16. akcija v Dihalniku Keramika in presenečenje v Maroltovi jami

V soboto 10. 9. 2016 sem bil že, kar malo v skrbeh, kajti vsa jamarska ekipa je imela obveznosti in sem trepetal, da bo izvisel vikend brez obiska jam. Na veliko srečo se je javil Tomaž Avbršek in rekel, da greva. Zelo sem se razveselil, saj sva bila to leto prvič skupaj v jami. Najprej sem mislil, da bova odšla v Sodnek, ampak sva potem zavila v Keramiko. Med vožnjo do delovišča se je Avbršek šalil, da bova danes videla nadaljevanje jame v Maroltovi jami. Sem ga miril, da tako hitro nebova naredila prehoda in da nam manjka še veliko. Ko sva parkirala avto sva smuknila v jamarsko obleko in odkorakala proti dihalniku.

Med potjo sem mu razložil vsa pričakovanja, ki jih imamo na tem terenu. Ko sva prišla pred luknjo sem mu pustil čas, da se je načudil vsemu odkopanemu materialu, ki je zložen v veliki kup. Potem je šel pogledati situacijo in me vprašal, če lahko greva, kam kjer bova lahko hitreje naredila preboj. Sem se nasmejal vzel vrtalnik in šel delati. Potem sem slišal nerganje, ker so ga napadli komarji. Ja v teh dneh so komarji tu nočna mora, ki smo jo že okusili na prejšni akciji. Ko sem prilezel ven sem videl, da je poplnoma miren, saj je zakuril nekaj listja in ustavril dim, ki je mrčes odganjalo stran od njegovega obličja. Zelo pametno. Potem je še Avbi v svojem stilu razbijal s kladivom in majzlom. Tako sva v 4 urah ustvarila, kar lep del poti do mesta, kjer bomo pokukali v Maroltovo jamo.

Bil je že večer, ko sva prišla do avta. Tam sva pustila stvari in sva šla še pogledati Maroltovo jamo. Ko sva se začela vzpenjati po grabnu naju je že pozdravil močan jamski prepih. Bolj, ko sva se bližala vhodu močnejši je bil, na vhodu pa naju je skoraj odpihnil. Že v Keramiki je močno noter vleklo, zato sva takoj ugotovila, kaj to pomeni. Treba se je bilo samo spuzati do sifona in lahko sva domnevanje potrdila. Nivo vode se je spustil tako nizko, da se je videlo v nadaljevanje. Malo sva si še ogledala in preučevala a kmalu sva že puzala čez sifon. Morala sva samo stisniti na steno eno roko in nogo v vodo in se spuzati na mokro mivko. Bila sva preko in lahko sva si ogledala rov v katerega delamo prehod. Veselje je bilo veliko in pognalo naju je po jami. Avbršku se je samo smejalo, kajti njegovo govorjenje se je uresničilo. Potem sva začela premagovati pot po jami. Med tem je Avbrešek butnil z čelado v strop, zato mu je luč začela zelo slabo svetiti. Prvi znak, da sva zlezila v 600 metrski rov poplnoma brez vsega, prve pomoči, dodatnih baterij itd... tako sva vztrajala nekaj časa, potem pa sva se raje obrnila nazaj, saj sva tudi ugotovila, da nikomor nisva javila, da sva šla naprej. Nisva se mogla načuditi lepoti te jame in njenih ostrih skal. Trgale so kombinizon in roke, saj sva bila tudi brez rokavic, ker jih za ogled male čurke nisva vzela zraven.

Ja lahko ste razbrali, da sva bila totalna amaterja. Ker sva prej delala v Keramiki kjer je bilo vroče, Avbršek ni imel niti podkombinizona. Tako sva po 1 uri ogleda jame prilezla na površje umazana, mokra in vesela, da sva lahko videla ta božanski rov, ki so ga odkrili jamarji iz Prebolda. Sedaj razumem njihovo pripovedovanje in navdušenje nad to jamo in tudi v meni je zrasla sedaj še večja motivacija za nadalnjo delo z prehodom. Kmalu se spet vidimo tu. Jamarila sva: Tomaž Avbršek in jaz

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks Jamski

Cragreagh cave

V nedeljo 7.9. smo se zbrali v Lisdoonvarni, tokrat nas je bilo 9, od tega 2 novinca. Odločili smo se, da obiščemo jamo Cragreagh, ki naj bi bila primerna za novince. Jama se nahaja le nekaj kilometrov iz Lisdoonvarne. Skupna dolžina rovov je 430m.Vhodov v jamo je več, nahajajo pa se sredi travnika, ki je gosto zaraščen. Medtem ko smo med travo in grmovjem skušali najti pravi vhod, se je mimo pripeljalo nekaj avtomobilov. Vsi so nas začudeno opazovali, le kaj nekaj iščemo. Ker je travnik občasno uporabljen tudi kot pašnik je vhod zaščiten z večjim kamenjem.

Po kakšnih 15min smo vhod le našli. Vhodnemu delu sledi 12m spust, ki ga knjiga opisuje kot "easily free climbable descent of 12m into a roomy stream canyon". No ta kanjon ni ne enostaven, ne prostoren, pa tudi ne najbolj primeren za začetnike :) Po nekaj 10m je kolega izgubil kolenčnik, padel mu je v ožino. Seveda, ker sem bila najmanjša, so ravno mene poslali ponj. Spust v ožino mi ni predstavljal problema, zataknilo pa se je pri vračanju. Stena na tem delu je zelo gladka, zato nisem imela pravega oprijema. Eden izmed kolegov je opazil da se neuspešno trudim splezati nazaj, zato je začel kričati "cave rescue, cave rescue!" Še preden bi sploh lahko odreagirala sta me dva že vlekla ven :)120m od vhoda se rov razdeli na tri dele oz, nivoje: "Upper", "Gour" in "Stream level". Najnižji nivo je hkrati tudi najlažji. Ampak ker smo se tako zagnali v jamo, ga nismo niti opazili, po vodi pa se tudi nismo želeli plaziti. Raje smo se ubijali na tretjem nivoju, ki je po kakšnih 30m postal pretesen, zato smo se vrnili in poskusili na srednjem nivoju. Ta je bil nekoliko lažji za plezanje. Ne vem kaj so si o vsem skupaj mislili novinci :)

Proti koncu jame smo se vseeno morali spustiti na najnižji nivo, in prišli do dvorane v kateri je zanimiva formacija.. star škorenj, ki je popolnoma prekrit s kalcitom. Jama se nadaljuje še nekaj 10m, preplezati je treba tudi pod manjšim slapom. Čisto na koncu je še 10m brezno, v katerega pa se nismo spustili. Vračali smo se po najnižjem nivoju, se plazili po potočku in se spet premočili. Sledil je 12m vzpon, ki pa je bil neroden za preplezati (ali pa sem nerodna jaz? hmm..) zato so mi pomagali kolegi. Preden smo se odpravili domov, smo vhod ponovno prekrili s kamenjem.

Zapisal: Vesna; Foto: Colin Bunce

Jesenski trening in pregledovanje terena v Libijskem grabnu

V nedeljo, 4.9.2016, smo se zbrali, da malo potreniramo vrvno tehniko. Nikoli ni premalo treningov, če želimo v življenju kaj ustvariti. Najprej smo se Alenka, Lea in jaz spravili na vrh stene in imeli kratek pogovor o opremljanju. Nato smo ponavljali vozle, ki jih potrebujemo pri opremljanju smeri. Sonček nas je prijetno razvajal s svojo toplino. Ko smo obdelali vse te pomembene vozle, je Alenka začela z izdelavo varovalnega sidrišča in kasneje glavnega. Potem smo se spustili nižje, kjer smo pričeli opremljati dve smeri. Eno smer je opremljala Alenka, drugo Lea. Ko sem vse povedal in sem videl, da sta punci hitro posrkali znanje, sem se spustil dol in jih pustil, da sta sami do konca opremili smer. Medtem sta že prišla Žiga in Mateja, ki sta se hitro oblekla in začela plezati po poligonu. Mateja je imela malo dopustišniško krizo in je nekaj stvari zamenjala, kar pa je seveda hitro izboljšala. Seveda bo potreben kmalu še kakšen spust v brezno in stvar se bo hitro osvežila. Tako smo trenirali v prijetni senci in »pili« vrvno tehniko. Alenko so malo skrbele nevihte in se odpeljala s kolesom proti domu. Nato sta se še poslovila Žiga in Mateja.

Ko je Lea razopremljala smer, sta prišla Janko in Valerija, ki sta šla pogledati izgubljeno Dadijovo jamo. Povedala sta, da ju je en kos poti vodil Zlatko. Ko je postalo strmo, se je domorodec tega terena modro obrnil in dal napotke za nadaljno pot. Ko sta premagovala tiste srtmine, sta zgrešila pravo melišče, ki bi ju pripeljalo do vhoda te jame. Tako sta pot nadaljevala naravnost pod velikimi stenami. Tam naj bi našla dva zanimiva vhoda, katere pa je potrebno še preveriti, ali sta že registrirana. V eni je rekel Janko, da je zelo zanimivo okno, ki izgleda skoraj tako, kot da je delo človeških rok. Tako da sta prišla nazaj iz Libijškega grabna z dobrimi novicami, da imata nagledana dva prespektivna vhoda. Lea se je pošalila, da bo Izgubljena Dadijeva jama dobila novo ime Izgubljena najdena izgubljena najdena Dadijeva jama. Tako smo zaključili lepo sončno nedeljo in upam, da se nam na kakšnem treningu pridruži še kakšen radovednež ali radovednica, ki bosta obiskovala podzemni svet z dobro družbo. Trenirali smo: Alenka Jelen, Lea Pavrič, Mateja in Žiga Solar in jaz. Pregledovali so teren: Zlatko Šmarčan, Janko Stropnik in Valerija Petrič

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Janko in Alenka

Obisk jame Dunmore cave in Doolin cave

Med potepanjem po Irski sva z Leo še našla čas za obisk dveh turističnih jam. Med potjo do Kilkennya sva z glavne ceste zavila v Dunmore cave. Dunmore cave leži skoraj na ravnini in najprej, ko prideš tja, vidiš majhno hišico, v kateri je manjši bar in prodajalna kart. Za hiško se skriva vhod v jamo. V prevodu Dunmore cave pomeni veliko trdnjavo. Jama je iz arheološkega vidika zelo pomembna, saj so notri našli veliko reči. Tudi eden izmed vikinških pokolov iz leta 928 se je zgodil v tej jami.

Prvi zapis o arheoloških izkopih je bil od škofa Georga Berkeleya, ki je leta 1706 napisal podrobnejši opis jame v svojih spisih, ki so bili kasneje objavljeni. Leta 1869 je Arthur Wynne Foot, ki je bil po izobrazbi zdravnik, z Rev James Graves in Petrom Burtchaell odkril velike količine človeških ostankov, ki so bili zbrani na mestu, ki smo ga lahko videli v jami med obiskom. Med temi človeškimi ostanki je bilo tudi nekaj otroških kosti, tako da med pokolom niso pobili samo moških, ampak vso prebivalstvo tistih vasi. Leta 1999 so v skalni špranji globoko v jami odkrili 43 srebrnih in bronastih predmetov. Dunmore ni največja turistična jama na Irskem. Dolga je samo četrt milje ali po naše 320 metrov in ima najnižjo točko -43 metra. Jama ima status nacionalnega spomenika in je edina jama na Irskem, ki ni v zasebni lasti. Najprej smo si pogledali film, ki je nadzorno prikazal nastanek jame. V osrčje jame smo se sprehodili po stopnicah, kjer smo srečevali skupino prejšnjih obiskovalcev, ki so sopihali gor. Nekateri čisto brez kondicije, strašno videti tako negibčne ljudi. Med obiskovalci je bilo veliko otrok, ki jim je bil ogled jame bolj muka kot užitek.

Vodička nam je povedala nekaj o nastanku in lastnostih jame, ob kakšnih bolj »izvenserijskih« vprašanjih pa se ni ravno znašla, saj tam vodiči pogosto niso jamarji, ampak turistični delavci. Tako je med drugim ponosno povedala, da je ta jama zelo barvita, ker v njej najdemo tako belo, črno, rdečo kot tudi zeleno barvo. Zelena barva je seveda od zelenja, ki raste kot posledica električne razsvetljave za turistične namene v jami in vsekakor zelena barva v takšno jamo ne spada. V dvorani, v kateri so našli kosti, se nahaja tudi 5,8 metra visok stalagmit Market Cross. Žal si v tako kratkem času in v okviru turističnega ogleda nismo mogli ogledati Kristalne dvorane (Crystal hall), v kateri se skriva jezerce, katerega velikost zavisi od padavinskih voda, strop pa po besedah vodičke krasijo brezštevilni špagetki.

Pot naju je vodila naprej po zeleni deželi ovc. V ponedeljek, 22.8.2016 sva mislila, da si bova lahko v okolici Doolina ogledala eno bolj »jamarsko« jamo. Ta plan je preprečil dež, čeprav se je Vesna zelo trudila z organizacijo. Tako smo si v sredo šli ogledati Doolin cave, zgolj streljaj od Vesninega doma. Vesna jo je obiskala že 6-krat in je že na pamet poznala vodičeve besede, ki so zmeraj enake. Ta jama je v zasebni lasti in je za javnost odprta od leta 2006. Prej je bila poznana pod imenom Poll-an-lonain, sedaj pa se trži pod Doolin cave. Jama sta leta 1952 odkrila J.M. Dickenson in Brian Varley iz Cravena.

Jama je znana po svojem velikem kapniku, ki ga že opisuje Vesna v prejšnji novici obiska te jame. Če so želeli narediti pot do tega kapnika, so morali narediti jašek, visok 25 metrov in nato dalje umetni tunel. Seveda to škodljivo potezo za okolje vodič veselo proda ljudem z vprašanjem »ali ni to čudovito?!«. Seveda sem mu odgovoril, da vsekakor ni čudovito, takšen močen poseg v okolje. Po brskanju po spletu sem zasledil, da so že drugi označili to jamo kot za zelo škodljiv poseg v okolje ampak vseeno je dobila dve nagradi iz eko turizma. V takšen projekt so lahko šli, ker je jama privat, kot večina jam na Irskem.

Seveda je to vodič povedal z velikim navdušenjem, »če to ni čudovito, da je privat«. Lea je podvomila v njegove besede, ko ga je pričela spraševati, kako je, če pa lastnik ne podpira raziskovanja v jami ali pa jo hoče zgolj izkoristiti v turistične namene. Malo naju je čudno gledal, ker sva imela veliko vprašanj. Na primer že v tem umetnem tunelu imajo veliko cev za prezračevanje. In ko sem mu zastavil vprašanje, ali ni to škodljiv umetni prepih za prebivalce jame. Seveda jama še ima povezavo s prvotnim okoljem in cirkulacija zraka v jami je, ampak kljub temu so naredili prezračevalni sistem. Kako bo to vplivalo na njihov ponos »velik stalaktit« je vprašanje, ki bi nanj vodič odgovoril »ali ni to čudovito«. Potem smo ga še spraševali, kako je z raziskovanjem, če je jama privat. In je odgovoril, da zato rabijo jamarji potrdilo in v tej jami ga ne dobijo, čeprav se jama nadaljuje in je pokazal nadaljevanje ter zaključil »ali ni to čudovito«.

Seveda sem mu rekel, da niti malo, ker tako ne bodo izvedeli nič o svoji jami. Na vprašanje, ali ima jama kaj fosilov, ker je v bližini morje, je odgovoril, da jih nima in če to ni čudovito. Pa je Vesna, ki že dobro pozna jamo, pokazala lepe primerke fosilov na steni. Potem sva z Leo pred vstopom v umetni rov tipala po steni in v mraku mislila, da so karfijole. Ko sem vprašal vodiča, kaj je to po steni, je odgovoril, da so vse stene tu ometali z betonom, da se slučajno ne bi kaj odkrušilo in padlo na nerodnega turista in seveda zaključil »ali ni to čudovito«. Potem sem lahko opazoval, kako so v vsakem nadstropju nastavili en stol, da lahko ljudje počivajo, ker 25 metrov je za nekatere velik podvig prehoditi. Nato se mi je vodič pred jamo zahvalil za vsa vprašanja. Vesna mi je to prevedla in rekla, da to pomeni »hvala, ker si prišel na ogled in upam, da te nikoli več ne vidim«. Lepa jama, ampak plačala je visoko ceno za turistični ogled, izgubila jamarje in ostala sama z zaslužkarji tega sodobnega sveta.

Dunmore cave: Maks in Lea, Doolin cave: Vesna, Lea in Maks

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea Pavrič

Snežnica 10 let pozneje

Očitno je deset let dovolj časa, da sta Rok in Andrej pozabila, kako je bilo ob zadnjem obisku Snežnice na Raduhi.

Saj jama ni težka. Sami smo si jo zasrali. Tri sidrišča na prvih petdesetih metrih in potem devetdeset metrov šusa, plus nepotrebno prečenje melišča, ki se izteka v brezno ravno v smeri plezanja. Zaradi višine šahta slaba komunikacija med vhodom in dnom, čakanje zaradi plezanja devetdeset metrov naenkrat, pa še kaj bi se našlo.

Nekaj tednov nazaj, ko je spomin zbledel, sta se spravila opremljat. Sta lepo opremila, se izognila melišču in smer postavila izven smeri padajočega kamenja. Sicer sta porabila 20 fix-ov, ampak je zdaj varno opremljeno. Tudi ožino, na katero smo pri zadnjem obisku naleteli, sta poširila. Cel vikend sta si vzela.

Nekako sta mene prepričala, da grem naslednjič zraven. "Čisto enostavno je zdaj," "Vse ti boma nesla," sta rekla. "Samo risal boš," sta me prepričevala. Toliko, da nista še oglaševala: "Še ven te boma potegnila. Ti nebo treba žimarit." Ju poznam, ampak sem vseeno pristal.

Tako smo se spravili na Raduho v soboto zjutraj [3.9.2016]. Stara ekipa. Nasmejani in veseli, da bomo po dolgem času nekaj naredili v takšni zasedbi. Na parkirišču naložimo vedno pretežke nahrbtnike in zagrizemo proti Loki. Ko se pot odpre proti Loki je to vedno lepa scena za sliko, le po fotoaparat moram skočit nazaj v avto, ker sem ga pozabil. Nazaj pri 'kolegih' me nahrbtnik pričaka na vrhu skale, ona dva pa nasmejana do ušes. Smo pohiteli proti koči, da malo počijemo, saj je ravno na poti.

Po kratki okrepčitvi smo nadaljevali proti jami, kjer smo pomalicali in se pripravili za jamo.

Rok se je opremil kot parkelj z verigami karabinov in se vrgel v brezno. Andrej z dodatnim štrikom in opremo za njim, jaz pa sem še užival na sončku. Ko sta se začela dreti, kje sem, sem se pa še sam spustil.

Pridem do police, kjer sem se deset let nazaj, zavit v folijo, tresel od mraza. Rokovo čiščenje police me spomni na padajoče skale, ki bi takrat skoraj potolkle Andreja več kot sto metrov nižje. Me skoraj mine, da bi nadaljeval. Onadva sta pa še vedno nasmejana - sta že imala prakso.

Spust smo nadaljevali pod previsom. Rok se je umikal čedalje bolj v desno, izven obsega padajočega kamenja. Dela kratke raztežaje največ po dvajset metrov. Počasi pridemo do dela, kjer se brezno razširi. Andrej je s svojo lučjo posvetil na dno,...

...kjer se vidi raztreščeno belo kamenje in tista palčka, ki je v resnici nekaj metrov dolgo deblo. Spustimo se naprej do roba, kjer brezno preide v dvorano. Tako se zadnjih nekaj deset metrov spustimo brez dotika stene. S karbidovko tu prej nisi videl kaj veliko, pa tudi navadne jamarske luči povsem ne preženejo teme. Tudi zato je Andrej svetil s svojo, z Rokom sva mu pa ukazovala: "Kaj je pa tam," "Daj še tja posvet,"... Ne vem, zakaj nisem že takrat poslikal dvorane.

Smo se kar odpravili na delo in se začeli tlačiti v rov, ki je bil za pregledat. Je bil ozek. Bolj, kot se ga spomnim izpred parih let. Smo pripuzali do mesta, kjer sta se Andrej in Rok prejšnjič ustavila. Rov se od dvorane pa do tega mesta dviguje.

Tu je bilo potrebno preplezati par metrov po gladki in predvsem spolzki steni. Se je Rok lotil dela in se kot pajek prilepil na steno, z eno roko pa vrtal koliko visoko se je dalo. Vajo je ponovil še enkrat, da je prišel dovolj visoko, da je lahko zlezel v rov nad stopnjo. Nama je namestil štrik, da sva lahko kot gospoda splezala tistih par metrov. Rov se je nadaljeval in zgodba se je kmalu ponovila. Spet stenca in rov na vrhu. Je Rok splezal do vrha in ugotovil, da je ozko. Sem ga jaz nadomestil, se prerinil kakšnih pet metrov naprej in ugotovil, da je zdaj pa tudi za mene preozko. Lukna se še vidi. Piha tudi. A je bilo za ta dan že dovolj. Smo posneli še obvezno skupinsko sliko in merili ter risali nazaj grede.

Nazaj v dvorani smo se morali povzpeti dobrih petdeset metrov po melišču, kar je bilo čisto odveč. Za vsak korak narediš še enega zastonj. Počasi, v obratnen vstnem redu, smo se začeli vračati v noč. Povratek je hitro minil. Roku se je verjetno bolj vleklo, je vsake toliko klel nad pantinom, ki mu ni hotel požirati štrika, proti vrhu so ga pa še komarji napadli. Končno smo zunaj in se preoblačimo, v mislih smo pa že bili na koči vsaj s borovničovcem v roki, če ne še z žlico za joto. Borše smo zapakirali v vreče za smeti, da nismo zasvinjali še nahrbtnikov, in se odpravili proti koči. Temna noč in pozna ura je prinesla temno in zaklenjeno kočo. Malo razočarani, a še vedno nasmejani, smo krenili proti avtu, kjer smo pojedli še zadnje sendviče in se odpeljali proti domu.

Jamarili Andrej, Rok in Grega.

Zapisal: Grega; Foto: Grega