V soboto 10. 9. 2016 sem bil že, kar malo v skrbeh, kajti vsa jamarska ekipa je imela obveznosti in sem trepetal, da bo izvisel vikend brez obiska jam. Na veliko srečo se je javil Tomaž Avbršek in rekel, da greva. Zelo sem se razveselil, saj sva bila to leto prvič skupaj v jami. Najprej sem mislil, da bova odšla v Sodnek, ampak sva potem zavila v Keramiko. Med vožnjo do delovišča se je Avbršek šalil, da bova danes videla nadaljevanje jame v Maroltovi jami. Sem ga miril, da tako hitro nebova naredila prehoda in da nam manjka še veliko. Ko sva parkirala avto sva smuknila v jamarsko obleko in odkorakala proti dihalniku.
Med potjo sem mu razložil vsa pričakovanja, ki jih imamo na tem terenu. Ko sva prišla pred luknjo sem mu pustil čas, da se je načudil vsemu odkopanemu materialu, ki je zložen v veliki kup. Potem je šel pogledati situacijo in me vprašal, če lahko greva, kam kjer bova lahko hitreje naredila preboj. Sem se nasmejal vzel vrtalnik in šel delati. Potem sem slišal nerganje, ker so ga napadli komarji. Ja v teh dneh so komarji tu nočna mora, ki smo jo že okusili na prejšni akciji. Ko sem prilezel ven sem videl, da je poplnoma miren, saj je zakuril nekaj listja in ustavril dim, ki je mrčes odganjalo stran od njegovega obličja. Zelo pametno. Potem je še Avbi v svojem stilu razbijal s kladivom in majzlom. Tako sva v 4 urah ustvarila, kar lep del poti do mesta, kjer bomo pokukali v Maroltovo jamo.
Bil je že večer, ko sva prišla do avta. Tam sva pustila stvari in sva šla še pogledati Maroltovo jamo. Ko sva se začela vzpenjati po grabnu naju je že pozdravil močan jamski prepih. Bolj, ko sva se bližala vhodu močnejši je bil, na vhodu pa naju je skoraj odpihnil. Že v Keramiki je močno noter vleklo, zato sva takoj ugotovila, kaj to pomeni. Treba se je bilo samo spuzati do sifona in lahko sva domnevanje potrdila. Nivo vode se je spustil tako nizko, da se je videlo v nadaljevanje. Malo sva si še ogledala in preučevala a kmalu sva že puzala čez sifon. Morala sva samo stisniti na steno eno roko in nogo v vodo in se spuzati na mokro mivko. Bila sva preko in lahko sva si ogledala rov v katerega delamo prehod. Veselje je bilo veliko in pognalo naju je po jami. Avbršku se je samo smejalo, kajti njegovo govorjenje se je uresničilo. Potem sva začela premagovati pot po jami. Med tem je Avbrešek butnil z čelado v strop, zato mu je luč začela zelo slabo svetiti. Prvi znak, da sva zlezila v 600 metrski rov poplnoma brez vsega, prve pomoči, dodatnih baterij itd... tako sva vztrajala nekaj časa, potem pa sva se raje obrnila nazaj, saj sva tudi ugotovila, da nikomor nisva javila, da sva šla naprej. Nisva se mogla načuditi lepoti te jame in njenih ostrih skal. Trgale so kombinizon in roke, saj sva bila tudi brez rokavic, ker jih za ogled male čurke nisva vzela zraven.
Ja lahko ste razbrali, da sva bila totalna amaterja. Ker sva prej delala v Keramiki kjer je bilo vroče, Avbršek ni imel niti podkombinizona. Tako sva po 1 uri ogleda jame prilezla na površje umazana, mokra in vesela, da sva lahko videla ta božanski rov, ki so ga odkrili jamarji iz Prebolda. Sedaj razumem njihovo pripovedovanje in navdušenje nad to jamo in tudi v meni je zrasla sedaj še večja motivacija za nadalnjo delo z prehodom. Kmalu se spet vidimo tu. Jamarila sva: Tomaž Avbršek in jaz
Ni komentarjev:
Objavite komentar