23. september 2019

Mini odprava v Lipiško jamo



22.09.2019, nedelja
Že dolgo smo želeli pokukati v jame na Krasu, ampak vedno nas je nekaj ustavljalo. Sedaj, ko smo dobili vabilo za ogled Lipiške jame, smo rekli: »sedaj pa gremo«. Zbrala se nas je pisana druščina in peljali smo se proti Sežani, kjer nas je čakal pred vhodom v jamo skrbnik jame Jaka Jakofčič, ki je bil tudi naš vodnik.
Kai, naš najmlajši član, je oblekel najmanjši kombinezon, kar jih imamo v skladišču in še vedno mu je bil 100x prevelik. Ko smo mu zatlačili hlačnice v čevlje, zavihali rokave in ga opasali, smo bili pripravljeni na ogled. Na vhodu nas je čakala ferata in nato lestev v jamo. Nato smo zakorakali v prelepo jamo, polno jamskega okrasja. Hitro smo spoznali, da smo se oblekli preveč, saj smo navajeni na bolj mrzle jame. Jama je zelo dobro opremljena s feratami, tako sta naša najmlajša člana lahko brez težav premagovala globino v jamo.
Na veliko mestih pa so nas čakali načrti jame, tako smo lahko trenirali še branje načrtov, kje se nahajamo. Za veliko dvorano, kjer sta res lepa dva velika stalagmita, smo zavili še v stranski del, kjer smo si pogledali lepe barvite kapnike. Potem smo šli mimo prave mišnice, saj se velikanski blok naslanja le z malim špičkom na sosednjo skalo. A tako je že tisočletja, tako da ni panike.
Potem smo se znašli v Labirintu, kjer smo šli malo gor in dol in že smo stali pred večjim rovom, ki se strmo spušča. Tam smo si še pogledali, kako se lotijo kopanja pravi strokovnjaki in se sprehodili po 50 metrov dolgem skopanem rovu, ki jih bo prepeljal v nove dele jame. Res zanimiv in vztrajen projekt, ki smo si ga vzeli za vzor.
Potem smo se spustili po klančini cca. 80 metrov globoko. Tam smo pogledali, kako deluje kadilce, ki kaže smer prepiha. Nato smo prišli do kavča, kjer smo počili in naredili nekaj jamskih figur. Nato smo šli gledat dele, ki so jih našli s pridnim kopanjem in to v kar triletnem projektu. Tu naj bi se jama še nadaljevala, ampak čaka na naslednje generacije.
Potem smo počasi zapustili res lepo jamo. Uroš, Kai in Tilen pa so opravili tudi osebni globinski rekord: prišli so do -250 metrov globine. Res prijetna mini odprava na matični Kras, ki je bila poučno doživeta.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

15. september 2019

Mali jamski pustolovci


»A kdo ve, kaj je to na sliki?«
»Jamaaaaaaaa!«
»A je kdo od vas že bil kdaj v jami?«
»Moj ati dela v jami!«
 »In moj!«
 »In moj!«
»Že, že, ampak ta jama na sliki je malo drugačna kot velenjski premogovnik. Tu notri so kapniki in zavese in velike dvorane in slapovi in vse je naravno in zelo staro. Ali veste, ali je kaj živali v takih kraških jamah?«
»Jaaaa, netopirji!«
»Vampirji!«
»Zlate ribice!«
»Človeške ribice!«
»Zombiji!«
»Kako se pa reče temu človeku, ki ga vidimo tu na sliki in je v jami?«
»Jamski pustolovec!«
Čestitamo, najbolj pravilen (in posrečen!) odgovor! 😀
»Ali v jami sije sonce?«
»Neeeee!«
»Kaj pa luna?«
»Neeeeeee!«
»A bi vi šli v jamo?«
 »Jaaaaaaaa!«
 In smo šli!

Najprej smo občudovali jamskega pustolovca Tilna, ki hodi v sedmi razred in zna odlično plezati po vrvi ter se po njej spuščati. Ta dan si je prislužil aplavz petstotih malih rok šoštanjskih osnovnošolcev, ki hodijo v prvi, drugi in tretji razred, saj je kar šestindvajsetim skupinam pokazal, kako obiskujemo navpične jame ali brezna.
Nato smo ugotovili, da brez luči v podzemlje nima smisla hoditi. Opremili smo se z naglavnimi svetilkami in skozi kartonast labirint prispeli do bivaka v jami. Na poti smo srečali veliiiiko jamskih pustolovcev, poleg njih pa še raziskovalko, ki je vzorčila vodo in turiste, ki so bili na vodenem ogledu. Ustavili smo se ob slapu in okoli glave so nam neprestano letali netopirji. Takšni prijazni so bili! Vsi so se lepo smejali. Tako majhna ožina kot je bila na začetku, nas je čakala tudi pred prihodom v bivak. A prav nihče se je ni bal. Vsi smo jo brez težav premagali in se v bivaku podružili še z enim, čisto pravim in živim jamskim pustolovcem. Veseli smo bili ponavljajočega: »A lahko gremo še enkrat?« »Ali lahko gremo še?« In seveda smo hodili skozi jamo, dokler ni bilo treba iti naprej rokometu, odbojki ali plezanju (…) naproti. K nam pa so prišli novi pustolovščin željni bodoči jamarji. Tako vsaj upamo! 😀
Lepo smo preživeli dan, torek, 10. 9., ko smo se na Osnovni šoli Karla Destovnika Kajuha Šoštanj jamarji Šaleškega jamarskega kluba Podlasica Topolšica predstavili malim bodočim jamskim pustolovcem v družbi drugih športnih klubov in društev iz občine. Če sodimo po navdušenju nad plazenjem skozi našo malo kartonasto jamo, se za prihodnost jamarstva na šoštanjskem območju ni bati.
Vsi otroci (lahko tudi starejši, ne le iz prvih treh razredov; lahko tudi odrasli) lepo vabljeni, da se pridružite jamarjem!
Pišite nam na jk.topolsica@gmail.com ali pokličite Maksa (041 906 914) in bomo prav kmalu šli skupaj v kakšno čisto pravo jamo kot čisto pravi jamski pustolovci! Le na koncu ne bomo zelo čisti, temveč čisto malo umazani, a z nasmehom do ušes.😀
Se vidimo!
Jamske pustolovce sva predstavljala Tilen Podkrižnik in Jerica Koren, ki sva se imela z vami res lepo.
Zapisala: Jerica Koren ; Foto: Jerica Koren, Tilen Podkrižnik

29. avgust 2019

Mlinarjev rov - nova jama v Nazarjah



25.08.2019, nedelja

Mlinarjev rov je jama v Žlaboru v bližini Palčkove jame. Začelo se je že čez teden, ko je Žiga delal na bližnji strehi in gledal proti luknji, ki je na robu dvorišča. Vanč mu je rekel, da gre za tako malo luknjo, da je samo zajcu dostopna. Ker Žigu ni dalo miru, je potisnil nos vanjo in videl, da gre za nekaj večjega. Že na vhodu so se videli kapniki, kar je dalo vedeti, da so v preteklosti med večanjem dvorišča del jame uničili. To je domneval tudi sedanji lastnik in poskušal vhodni del odkopati, da bi našel še kaj, a brez uspeha. Ostal je samo rov, ki se nadaljuje v hrib. Tako je Žiga vsak dan gledal s strehe v luknjo in sklenil teorijo, da se skriva tukaj nekaj večjega. Po poročanju, ki mi ga je podal, je tudi pri meni radovednost rasla.
Prišla je nedelja, čas za jame. Začeli smo jo s prečesavanjem terena na prelazu Lipa. Tam naj bi Alenka videla brezno pred 10 leti. Čas spomina, podrast, močno posekan gozd, polno novih vlak - zelo težavni pogoji za iskanje. En del sva pregledala, a nisva našla nič. Nabrala sva samo nekaj gob. Alenka mi je odstopila skoraj vse. Naslednji dan pa sem zvedel, da je padal prejšnji večer radioaktivni dež. Tako se je spet pokazalo, da je ženska intuicija zelo močna. Brez uspeha sva se vrnila nazaj in potem sva se z Velesom odpeljala proti Nazarjam, kjer sva Žigom krenila v akcijo.
Po vsem pripovedanju sem mislil, da gre za ozek rov, ampak ko sem zlezel skozi vhodno ožino, se je odprl prostorni rov, dolg skoraj 10 metrov. Začela sva kopati in vedra polna zemlje so se vrstila eno za drugim iz jame ven. Kopanje je bilo prijetno, saj je bila sama zemlja. Kmalu sva videla, da gre za ovinek, da ni osip zemlje iz površja. Bolj kot sva poglabljala nivo tal, bolj je se je čutil prepih. Kmalu se je že videlo naprej. Prostoren rov, juhu!
Vesela sva odšla ven, kjer sva dobila pijačo in klepet z lastniki, kako nama gre. Potem sva se vrnila po še nekaj veder in že sva lahko šla skozi. Zadaj se je odprl rov, kjer sva lahko stala. V nadaljevanju se vidi rov, a le eden buhtelj je na poti. Se pa čuti prepih. Na vhodu sva zaslišala zaskrbljene klice Vanča, če naju je že zasulo ali sva še živa. Zunaj smo skupaj pogledali še fotografije in se načudili, da smo jamo podaljšali za 30 metrov. Ta jama pa nam je dala misliti, da se zadaj v hribu skriva nekaj večjega, saj vsaka jama v bližini ima nadaljevanje, iz katerega piha, razen Palčkova jama je preveč zasuta na koncu.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Maks Jamski

23. avgust 2019

Raziskovanje v Kebrovi luknji





Za praznik, 15. avgusta, so se Gregi, Filip Kuntu in Simon odpravili kopati v Kebrovo luknjo v del z imenom Rov novega upanja. Tam počasi in vztrajno kopamo zamašek ob steni. Na zadnji akciji se je ob steni začelo nekaj malega odpirati, a se je na tej akciji pokazalo, da gre zgolj za manjšo kamrico, ki pa s svojo velikostjo nudi prostor za lažje obračanje med delom.
Ekipi je uspelo zamašek poglobiti za 1,5 metra. Pojavljajo se že večji kamni, na desni strani pa se je odkrila večja skala, prekrita z drobirjem. Zaradi tega drobirja je stena nestabilna, zato bo na naslednji akciji potrebno odstraniti ves ta drobir. Radovednost, kaj nas čaka v globini Golte pa je čedalje večja.
Udeleženci: Simon Araus, Gregor Jelen, Filip Kuntu
Zapisal: Maks Jamksi ; Foto: Simon