25. november 2016

Brezno presenečenj – stopničke

V ponedeljek 31.10.2016 smo si vzeli čas za Brezno presenečenj. Ker je Filipu ta jama na domačem okolju, je bil takoj za to akcijo. Tudi Žiga se je veselil, ampak ga je naporni vikend povozil in ni imel energije. Ko sva z Leo šla po Filipa, naju je že čakal na pragu s skico za novo jamo na območju Dobrovelj. Ko smo preučevali skico, je bila vsa družina Solar takoj za akcijo, da jo poiščemo. Hitro smo se posedli v avte in že drveli na teren. Najprej smo se ustavili na koči Farbanci, spili kavico in poklepetali za nasvete s poznavalci tega terena. Dobili nekaj informacij in drveli proti izhodiščni točki, kjer smo parkirali in začeli iskati. Narisano je bilo tako, da je jama ob gozdni vlaki na desni strani. Ampak bilo je več gozdnih vlak in vsaka je vodila v svojo smer.

Tako smo se razdelili in začeli pregledovati teren. Ko sem dobil občutek, da tavam, sem poklical Alenko, ji povedal koordinate, katere je vnesla v Lider in mi povedala, da res tavam. Tako nas je Alenka vodila iz štaba, mi pa smo ji javljali koordinate, kjer smo dobili občutek, da ne vemo kam naprej. Alenka je prek Liderja lahko opazila temne sence in domnevala, kaj bi lahko bil vhod v skrivnostno jamo. Tako je zasledila črno liso, ki se je kasneje v realnosti izkazala, da je kup kamenja. Tako smo že obupani se vrnili do avtov. Ampak ena vlaka še nam ni dala miru, zato smo se vzpeli po njej in prečesavali teren. V enem trenutku so ptice vzletele, srne zbežale, razlegel se je glasni krik iz Leinih ust: našla sem jo. Našla je vhod 2 x 1 metra, mimo katerega je prej Sebastjan šel 2 metra stran. Vhod se je skrival pod veliko skalo. Vse je bilo videti, kot da se je v kratkem času vdrlo notri. Tako smo hitro smuknili v kombinezone, naredili sidrišče in se spustili 2 metra in pol globoko, kjer je večji prostor, ki pa se nadaljuje v majhni luknji, globine 1,5 metra. Ta luknja se je končala brez prepiha v podoru in z zemljo. Tako smo razočarano ugotovili, da jama ne dosega standardov za dovoljeno dokumentiranje. Ampak naslednji dan smo dobili novico, da smo našli napačno jamo, da prava nova jama nas še čaka. Tudi to novico smo dobili od Sebastjana, Žige in Mateje, ki so šli nabirati kostanj, da so našli dihalnik. Da se vrnem nazaj na konec pregledovanja terena.

Ko smo prišli do avtov smo se ločili in Lea, Filip in jaz smo se odpeljali proti Breznu presenečenj. Ko smo se preoblačili, smo na hitro pogledali, koliko hrane imamo. Dve vrečki čipsa, 10 frutabel, dve žemlji in ene kekse. Ja, dovolj za kosilo in večerjo, če gremo do Brezupne ožine (-470), bomo dobili s tem dosti energije. Ko smo prišli do Bivaka, sem že bil tako lačen, da sem odprl eno vrečko čipsa in ga hrustal, ko sem čakal na Leo in Filipa, ki sta bila tik za mano in sta se mi hitro pridružila pri napornem delu. Tako smo nekaj hrane pojedli, pustili tu nepotrebne stvari in najprej popravili drenažno cev, ki skrbi, da je prehod iz Bivaka na drugo stran suh, saj drugače je bilo potrebno se tu plaziti po vodi. Potem smo delali na dveh delih, ki sta zelo zoprna za plezati, še posebej, ko se utrujen vračaš iz globine jame nazaj. S Filipom sva mislila, da bo to opravilo lažje, ampak sva se lotila kar garaškega dela. Lea nama je podajala orodje, kasneje pa se je spravila fotografirati.

Ko smo nabili na teh dveh delih stopničke, sta bili bateriji na vrtalniku prazni, tako smo prazni brez stvari odhiteli naprej, da še v Meandrskem rovu odstranimo lojtrce, ker je sedaj tam vrv in so samo na poti. Ko sem opazoval Leo, sem videl, da ji je jama spila energijo. Tako smo plan za obisk Brezupne ožine prestavili na drugič. Tako je Filip odnesel lojtrce do Prve prhe, kjer smo jih mislili uporabiti, ampak bo boljše nabiti stopnice, kakršne sva nabijala prej malo višje. Ko smo se vrnili do Bivaka, ki je na -220, se je že čutila pozna ura, ki je kazala 23:00. Tu smo pojedli vso hrano, ki nam je še ostala, da smo dobili energijo in šli proti izhodu. Iz jame smo pokukali ob pol dveh ponoči, veseli, posebej Filip, ki je nesel zelo težko transportko, ki se ji je utrgala naramnica in je bilo prenašanje zelo oteženo. Ker so bile zunaj le 3 stopinje, smo slekli samo kombinezone, jih zmetali v avto in se odpeljali na noč čarovnic v jamarski preobleki… ja seveda, domov pod toplo odejo.

Jamarili in raziskovali teren smo: Mateja, Sebastjan, Filip in Žiga Solar, Lea Pavrič in jaz

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea

Ni komentarjev:

Objavite komentar