02 marec 2021

Kamniški vrh

Kamniški vrh s svojimi 1259m je med pohodniki in planinci znan predvsem kot priljubljena pohodniška točka z lepimi razgledi na okoliške hribe in ravnino Kamniško-Bistriškega polja.

Območje pa ni zanimivo samo iz izletniškega vidika, ampak je tudi geološko izredno pestro, predvsem zaradi številnih tektonskih prelomov in plasti, ki so nastajale skozi zemljino zgodovino.

In tako smo se že pred časom dogovorili , da bomo preiskali par jam, za katere so nam povedali Kuharjevi oziroma Svatənškovi kakor se reče pri hiši, vendar to pred tem ni bilo mogoče zaradi snežnih plazov, ki so na tem terenu zaradi izjemno visoke strmine prisotni skozi celotno zimo.

Uspelo pa nam je, da smo se dobili v soboto, 20. februarja na zbornem mestu pred separacijo bližnjega kamnoloma ter od tam krenili proti Klemenčovem. Pot nas je vodila mimo Kregarjevega in hudomušna debata je kaj hitro nanesla na našega Vida Kregarja in tako nam je ob pogovoru čas hitro minil. Že smo se znašli na Klemenčevem pred hišo Kuharjevih, kjer nas je na dvorišču pričakal gospodar Andrej, ki nam je povedal, kje ležijo jame. Po pogovoru smo se pripravili in nato krenili proti bližnjem melišču, po katerem smo se povzpeli do prve jame, ki smo jo poimenovali kar Svatnškov okn, saj je jama v steni in daje dobro zavetje in pogled. Po pripovanju gospodarja so med drugo svetovno vojno zavetje in razgled, ki ga ponuja jama izkoristili partizani. Jama sama je sestavljena iz dveh vhodov, ki ˝zijata˝ iz stene in leži v plasteh triadnega dolomita kateri je izredno krušljiv, kar smo tudi izkusili, ko smo se želeli povzpeti skozi vrhnje okno in smo zaradi izpostavljenosti izdelali sidrišče z zabijanjem klinov, kateri nikakor niso želeli držati.

Vhoda v Svatnškov okn sta vidna na sredini v zgornjem delu slike
Lea med meritvami vrhnjega dela Svatnškovga okna

Po izmeri spodnje jame smo se povzpeli naprej proti Kranjski senožeti in ob poti naleteli na skalno zavetje, za katerim se je skrivala naslednja jama, katero smo jo poimenovali Svatnškova jama pod skokom. Ime pod skokom je dobila zaradi skoka, ki se nahaja nad jamo, skozi katerega so po pripovedovanju Andreja Kuharja nekoč v dolino metali seno in si s tem olajšali že tako težaško delo košnje v strminah senožeti, katera se nahaja nad jamo. Jamo sva skupaj z Rajkotom Slapnikom na hitro pregledala in se pridružila Lei in Vidotu, ki sta že hitela proti vrhu, saj smo na začetku mislili, da jama leži višje. Ko smo prispeli na vrh Kranjske senožeti, smo bili navdušeni nad razgledom in strmino kakršna je na tem območju, nato pa si privoščili okrepčilno malico in se po njej vrnili nazaj proti jami, da smo jo tudi izmerili.

Lea in Vido na poti proti vrhu
Rajko Slapnik-Raje na vrhu Kranjske senožeti

Jama je dolga 15 metrov in leži v isti kamnini ter istem tektonskem prelomu kot Svatnškov okn, ki se giblje v smeri med 10° in 15° odklona magnetnega severa.

Svatnškova jama pod skokom

Dan smo zaključili z dvema novo odkritima jamama, kateri po dolžini nista veliki, vendar pa imata predvsem velik etnološki pomen, ki govori o delu in načinu življenja ljudi nekoč, kar pa je pomembno da dokumentiramo in ohranimo za naše zanamce. Teren sam po sebi ima še veliko potencialov za prihodnje raziskovanje, predvsem deli nad senožetjo, kjer se nahajajo jame v konglomeratu, seveda pa tudi ostala okolica, ki skriva še ogromno zanimivosti.

Jamarske akcije smo se udeležili trije člani JK Kamnik: Benjamin Lap, Rajko-Raje Slapnik in Vido Kregar, ter članica ŠJK Podlasica Topolšica Lea Pavrič.

Benjamin Lap, JK Kamnik

25 februar 2021

Napotnikova jama v Belih Vodah in še ostala potepanja

25.02.2021, četrtek

Še preden smo si prišli do prve nove jame v tem letu, smo prej poskrbeli, da smo na lepo Valentinovo nedeljo odšli v Štabernico, kamor smo peljali nekaj najmlajših in ostalih novincev v jamo. Štabernica je zelo primerna jama za prve jamarske korake. S svojim jamskim okrasjem očara vsakogar. Nato smo pred jamo skuhali čaj in si pogledali še bližnjo Udornico pri Štabernici.

Udornica pri Štabernici

Razveselili pa smo se tudi srečanja, saj so mimo prišli jamarji iz Prebolda. Vedno je veselje, ko se jamarji srečujemo pred jamami in izmenjamo nekaj prijetnih besed.

Ekipa Rakunovo brezno
V Napotnikovi jami

Nato smo v prostih dneh med šolskim počitnicami (17.02.2021) poskrbeli še za osvežitev vrvne tehnike. Odločili smo se za res prisrčno Rakunovo brezno. Tudi jaz sem opazil nujo, da sem malo opremljal. Najprej smo se spustili v prvo etažo. Tam so si pogledali kapniški rov, jaz pa sem opremljal nadaljevanje brezna. Kai je kar hitro premagal sidrišče in ugotavljal, da je vrv zelo suha. Valerija je ugotovila, da le ni tak bav-bav to sidrišče s poličke, ki ga ima v mislih kot nekaj hudega. Teja je nato malo podlegla temu bav-bavu in ga želela odgnati s prefinjenimi kriki. Uroš se je na tem mestu modro odločil, da rajši počaka, da se vrnemo in je odšl še nazaj v kapniški rov. Ko smo se nagledali spodnjih delov, pa smo se počasi vrnili. Ko smo pokukali iz jame, smo ugotovili, da se nam mudi domov, ker se približuje policijska ura. S hitenjem smo ostali brez pice.

Sedaj pa smo prišli do današnjega dne in naše prve nove jame v tem letu. In to celo v klubski domači občini Šoštanj. Gre za trenutno najvišje ležečo jamo v Belih Vodah. Za njo je povedal Simon Navodnik, naš trenutno najboljši posrednik za jame v Belih Vodah. Ni bilo treba dvakrat reči, ko smo se že organizirali, da smo krenili v Bele Vode. Gre za jamo, ki jo je Simon obiskoval še kot otrok. Dodobra se mu je vtisnila v spomin.

Sedaj jo je po 30 letih poiskal že s svojimi otroci. Je rekel, da upa, da bo kaj zanimivega za nas. In je bilo. Izmerili smo 10 metrov jame, ki je nastala med prelomom dveh večjih kamnitih skladov. V zgornjem delu skozi največji vhod vstopimo in se spustimo v večji rov. Tu lahko udobno sedimo in opazimo, da je na eni strani cela stena obložena s sigo. Če bi se vzpenjali po rovu, bi lahko jamo zapustili pri drugem vhodu. Če se po rovu spustimo, pa se rov še nadaljuje, ampak potem zasuto konča.

To je preveril Kai, ki je v svojih letih trenutno najboljši izvidnik. Spodaj še s stene visi eden kapnik. Ko je Kai preveril, sta prišla v jamo Tilen in Veles. Za nas tri je še bilo, za še koga pa že ni bilo več prostora. Tilen se je jezil na Kaja, da mu ni povedal, da v spodnjem delu jame na steni živi lep črni pajek. Tilen je prisilil pajka k mirovanju in se lotil merjenja.

Midva z Velesom pa sva pisala. Ostali pa so se odpravili na ogled okolice. Zadovoljni z izkupičkom smo se pri prijaznih ljudeh odžejali in posladkali ter se poslovili na ponovno snidenje, saj Simon še ima nekaj jam za pokazati.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: ŠJKPT

18 februar 2021

Turkova jama nas spušča v svojo notranjost

 

Nazarje, 7.2.2021 – nedelja

Ta prispevek začenjam pisati podobno, kot se je pričel uvod v že čisto preveč novičk. Torej, da smo za ta dan imeli v načrtu obisk Dihalnika Keramika. Ker pa je radarska slika kazala, da se našim krajem približujejo deževni oblaki, smo morali svoje sile preusmeriti drugam. Upam, iskreno upam, da nam Keramika tega ne zameri in se ne bo od užaljenosti še bolj zaprla.

Turkova jama je zelo udobna, drive-in jama. Vanjo vstopiš v drvarnici pri Turkovih, ki znajo povedati, da ob močnih, dolgotrajnih nalivih iz jame bruha voda, ki teče skozi drvarnico. Leži nekaj višinskih metrov nad tokom reke Drete in cca. 100 m zračne linije v smeri jugovzhod. Vhod se je odkopal v nekaj prejšnjih akcijah, nazadnje natanko eno leto nazaj, 7.2.2020. Tako je po enem letu le prišel čas, da po enem letu zopet pokukamo v to jamo.

Veles je šel naprej

Na levi strani vhodnega rova se je nazadnje odprlo nadaljevanje – vidi se prostor in sliši se odmev. Tako sem se lotila praskanja stene, stropa in tal, ki je nekakšna zlepljena mešanica zemlje, drobirja in nadrobljene skale. Z Maksom sva se izmenjevala pri širjenju, ker pa sva imela močno podporo zunanje ekipe (Filip, Valerija, Veles in Janko), je delo potekalo gladko in kmalu smo lahko vsaj glavo porinili skozi ožino, da smo si ogledali, kaj je na drugi strani. Medtem je zunaj pričelo deževati.

Ko sem iz tal odstranila debelo naloženo plast zemlje, sem poklicala Velesa in Valerijo, ki sta že bila v polni jamarski opremi. Veles je prvi zlezel na drugo stran ter povedal, da jama gre še tri metre. Seveda, če Velesa vprašaš, koliko je velik, bo stopil na prstke, roke dvignil v zrak in povedal, da je velik »tli metle«. Povedal je tudi, da vidi kapnike, malo bele in malo rjave, nato pa se je moral vrniti, ker predaleč pa mu le nisem dovolila, saj kdo pa bi šel lahko za njim?

En od pritočnih rovov

Kar kmalu sem tudi sama zlezla na drugo stran. Tam se res odpre kamrica, ki se razveja na več strani. S stropa prihaja več pritočnih rovov, eden od njih je morda malo bolj perspektiven zaradi velikosti in razširjenih aktinomicet. Na tleh se kamrica v obliki poševne razpoke razvija naprej in navzdol. Tla so na debelo obložena z zemljo, zaradi česar je onemogočeno gibanje med kapniki, ki se spuščajo skoraj do tal. Če se vsa zemlja postrga s tal, bo veliko lažje. Menim pa, da zaradi nizke nadmorske višine ni smiselno iti dol, kvečjemu naprej ali pa navzgor. Slabih 200 m stran, v hribčku namreč leži Boksitno brezno, ki se na dnu konča zatrpano s smetmi.

Pogled navzgor v nadaljevanju

S tem dosežkom je bila misija za današnji dan zaključena. Jama gre dalje, malo se ji je treba še posvetiti. Je pa bilo bolj zanimivo opazovati, kako se z vodo počasi zapolnjuje kotanja vhodnega rova. Zunaj je namreč vedno močneje deževalo in v jami smo lahko locirali nekaj luknjic, po katerih je pricvrčala podtalnica. Namreč zvok vode, pomešan z zračnimi mehurčki je bil slišati kot cvrčanje.



 

Hvala Turkovim in Valeriji za malico, pa se že veselim naslednje akcije na tako udobnem delovišču!

Zapisala: Lea; Foto: rdeči fotoaparat