24 maj 2022

Končno očistili izjemno onesnaženo brezno

21-22.05.2022 vikend

Na Dobrovlje jamarji radi zahajamo, saj je za nas res krasna planota, kjer z veseljem raziskujemo. Že lani smo bili nastanjeni pri naši častni članici Marti in tudi letos nas je prijazno sprejela, za kar smo ji zelo hvaležni.

V soboto smo se zbrali pred Vračko zijalko, kjer smo namenili ves dan za intenzivni trening, saj se jamarski izpiti hitro približujejo. Prejšnjikrat smo trenirali v jami, sedaj pa smo se odločili, da bomo trenirali pred vhodom. Po ogledu smo videli, da se bo dalo brez težav priti nad jamo. Z Matejo sva pobrala stvari in cikcak prišla nad jamo. Mateja je pričela z opremljanjem, jaz pa sem šel do Teje, kjer sva čakala na Matejo, da pokuka čez rob. Izbrala si je pot, kjer je lahko na polički lepo stala in zabila prvi sveder, nato še enega in že je bila pred jamo. Teja je nato testirala novi poligon, med tem pa je privriskala do nas Klavdija s polnimi rokami dobrot. Valerija je prinesla pijačo, tako smo nahranjeni in odžejani trenirali dalje, nakar se Mateja odloči, da naredimo še prečko.

Nadaljevanje v Jami srečne ome

Ker je do nas prihajala nevihta, smo sklenili, da sidrišče zabijemo kar pred vhodom v strop. Pripravili smo sušico, na kateri je Mateja lahko sedela in vrtala nad glavo. Potrebna je bila velika zbranost, saj je ta sušica včasih služila kot ograja do jame in je bila polna velikih žebljev. Uspelo je narediti sidrišče, brez da bi se zgodilo kaj dramatičnega. Če bi nas kdo opazoval, pa bi verjetno imel drugačno mnenje o našem početju.

Valerijo, ki pa se je vračala do Marte, so na poti nazaj ustavili domačini in prosili, če lahko umaknemo avte, ker so prišli nalagati les. Vzel sem ključe od mojega in Matejinega avta in odhitel do parkirišča. Ko sem umaknil avta, je bil na poti še Klavdijin avto, katerih ključev pa nisem imel. Želel sem se opravičiti, ampak sem dobil le nekaj mrkih besed nazaj. Ko sem se vrnil do jame, smo poslali Tejo, da umakne Klavdijin avto. Do nje pa so bile besede domačinov bolj tople, da se pač zgodi, da pride slučaj, da ravno takrat parkiramo avte tisti čas, ko oni nalagajo les.

Jama srečne ome

Pri snemanju ponesrečenca smo določili Klavdijo, da za trenutek postane ponesrečenec. Ker je sveža pri jamarjih, ji je bila ideja zelo všeč. Kmalu je Mateja pričela plezati do nje in nato po njej, takrat je ugotovila, da to le ni najboljša igralska vloga, ki jo lahko dobiš. Čas večerje je prihajal in krulilo je že po želodcih, zato smo pospravili in šli do tabora, kjer nas je čakala večerja. Janko pa je med tem uredil vodo in prispeval tudi del sobotnega dogajanja. V večernem času je prišel Tilen, ki je bil poleg mene edini kandidat, da noč preživi pri Marti, saj so se ostali rajši vrnili v svoje domače postelje. Pozno v noč sva se pogovarjala, nato pa se zavlekla v spalke.

V nedeljo zjutraj je počasi ekipa prihajala na tabor. Po skupnem zajtrku smo se odpeljali do Brezna 2 pri Kecejevi jami, zelo onesnažena jama, ki smo jo čistili že lani. V njej smo našli kadavre, zavite v polivinilaste vreče, ponavadi kar tiste od umetnega gnoja. Upali smo, da je glavnina odpadkov šla že lani ven. Kar smo nazadnje videli in se dodatno podučili o zaščitnih ukrepih in tem, kako z nevarnimi odpadki razpolagamo, smo se to leto bolje opremili.

Smrdljive smeti

Namreč tako odvrženi kadavri na tako nizki temperaturi ne morejo propasti in v vreči nastajajo zelo nevarne bakterije, tudi antraks. To pomeni, da se pri takih količinah lahko pri pretrganju vreče nevarna tekočina izlije v vodo, kjer bi onesnažila vodni izvir. Posledično bi lahko ostalo brez vode več kmetij. Vodo bi bilo potrebno voziti iz drugih koncev, kar pa bi predstavljalo velike stroške. Zato je tako početje zelo nespametno in nevarno. Ker jamarje zavezuje neka moralna dolžnost, da skrbimo tudi, da jame ostajajo čiste, smo se potrudili, da zadevo saniramo.

Brezno 2 pri Kecejevi jami

Iskreno se zahvaljujemo županu Mozirja Ivanu Suhovršniku, ki je tudi to leto prisluhnil naši prošnji in nam odobril finančno pomoč in odvoz odpadkov. Brez takšne podpore bi tako zahteven projekt težko izvedli, saj že sama zaščitna oprema terja nekaj finančnega bremena. Želeli smo, da bi čistilno akcijo izvedli v bolj mrzlih mesecih, ko vonj še ni tako intenziven, ampak razne jamarske aktivnosti so nam prekrižale te načrte. Srečo smo imeli, da je dan bil oblačen, da ni bilo strašne pripeke. V brezno sta se spustila Tilen in Valerija, kot že lani. Ko sta pričela nalagati smeti v vreče, se je smrad prebudil. Kljub maskam sta zelo težko dihala. Vreče smo počasi vlekli iz 20-metrskega brezna. Bile so težke, mokre in čmokotale so. Od zgornje ekipe se je terjala velika previdnost, saj če bi se vreča kje zataknila, bi lahko padla nazaj v brezno. Spodaj pa ni prostora za umik, saj je brezno kot en globok vodnjak. Ko je bilo nekaj vreč že zunaj, je smrad tudi na površju začel prevladovati nad lepim vonjem gozda. Uroš je rekel, da stoji 200 metrov stran in ima občutek, da mu oblačila smrdijo. Po skoraj 2 urah dela je Tilen začutil glavobol, kar je bil znak, da morata ven.

Pod maskami in zaščitnimi kombinezoni je bila huda vročina, kar je še dodatno oteževalo delo. Poročala sta, da je notri še veliko žakljev. Sem že pomislil, da bo najbolje, da prekinemo čistilno akcijo, da je malo preveliki oreh za nas. Tilen me je spodbudil, da naj grem v jamo še jaz in pogledam, kakšno je stanje. Prevzel sem njegovo zaščitno obleko in že se spuščal na dno brezna. Ko sem naložil nekaj vreč, sem ugotovil, da zadeva ni več tako huda. Pojavili so se odpadki starejšega izvora, razni prazni spreji in lonci. Kmalu je zmanjkalo tudi teh. Uspelo nam je. Očistili smo jamo, kljub temu, da smo že skoraj obupali, saj v tem smradu in ko se zavedaš, da tvegaš tudi svoje življenje, če bi šlo kaj narobe, je psihični pritisk zelo prisoten. Ampak uspelo nam je, kakšno olajšanje. Kljub temu, da smo mali klub, smo bili zopet kos tako zahtevni nalogi. Največja zahvala pri tej zmagi pa gre Tilnu in Valeriji, ki sta se že drugič spustila v jamo in odstranjevala odpadke. Mateja in Sebastjan pa sta v taboru pripravljala kosilo.

Po kosilu smo se odločili, da gremo na sprehod in pokukamo za kakšno novo jamo. Takoj pod lokacijo tabora sta Janko in Valerija že pred leti gledala eno kratko jamo. Takoj nas je potegnilo do nje. In glej, izpod kamnov prepih. Hitro se je šlo po opremo do avtov in že je Tilen pričel z odstranjevanjem dveh večjih skal. Ko jih je odmaknil, je že zlezel v kamrico. Od tam pa sta dva rova vodila vsak v svojo stran. Levi je bil preveč zametan, desni pa je obetal malo manj dela. Lea se je lotila kopanja in kmalu je že cela ležala v desnem rovu, na koncu katerega je lahko glavo porinila naprej in v levo, kjer je kamen odletel nekam, kjer je zadonelo. Naznanjalo je na neki večji prostor. Za več nam je zmanjkalo časa. Jamo smo poimenovali Jama vesele ome, saj je bila Valerija zelo vesela, da sta jamo z Jankom opazila prva. In da ne bi pozabili na to dejstvo, smo ga ta dan slišali večkrat.

Trening pred Vračko zijalko

Uspešno zaključen tabor z nekaj novega znanja, očiščeno jamo in še novo jamo, ki gre naprej.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Valerija, Tilen in Maks Jamski

15 maj 2022

Prvomajski tabor na Slomniku 2022

Od 29.04 do 2.05.2022 podaljšan vikend

Ker smo lani videli, kako lepo je na Slomniku, smo tudi letos se odločili, da se prvomajski tabor odvija na tem hribu. Krasen prostor za tabor v bližini vsega, ampak kljub temu skrit v gozdu. V petek smo tabor otvorili, razgrnili slovensko zastavo in tabor se je pričel.

Grofova ožina

V soboto zjutraj smo Lea, Veles in jaz odšli do gostišča Hochkraut, ki je od tabora oddaljen le 20 min hoje po hribu navzdol. Tam so lani postavili kiosk, kjer prodajo kruh in krofe. Ko smo lani videli veliko tablo ob cesti, da prodajajo krofe, nas je to iskreno razveselilo, saj je s tem tabor bogatejši za zajtrk svežih krofov. Tilen je medtem pazil na taborni ogenj, ki ga je zakuril že ob 05:00 zjutraj. Nato so začeli prihajati na tabor še ostali. Prvi je prišel Risto, ki je pripeljal agregat za Jamsko savno, saj smo ugotovili, da se najbolje prodira po meandru z udarnim kladivom. Stene meandra so iz zemlje, ki je medse zlepila kamne. Tako sva s Tilnom prinesla agregat do jame in raziskovanje se je lahko pričelo. Medtem, ko smo transportirali agregat, je najmlajše Podlasice čuval Jure, nekdaj član JK Celje in je eden prvih raziskovalcev Bezgičeve jame. Najmlajši del ekipe je nato hodil po meandru gor in dol in treniral zvijanje po meandru. Čisto na začetku, preden sta se Teo in Veles pričela zvijati po meandru, je Velesu v desni krak jame padla skodelica. Ker tistega kraka še nismo toliko obdelali, je še vedno zelo ozek. Tako se je Teo uspešno stlačil v ozek meander in ven prinesel skodelico. Jaz sem se nekaj časa trudil napredovati po meandru in ko sem se utrudil, me zamenjal Risto. Ko sva se oba izčrpala, smo vsi skupaj odšli v tabor na kosilo. Lea in Tilen sta med tem skočila še v trgovino v Celju, saj sta imela plan, da do konca raziščeta Grofovo ožino. Gre za jamo pod Celjskim gradom, v katero sta prva vstopila Tilen in Kai in videla, da bo potreben še en obisk jame za detajlni pregled in merjenje. Najbolj zanimivo je bilo, ko je Tilen želel s kladivom malo povečati ožino, pa mu je iz razpoke v skali padlo ven nekakšno staro, kovinsko dleto, ki je bilo že zasigano v samo skalo. Zanimiva najdba, ki smo se je zelo razveselili. V jami sta namerila 21 metrov dolžine. Nato sta se vrnila v tabor s polnimi vrečami dobrot.

Ko sta prispela z dobrotami, smo v Jamski savni že zaključili z drugo etapno akcijo kopanja in se pripravili na večerjo. Janko in Valerija sta postavila tendo za primer dežja. Vse pripravljeno, da je tabor živel s tabornim ognjem.

V nedeljo je v jutranjih urah na tabor prišel Filip Kuntu. Tako sem dobil ekipo za Jamsko savno. Ostali udeleženci pa so se odpravili proti novi jami z imenom Radauti. Ime je dobila po rojstnem kraju Ristove mame, vhod je namreč Risto našel to leto. Ampak nosu pa ni kar takoj potisnil v jamo, saj so v njo vodile čudne stopinje. Zato je se za obisk bolj pripravil in ko uspešno zavarovan proti zverem le vstopil v lepo jamo, je ta kazala, da bo dosegla 10 metrov. Nato smo počakali z jamo na prvomajski tabor. Izkazalo se je, da ima v njej jazbec kar nekaj gnezd. Ekipi se je uspelo prebiti po ožini naprej, ampak so ugotovili, da je dokaj zasuta. Je pa Lea opazila še zgornji vhod v jamo. Namerili so cca. 30 metrov poligona. Pod jamo je izvir Košnice in lahko so to zgornji, fosilni deli jame. Po temeljitem pregledu niso opazili nobenega nadaljevanja.

V Jamski savni pa sva s Filipom uspešno napredovala. Na pomoč sta prišla še Alenka in Gregi. Možnost se je ponudila, da naredimo človeško verigo in nekaj večjih kamnov iznesemo iz rova. Sedaj smo prišli čisto do ovinka, pot naprej še je vedno ozka, ampak ne tako, kot doslej. Kam vodi rov, še nismo prepričani. Vse kaže, da nekam gor. Nato smo morali delo prekiniti, saj je proti nam prihajala močna nevihta. Ko smo prispeli do tabora, smo še nekaj časa uživali v suhem vremenu, nato pa je pričelo ulivati. Tilen, Veles, Teo in jaz smo odšli v terme Laško. Seveda smo se prej stuširali, da nismo vode obarvali rjavo. Smo pa zgledali dokaj čudni, umazani okoli ušes, pohodni čevlji in močan vonj po dimu. Ampak kljub temu so nas spustili in kmalu smo se uredili, umili in na sebe dali sveža oblačila. V tabor smo se vrnili kot prerojeni. Dež pa ni ponehal. Ekipa, ki je ostala v taboru, je vztrajala pri ognju in ga ohranjala pri življenju kljub nalivom. Nalivi so nas še spremljali vso noč do jutra. V jutro smo se prebudili v razmočen gozd. Filip je v čevlju našel močerada, Tilen in Teo pa polno vode, saj sta si čevlje nastavila pod rob šotora in dodobra nalila vodo vanje. Ker se je teren razmočil, smo naredili samo eno kratko kopalno akcijo v Jamski savni s Filipom. Nato pa sva agregat po razmočenem terenu dostavila do Rista, ki je spodaj že čakal z avtom. Ko sva se vrnila, je bil že tabor delno pospravljen. Za kosilo smo ostali samo še Lea, Veles in jaz. Da ne bi bila Lei na poti, ko je zlagala v avto še zadnje stvari, sva prehodila Slomnik po grebenu navzdol in za glavno cesto počakala na prevoz. Pri Hochkrautu smo pojedli kosilo in tako, kot smo ga začeli, smo ga tudi končali. Drugi prvomajski tabor na Slomniku se ponaša z dvema novima jamama in 4 metri napredovanja po rovu v Jamski savni. Predvsem pa dobri družbi.

Jama Radauti
Jamska savna
Jamska savna
Jama Radauti
Jamska savna
Konec v Grofovi ožini
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Risto, Jožica in Maks Jamski