02. november 2016

Tudi v Veternici se da voziti s čolnom

V soboto, 8. oktobra 2016, je potekala že peta merilna akcija v jami Veternica. V načrtu smo imeli celodnevno merilno akcijo, da zadevo z merjenjem zaključimo in pričnemo širiti rove pri Jamski masaži. Pa seveda še ena stvar je ostale neuresničena iz poletnih dni. Kopanje v jezeru. A ker je že jesen in zunaj ni ravno toplo, smo zadevo nekoliko spremenili in vzeli s sabo napihljiv čoln ter prav tako doživeli nepozabno dogodivščino.

Dobili smo se ob 8.30 pri graščini in se odpravili proti vhodu. Tokrat je bila struga Podgrajščice suha in ko smo se sprehodili še od vhoda v Veternico gorvodno, ni in ni bilo vode. Kar je res izjemno in posledica sušnega obdobja. Pred vhodom pa smo naleteli tudi na razpadajoče truplo srne. A da ne bi preveč razmišljali o drugih stvareh, smo se odpravili noter in začeli z merjenjem.

Meriti smo pričeli na predelu Menihovih rovov (rovov, ki jih je na eni izmed naših merjen raziskoval Matevž Menih) in nato nadaljevali do večje dvorane nad Kapelico, ki smo jo poimenovali Cerkvena dvorana. V tej dvorani vodi navzgor v smeri proti severovzhodu manjši rov, ki je res bogato zasigan. Oblikovale so se sigaste orgle, zato smo ta rov poimenovali Orgle. Gregi se je splazil skozi ožino na koncu rova in šel raziskati njegovo nadaljevanje ter ugotovil, da gre še za en dihalnik. Torej še eno mesto, ki ga bomo v nadaljevanju raziskovali.

Ko smo zaključili z merjenjem v tem delu, smo se razdelili. Lea in Gregi sta šla napihovat gumijast čoln, z Maksom pa sva nadaljevala z merjenjem po rovu od dvorane do jezera. Zaradi skal, ki so kot ene čeri v sredini rova in segajo pod strop, smo ta del poimenovala Giljotina. In moram reči, da že takoj preizkušena, ker se mi je na hrbtu lepo strgal kombinezon.

No potem, sva se pridružila Lei in Gregu in pomagala s tlačilko napihovati čoln. Nato pa smo se vozili po jezeru v parih in občudovali lepote, ki jih premorejo naše Dobrovlje. Voda je bila sicer nižje kot običajno, a še vedno super za čolnarjenje. Lepo se je tudi videl sifon in ostali deli, kjer voda bolj ali manj stoji. Paziti smo morali le na ostre stene, da ne ostanemo brez čolna in pristanemo v hladni vodi. Ko smo zadevo preizkusili, sva z Maksom nadaljevala z merjenjem jezera, Lea si je privoščila počitek na čolnu, Gregi pa je raziskoval rove pod podorom. Ker pa nam je že pričelo kruliti v želodčkih, je Maks odhitel v cerkveno dvorano skuhati pasulj. Potem pa smo ugotovili, da nas je danes čolnarjenje popolnoma prevzelo in nam pobralo moči za merjenje in risanje jame, zato smo z akcijo zaključili.

Veternica je res jama, ki nas vedno znova navdušuje in jo bomo raje počasi raziskovali in risali, da pridobimo čim več informacij in odkrijemo še kaj novega. Še vedno upamo, da kdaj naletimo na povezavo s Škadavnico ali z Breznom presenečenja. Če ne, pa vsaj s cerkvijo sv. Jeronima na Taboru in da pridemo v njihove kleti. Za naslednjo akcijo nas čakajo še rovi pri jezeru pod podorom, Bližnjica in rov, ki vodi od Cerkvene dvorane do vhoda jame.

Raziskovali in čolnarili smo: Maks Petrič, Lea Pavrič, Gregi in Alenka Jelen.

Zapisala: Alenka Jelen; Foto: Lea Pavrič

Ni komentarjev:

Objavite komentar