Med potepanjem po Irski sva z Leo še našla čas za obisk dveh turističnih jam. Med potjo do Kilkennya sva z glavne ceste zavila v Dunmore cave. Dunmore cave leži skoraj na ravnini in najprej, ko prideš tja, vidiš majhno hišico, v kateri je manjši bar in prodajalna kart. Za hiško se skriva vhod v jamo. V prevodu Dunmore cave pomeni veliko trdnjavo. Jama je iz arheološkega vidika zelo pomembna, saj so notri našli veliko reči. Tudi eden izmed vikinških pokolov iz leta 928 se je zgodil v tej jami.
Prvi zapis o arheoloških izkopih je bil od škofa Georga Berkeleya, ki je leta 1706 napisal podrobnejši opis jame v svojih spisih, ki so bili kasneje objavljeni. Leta 1869 je Arthur Wynne Foot, ki je bil po izobrazbi zdravnik, z Rev James Graves in Petrom Burtchaell odkril velike količine človeških ostankov, ki so bili zbrani na mestu, ki smo ga lahko videli v jami med obiskom. Med temi človeškimi ostanki je bilo tudi nekaj otroških kosti, tako da med pokolom niso pobili samo moških, ampak vso prebivalstvo tistih vasi. Leta 1999 so v skalni špranji globoko v jami odkrili 43 srebrnih in bronastih predmetov. Dunmore ni največja turistična jama na Irskem. Dolga je samo četrt milje ali po naše 320 metrov in ima najnižjo točko -43 metra. Jama ima status nacionalnega spomenika in je edina jama na Irskem, ki ni v zasebni lasti. Najprej smo si pogledali film, ki je nadzorno prikazal nastanek jame. V osrčje jame smo se sprehodili po stopnicah, kjer smo srečevali skupino prejšnjih obiskovalcev, ki so sopihali gor. Nekateri čisto brez kondicije, strašno videti tako negibčne ljudi. Med obiskovalci je bilo veliko otrok, ki jim je bil ogled jame bolj muka kot užitek.
Vodička nam je povedala nekaj o nastanku in lastnostih jame, ob kakšnih bolj »izvenserijskih« vprašanjih pa se ni ravno znašla, saj tam vodiči pogosto niso jamarji, ampak turistični delavci. Tako je med drugim ponosno povedala, da je ta jama zelo barvita, ker v njej najdemo tako belo, črno, rdečo kot tudi zeleno barvo. Zelena barva je seveda od zelenja, ki raste kot posledica električne razsvetljave za turistične namene v jami in vsekakor zelena barva v takšno jamo ne spada. V dvorani, v kateri so našli kosti, se nahaja tudi 5,8 metra visok stalagmit Market Cross. Žal si v tako kratkem času in v okviru turističnega ogleda nismo mogli ogledati Kristalne dvorane (Crystal hall), v kateri se skriva jezerce, katerega velikost zavisi od padavinskih voda, strop pa po besedah vodičke krasijo brezštevilni špagetki.
Pot naju je vodila naprej po zeleni deželi ovc. V ponedeljek, 22.8.2016 sva mislila, da si bova lahko v okolici Doolina ogledala eno bolj »jamarsko« jamo. Ta plan je preprečil dež, čeprav se je Vesna zelo trudila z organizacijo. Tako smo si v sredo šli ogledati Doolin cave, zgolj streljaj od Vesninega doma. Vesna jo je obiskala že 6-krat in je že na pamet poznala vodičeve besede, ki so zmeraj enake. Ta jama je v zasebni lasti in je za javnost odprta od leta 2006. Prej je bila poznana pod imenom Poll-an-lonain, sedaj pa se trži pod Doolin cave. Jama sta leta 1952 odkrila J.M. Dickenson in Brian Varley iz Cravena.
Jama je znana po svojem velikem kapniku, ki ga že opisuje Vesna v prejšnji novici obiska te jame. Če so želeli narediti pot do tega kapnika, so morali narediti jašek, visok 25 metrov in nato dalje umetni tunel. Seveda to škodljivo potezo za okolje vodič veselo proda ljudem z vprašanjem »ali ni to čudovito?!«. Seveda sem mu odgovoril, da vsekakor ni čudovito, takšen močen poseg v okolje. Po brskanju po spletu sem zasledil, da so že drugi označili to jamo kot za zelo škodljiv poseg v okolje ampak vseeno je dobila dve nagradi iz eko turizma. V takšen projekt so lahko šli, ker je jama privat, kot večina jam na Irskem.
Seveda je to vodič povedal z velikim navdušenjem, »če to ni čudovito, da je privat«. Lea je podvomila v njegove besede, ko ga je pričela spraševati, kako je, če pa lastnik ne podpira raziskovanja v jami ali pa jo hoče zgolj izkoristiti v turistične namene. Malo naju je čudno gledal, ker sva imela veliko vprašanj. Na primer že v tem umetnem tunelu imajo veliko cev za prezračevanje. In ko sem mu zastavil vprašanje, ali ni to škodljiv umetni prepih za prebivalce jame. Seveda jama še ima povezavo s prvotnim okoljem in cirkulacija zraka v jami je, ampak kljub temu so naredili prezračevalni sistem. Kako bo to vplivalo na njihov ponos »velik stalaktit« je vprašanje, ki bi nanj vodič odgovoril »ali ni to čudovito«. Potem smo ga še spraševali, kako je z raziskovanjem, če je jama privat. In je odgovoril, da zato rabijo jamarji potrdilo in v tej jami ga ne dobijo, čeprav se jama nadaljuje in je pokazal nadaljevanje ter zaključil »ali ni to čudovito«.
Seveda sem mu rekel, da niti malo, ker tako ne bodo izvedeli nič o svoji jami. Na vprašanje, ali ima jama kaj fosilov, ker je v bližini morje, je odgovoril, da jih nima in če to ni čudovito. Pa je Vesna, ki že dobro pozna jamo, pokazala lepe primerke fosilov na steni. Potem sva z Leo pred vstopom v umetni rov tipala po steni in v mraku mislila, da so karfijole. Ko sem vprašal vodiča, kaj je to po steni, je odgovoril, da so vse stene tu ometali z betonom, da se slučajno ne bi kaj odkrušilo in padlo na nerodnega turista in seveda zaključil »ali ni to čudovito«. Potem sem lahko opazoval, kako so v vsakem nadstropju nastavili en stol, da lahko ljudje počivajo, ker 25 metrov je za nekatere velik podvig prehoditi. Nato se mi je vodič pred jamo zahvalil za vsa vprašanja. Vesna mi je to prevedla in rekla, da to pomeni »hvala, ker si prišel na ogled in upam, da te nikoli več ne vidim«. Lepa jama, ampak plačala je visoko ceno za turistični ogled, izgubila jamarje in ostala sama z zaslužkarji tega sodobnega sveta.
Dunmore cave: Maks in Lea, Doolin cave: Vesna, Lea in Maks
Ni komentarjev:
Objavite komentar