da vidim, da imam vredu oči. In res je bilo lepo, ko sem stopila na prosto in se mi je odprl prelep razgled. Pot po jami je bila sicer precej naporna, a je bilo zelo zanimivo in poučno. Res noro dobra izkušnja.

Pia
Najprej sem čakala, da se mi oči privadijo na temo in sem šele po kakšni minuti dojela, da se nimajo kaj navaditi, ker sploh ni nobene svetlobe. Nato sem se začela ubadati z vprašanjem, s katerim se že dolgo ubadam, in sicer na katero fakulteto naj se vpišem. Na žalost pa sem, kot ponavadi, ostala brez odgovora.

Pija
Razmišljanje v jami. Jaz sem razmišljala o tem kako je lahko narava ustvarila tako velike jame, polne stranskih predorov in votlin in šele ko si v jami v popolni temi, slišiš zvoke ki jih drugače preslišiš.

Monika
Tukaj je moje razmišljanje iz Erjavčeve jame. Hvala še enkrat, da sta nas peljala v jamo in nam pokazala, kako je jamarstvo zanimivo. Ko smo v jami ugasnili svetilke, sem občutila čisti mir. Za trenutek se je vse ustavilo. Nič vsakodnevnega hitenja, hrupa in obveznosti. Trda tema. Moje misli so se umirile in prepustila sem se prijetnemu zvoku kapljic vode, ki so padale iz kapnikov. Ta izkušnja je bila nekaj posebnega in izredno zanimivega.

Uredil: Maks Jamski; Foto: Lea Pavrič

Ni komentarjev:

Objavite komentar