16. julij 2018

V deželi Dacie in Drakule


12. Balkan Speleo Camp 2018

Letošnje balkansko srečanje jamarjev je gostila Romunija. V sredo, 4. 7., smo se dopoldne odpravili iz Savinjske proti kraju Baru v Transilvaniji v južnih Karpatih. Po večurni vožnji čez Slovenijo, Madžarsko in Romunijo smo ponoči naslednjega dne prispeli do lokacije tabora, kjer se je zbralo okoli 300 jamarjev iz balkanskih držav ter posameznikov iz drugih držav (Češka, Poljska, Nemčija, Puerto Rico itd.). Nekaj dni pred nami so tja prispeli tudi jamarji JK Železničar, JD Divača ter JK Temnica.
Valea de Brazi
Osamelec nad Valeo de Brazi
Katedrala v Valea de Brazi
Valea de Brazi
Tektonska okna
Tektonsko okno
Po kratki noči smo se zjutraj prijavili za ogled jam v dolini Valea de Brazi. Organizatorji so nas z avtobusom odpeljali do lokacije. Med enourno vožnjo smo opazovali kraje, ki so obstali v nekem drugem času. Socialistični in razpadajoči bloki, nagrobniki na vrtovih za hišo, leseni plotovi okoli hiš, barvitost garaž, konjske vprege, sprehajanje krav po cesti in v stavbah, opuščene zgradbe in industrijske površine. Vse to so podobe krajev, od koder so se mladi izselili v mesta in tujino, da bi si našli delo. V naših mislih pa smo si prepevali pesem Orlekov Punca iz Šohta.
Tektonsko okno
Labirint
Šofer avtobusa, je bil tak Miško in bi bil odličen za igranje v filmu Ko to tamo peva, nas je odložil na nekakšni avtobusni postaji, kjer se nam je pridružil naš vodič Felix. Ker ni bil najbolj vešč tujih jezikov, smo si pri komunikaciji pomagali z rokami. Čakalo nas je še ena ura pešačenja po dolini navzgor do vhodov v jame. Najprej smo si ogledali jamo v tektonskem prelomu na stiku tufov in apnencev. V prvem delu smo se plazili po ožinah, nato pa elegantno sprehajali po razpoki. Nato pa se je nas nekaj ogledalo še zgornje dele jame, saj nas je vodič vseskozi svaril, da je to le za izkušene jamarje. V tem delu je jama pokazala svojo lepoto s kapniškimi tvorbami.
Pestera Bolii
Naslednja jama je bila nekaj metrov višje od prve. Pričakala nas je dvorana kot nekakšna katedrala z velikimi tektonskimi okni. Nato pa smo se razdelili v dve skupini. Prva je odšla še v tretjo jamo na tem območju, ki je bila pravi mali labirint. Druga skupina pa se je podala na osamelec vrh doline in se sladkala z gozdnimi dobrotami. Zvečer pa smo se odpravili v bližnji kraj Petroşani, kjer smo našli bankomat in si menjali denar. V Sloveniji je praktično težko dobiti romunsko valuto. Če bi nas kdo opazoval, bi si mislil, kaj je s temi ljudmi, ali prvič vidijo denar. Bili smo precej presenečeni nad romunskimi levi, saj je denar povsem plastičen in na enem mestu prozoren kot papir za zavijanje daril ali rož. Pa tudi kar zajeten šop jih dobiš. Namreč 1 romunski lev je 0,22 €. Nato pa smo si v mestu potešili lakoto z njihovimi čorbami. Celo tako, da smo jim spraznili vitrino s torticami ;)
Obiskovalec iz Puerto Rica
Štajerska skupina
Pred jamo Ponorici
V petek dopoldne so imeli predstavniki BSU (Balkan Speleological Union) sestanek. Dogovorili so se za lokacijo prihodnjega kampa, ki bo v Antalyi v Turčiji.
Plast mangana
Ta dan smo se eni odpravili na kulturno geografsko ekskurzijo po tem delu Transilvanije, drugi pa v turistično jamo Pestera Bolii. Pestera Bolli je manjša turistična jama v kraju Petroşani, dolžine 455 m. V jamo se steka potok, ki ga na več mestih prečkamo prek lesenih mostov. Našo pozornost so pritegnile osvetlitve v modrih in oranžnih tonih, ki svetlobno onesnažujejo jamo, čeprav so za turiste posebna atrakcija.
Trgovina v Hategu
V kraju Haţeg so pred nekaj leti odprli geopark, kjer so mladi našli vizijo in delo, da predstavijo zanimivosti svojega kraja. Odprli so muzej dinozavrov, saj so tu našli posebno vrsto rastlinojede ujede Balaur Bondoc, visoke okoli 1,8 m. Čudili smo se nad jajci vrste Telmatosauros transylvanicus iz časa krede pred 140 milijoni let. Sledil je ogled zbirke kmečkih pripomočkov iz časov preden je svet spoznal traktorje, gospodinjske aparate in televizijo. Marsikateri popotnik z veseljem pove, da v Romuniji za spominke še ne prodajajo cenene kitajske navlake, ampak postrežejo z lokalnimi izdelki, kot so vezeni izdelki tradicionalne obrti. Opazili smo tudi vsaj 40 let staro dacio 1310, verjetno še v voznem stanju, a z dodatkom lišajev. Avtomobili Dacia so romunska podružnica podjetja Renault in se imenujejo po nekdanji rimski pokrajini Dakiji iz 2. in 3. stoletja.
Vožnja do Valee de Brazi
Naslednji postanek pa je bila geološka učna pot in Hiša vulkanov. Opazovali smo stik sedimentnih kamnin oceana Tetida ter vulkanskih predornin – andezita; se čudili nad mesojedimi rastlinami v močvirju in se spočili z razgledom na vršace okoli Retezata (2482 m). Nazadnje so nas odpeljali še v obnovljen dvorec Cetatea Mălăieşti, čeprav smo pričakovali, da nas bodo peljali na grad grofa Drakule, znameniti grad Bran.
Muzej dinozavrov - Hateg
Zvečer smo si ogledali predstavitve obiskovalcev kampa. Bolgari so nas popeljali v Izrael v solne jame v puščavi, Nemci so nam prikazali nabor slik iz različnih jam po svetu, Ciril Mlinar Cic pa nam je predstavil človeško ribico iz Škocjanskih jam. Maks Petrič pa je predstavil CaveSAR mednarodno vajo, kjer je slovenska jamarska reševalna služba pridobila certifikat za reševanje iz jam v okviru Civilne zaščite EU. Sledil je še ogled razstave fotografij, načrtov jam ter predstava z ognjem.
mesojedna rastlina
fosili
Hiša vulkanov
dvorec Cetatea Mălăieşti
V soboto smo se nameravali podati v znamenito vodno jamo Sura Mare, a so jo zaradi deževja in naraščajočega vodostaja odpovedali. Zjutraj se nam je zgodil tudi neljub pripetljaj. Naš kombi je imel predrto gumo. Zato smo morali najprej urediti to, če smo se želeli vrniti naslednji dan domov. Nismo pa bili edini s takšnim pripetljajem. Tudi sosedje Hrvatje so po spremljanju nogometne tekme svojih Vatrenih na svetovnem prvenstvu morali zavihati rokave in rešiti pnevmatiko.
Tako je sledila sprememba plana in eni smo se odpravili v vodno jamo Ponorici, drugi pa v suho Toplitei. Ponorici je 4,3 km dolga vodoravna jama na območju parka Ciclovina. Jama je znana tudi zaradi ostankov halštatske kulture, ki je poseljevala suhe dele jame. Najdenih je bilo več kot 600 različnih predmetov, od izdelkov iz železa, keramike, barvanega stekla in jantarjevih kroglic. V teh delih je bil v preteklosti tudi rudnik fosfata. Mi smo si jamo ogledali v spodnjih vodnih delih od izhoda proti notranjosti. V jami so nas navdušile erozijske oblike, kot so fasete, večje kotanje, stopnje, plastovitost in nagubanost kamnin ter roženci z obilico mangana. Po prihodu iz jame se je pričel naliv, ki je hitro dvignil nivo vode, in že smo se hiteli preoblačiti iz neoprenov. Marsikateri obiskovalec balkanskega srečanja je dobro vnovčil obisk vodnih jam in kanjoninga, saj je dostop vanje pogojen z različnimi dovoljenji. Druga skupina je obiskala jamo Toplitei. Zaradi preteklega deževja je postala precej blatna in bolj težavna za ogled. Preko meandrov so si ogledali jamo. Potok v jami se uporablja za pridobivanje pitne vode.
Zvečer so organizatorji pripravili zaključno pogostitev s čorbami in jagnjetom ter predstavo z romunsko folkloro in tradicionalno glasbo. Pravi balkanski melos. Tudi vsak dan je zbiranje skupin in razvažanje obiskovalcev potekalo po ustaljenem balkanskem ritmu. Pri večerji se je zbrala celotna slovenska ekipa in podoživljala trenutke na srečanju ter si generacijsko izmenjevala jamarske izkušnje. Navezali smo tudi veliko novih stikov z udeleženci balkanskega srečanja. V nedeljo nas je še čakala dolga pot nazaj domov. Zjutraj so naši kavopitci mrzlično iskali obrat s tem črnim napitkom. Ko se je šofer le odločil za postanek, smo prišli v majhno trgovino v Haţegu, kjer je prodajalka imela tudi kavomat. Za nas, ki smo rojeni po osamosvojitvi, je bil to še en časovni stroj v preteklost. V prodajalni je imela gospa vse piškote in napolitanke predevane iz originalnih škatel v eno večjo in jih potem prodajala po kilogramih. Tudi drugi izdelki so po embalaži sodeč izgubljeni iz nekega drugega časa. Tudi naši kavopitci so se nekoliko kislo držali, saj niso bili vajeni povsem grenke ali ultra sladke črne brozge.
Z Romunije smo se tako vrnili z veliko lepih vtisov in z željami, da se še kdaj vrnemo v to deželo.
Zapisala: Alenka; Foto: Gregi, Alenka in Felix