23 november 2016

Čemšeniška planina – izvidnica

V nedeljo, 30. 10. 2016, smo se ob 9. uri dobili pri meni doma, da gremo poiskati eno jamo na vrhu Čemšeniške planine, za katero smo dobili opis. Na Čemšeniški planini je zaenkrat registrirana samo ena jama, to je Jelenov rog. Gre za vodoravno jamo, dolžine 97 m in globine 37 m. Registriral jo je JK Črni galeb leta 1978. Ravno to pa je bil tudi povod, da pregledamo to veliko apnenčasto območje, ki kot lahko vidite, ni bilo dosti raziskano.

Odpeljali smo se na prelaz Presedle na višini 740 m. Od tod smo nadaljevali peš proti Črnemu vrhu, najvišjemu vrhu Čemšeniške planine, ki meri 1206 m. Začeli smo pregledovati spodnji del. Naleteli smo na več manjših kotanj, ki so posledica podrtih dreves in niso kakšni dihalniki. Nato smo sledili planinski poti, saj je bil teren za Bartola, enomesečnega kužka, ki sta ga s sabo pripeljala Lea in Maks, prestrm. Malo sta podcenila taborske hribe, saj sta mislila, da gremo na eno sprehajanje po planini na višini 600 m. Maks je na začetku imel s sabo tudi vrtalnik, a ko je pogledal navzgor proti vrhu, ga je hitro odnesel nazaj v avto.

Vmes nas je poklicala tudi Mojca Hribernik, ki se je na Veliko planino (kot Čemšeniški planini rečemo domačini) podala iz južne smeri iz Vrhov. Zmenili smo se, da se dobimo na vrhu. Na vrhu smo se takoj podali iskati vhod jame in Maks ga je po nekaj minutah tudi našel. Iz jame je močno pihal topel zrak. Gregi in Maks sta se najprej podala noter, a ju je zaustavila skala, ki smo jo z vrvjo potegnili ven. Med tem pa nas je našla Mojca. Rov se je še nadaljeval mimo ožine in skale, pod katero si se mogel kar dobro zložiti, da si elegantno prišel čez. Nato pa nam je pot prekrižala še ena skala, ki pa jo ni bilo mogoče dvigniti in prestaviti. Zelo prav nam bi prišel vrtalnik, ki ga je Maks pustil v avtu. Sicer pa je tako doma pozabil svedre, tako da tudi tako ne bi bilo nič. Z Leo sva poskušali kar z macolo, a se je apnenec lomil v školjkastih luskah, tako da nismo naredili veliko. Odločili smo se, da s to jamo nadaljujemo naslednjič, za danes pa poskusimo poiskati še kakšno.

Med iskanjem smo naleteli na domačina iz Čemšenika, ki nam je pokazal še eno jamo. Z Gregom sva mu sledila in našli smo vhod na Groblarjevi planini na južni strani hriba. Na hitro sem pogledala jamo in ugotovila, da bo takoj primerna za meriti in raziskati. Zato sem odšla nazaj proti Črnemu vrhu še po ostale. Med tem časom so se že dogovorili za kočo radioamaterjev, da bomo lahko kakšen vikend naredili raziskovalno akcijo. Izmerili smo 36,8 m dolžine jame in 14 m globine. Jama je oblikovana v tektonski razpoki. Zgrajena je iz sivih masivnih apnencev, ki se izmenjujejo z gomolji črnih rožencev. Zelo je tudi kapniško bogata (več stalaktitov in celo en bolj masiven steber). Stene so prav tako na debelo prevlečene s sigo. Vhod jame je viden skoraj do dna jame. V jami smo našli mahove in praprot rebrenjačo, netopirje, močerada in več različnih žuželk. Smo pa našli še eno ožino, kjer se jama nadaljuje in bodo potrebne še dodatne raziskave. Akcijo smo zaključili ob 18. uri. Bil je res zelo uspešen dan, našli smo kar dve jami. Za december pa že planiramo, da Čemšeniško planino še bolj sistematično pregledamo.

Jamarili smo: Lea Pavrič, Maks Petrič, Mojca Hribernik, Alenka in Grega Jelen.

Zapisal: Alenka Jelen; Foto: Lea Pavrič in Alenka Jelen

Ni komentarjev:

Objava komentarja