Očitno je deset let dovolj časa, da sta Rok in Andrej pozabila, kako je bilo ob zadnjem obisku Snežnice na Raduhi.
Saj jama ni težka. Sami smo si jo zasrali. Tri sidrišča na prvih petdesetih metrih in potem devetdeset metrov šusa, plus nepotrebno prečenje melišča, ki se izteka v brezno ravno v smeri plezanja. Zaradi višine šahta slaba komunikacija med vhodom in dnom, čakanje zaradi plezanja devetdeset metrov naenkrat, pa še kaj bi se našlo.
Nekaj tednov nazaj, ko je spomin zbledel, sta se spravila opremljat. Sta lepo opremila, se izognila melišču in smer postavila izven smeri padajočega kamenja. Sicer sta porabila 20 fix-ov, ampak je zdaj varno opremljeno. Tudi ožino, na katero smo pri zadnjem obisku naleteli, sta poširila. Cel vikend sta si vzela.
Nekako sta mene prepričala, da grem naslednjič zraven. "Čisto enostavno je zdaj," "Vse ti boma nesla," sta rekla. "Samo risal boš," sta me prepričevala. Toliko, da nista še oglaševala: "Še ven te boma potegnila. Ti nebo treba žimarit." Ju poznam, ampak sem vseeno pristal.
Tako smo se spravili na Raduho v soboto zjutraj [3.9.2016]. Stara ekipa. Nasmejani in veseli, da bomo po dolgem času nekaj naredili v takšni zasedbi. Na parkirišču naložimo vedno pretežke nahrbtnike in zagrizemo proti Loki. Ko se pot odpre proti Loki je to vedno lepa scena za sliko, le po fotoaparat moram skočit nazaj v avto, ker sem ga pozabil. Nazaj pri 'kolegih' me nahrbtnik pričaka na vrhu skale, ona dva pa nasmejana do ušes. Smo pohiteli proti koči, da malo počijemo, saj je ravno na poti.
Po kratki okrepčitvi smo nadaljevali proti jami, kjer smo pomalicali in se pripravili za jamo.
Rok se je opremil kot parkelj z verigami karabinov in se vrgel v brezno. Andrej z dodatnim štrikom in opremo za njim, jaz pa sem še užival na sončku. Ko sta se začela dreti, kje sem, sem se pa še sam spustil.
Pridem do police, kjer sem se deset let nazaj, zavit v folijo, tresel od mraza. Rokovo čiščenje police me spomni na padajoče skale, ki bi takrat skoraj potolkle Andreja več kot sto metrov nižje. Me skoraj mine, da bi nadaljeval. Onadva sta pa še vedno nasmejana - sta že imala prakso.
Spust smo nadaljevali pod previsom. Rok se je umikal čedalje bolj v desno, izven obsega padajočega kamenja. Dela kratke raztežaje največ po dvajset metrov. Počasi pridemo do dela, kjer se brezno razširi. Andrej je s svojo lučjo posvetil na dno,...
...kjer se vidi raztreščeno belo kamenje in tista palčka, ki je v resnici nekaj metrov dolgo deblo. Spustimo se naprej do roba, kjer brezno preide v dvorano. Tako se zadnjih nekaj deset metrov spustimo brez dotika stene. S karbidovko tu prej nisi videl kaj veliko, pa tudi navadne jamarske luči povsem ne preženejo teme. Tudi zato je Andrej svetil s svojo, z Rokom sva mu pa ukazovala: "Kaj je pa tam," "Daj še tja posvet,"... Ne vem, zakaj nisem že takrat poslikal dvorane.
Smo se kar odpravili na delo in se začeli tlačiti v rov, ki je bil za pregledat. Je bil ozek. Bolj, kot se ga spomnim izpred parih let. Smo pripuzali do mesta, kjer sta se Andrej in Rok prejšnjič ustavila. Rov se od dvorane pa do tega mesta dviguje.
Tu je bilo potrebno preplezati par metrov po gladki in predvsem spolzki steni. Se je Rok lotil dela in se kot pajek prilepil na steno, z eno roko pa vrtal koliko visoko se je dalo. Vajo je ponovil še enkrat, da je prišel dovolj visoko, da je lahko zlezel v rov nad stopnjo. Nama je namestil štrik, da sva lahko kot gospoda splezala tistih par metrov. Rov se je nadaljeval in zgodba se je kmalu ponovila. Spet stenca in rov na vrhu. Je Rok splezal do vrha in ugotovil, da je ozko. Sem ga jaz nadomestil, se prerinil kakšnih pet metrov naprej in ugotovil, da je zdaj pa tudi za mene preozko. Lukna se še vidi. Piha tudi. A je bilo za ta dan že dovolj. Smo posneli še obvezno skupinsko sliko in merili ter risali nazaj grede.
Nazaj v dvorani smo se morali povzpeti dobrih petdeset metrov po melišču, kar je bilo čisto odveč. Za vsak korak narediš še enega zastonj. Počasi, v obratnen vstnem redu, smo se začeli vračati v noč. Povratek je hitro minil. Roku se je verjetno bolj vleklo, je vsake toliko klel nad pantinom, ki mu ni hotel požirati štrika, proti vrhu so ga pa še komarji napadli. Končno smo zunaj in se preoblačimo, v mislih smo pa že bili na koči vsaj s borovničovcem v roki, če ne še z žlico za joto. Borše smo zapakirali v vreče za smeti, da nismo zasvinjali še nahrbtnikov, in se odpravili proti koči. Temna noč in pozna ura je prinesla temno in zaklenjeno kočo. Malo razočarani, a še vedno nasmejani, smo krenili proti avtu, kjer smo pojedli še zadnje sendviče in se odpeljali proti domu.
Jamarili Andrej, Rok in Grega.
Ni komentarjev:
Objavite komentar