13. oktober 2018

Razopremljanje B2L in kupi peciva



6.10.2018, sobota.

Lep jesenski dan se je delal, ko sva se peljala v Zaloko proti Breznu dveh lobanj. Filip Kuntu je bil prvič tu in sem mu pokazal požiralnike v Zaloki ter povedal še malo o zgodovini raziskav našega kluba na tem območju.
Brezno dveh lobanj (B2L) je ena od pomembnejših jam našega kluba, saj je s 150 metri globine ni bilo lahko doseči. Takrat so se starejši člani ubadali predvsem z izvirom rečice Ljubija in njenim vodnim zajetjem, ki ga sestavljajo pobočne grape in doline manjših potokov in se zbirajo v širši, ploski osrednji dolini Zaloki. Od Zaloke do izvira Ljubije se vleče strma in navzdol vedno ožja suha dolina, ki se takoj pod izvirom stisne v pravo sotesko, deloma vintgar, do sotočja s Kramarico. Ta dolina je »vrezana« med Smrekovcem na severni in Golti na južni strani. Zgornji del doline Zaloka leži cca. 1000 m.n.v., pobočja nad Zaloko pa so še višja. Na severni strani je najvišji vrh Smrekovec (1577 m), na južni pa Boskovec (1588 m). Suha dolina pod Zaloko se spušča za 200 metrov, tako da je izvir Ljubije na 720 m.n.v. Preko Zaloke poteka Smrekovški prelom, ki po nekaterih virih v geološko-tektonskem smislu razmejuje Karavanke od Savinjskih alp. V vznožju Boskovca se od Smrekovškega odcepi Šoštanjski prelom. Smrekovški prelom je tudi petrografska meja: severno ležeče ozemlje sestavljajo vulkanske kamnine (andeziti in tuliti), ozemlje južno od preloma pa sestavljajo triadni apnenci.
To ozemlje so jamarji takrat raziskovali zelo sistematično. Našli so cel kup vodnih požiralnikov, ki se pojavijo takoj, ko površinske vode zapustijo neprepustni andezit. Te vode so precej kisle in močno zajedajo apnenčeve sklade, kamor tudi poniknejo. Od šestih doslej znanih vodnih ponikalnic so uspeli prodreti v dve. Prva je dolga 80 in globoka 40 m, druga pa je manjša, dolga 40 in globoka 10 m. Obe jami sta v temno sivem, črnem drobno plastovitem do ploščatem apnencu z mnogimi žilicami kristaliziranega kalcita. Na stenah jam je moč opaziti vodne mline — draslje, to je kotliče, ki jih ustvarja vrtinčasta voda in tudi razne vrste sedimentov. Vse to kaže na veliko korozijsko in erozijsko moč vode, ki se steka vanje in priteče zopet na dan pri izviru Ljubije. Med ponikalnicami in izvirom je bila tudi dokazana vodna zveza, in sicer z barvanjem, ki ga je opravil IZRK Postojna leta 1978.
Pri tem naj omenim še veliko nesorazmerje med količino ponikajoče vode v Zaloki (v eno ponikalnica teče ob normalnem vodostaju približno 1 do 5 litrov vode na sekundo) in izvirom Ljubije z izdatnostjo nekaj 100 litrov na sekundo. To pomeni, da se izvir napaja z vodo še drugje, najverjetneje na južni strani Zaloke na kraških pobočjih Golt. Takšno vodno zajetje je največkrat idealen kraj za nastanek globokih brezen in nasploh večjih kraških jam. Zato so jamarji v preteklosti usmerili raziskave predvsem v ta predel, ki se razprostira na okoli 1200 do 1300 metrov nadmorske višine. Tu se lahko pojavljajo jame, globoke do 600 metrov.
Ena takih jam je gotovo Brezno dveh lobanj, ki je do nedavnega veljala kot jama brez prihodnosti. Na dnu 15-metrske stopnje se je namreč zagozdilo truplo poginjenega goveda, ki je najverjetneje zašlo s paše nekoliko v gozd, pri tavanju pa naletelo na brezno in padlo vanj. Ker je v času razkroja goveda v breznu močno zaudarjalo, ni nihče med jamarji niti pomislil, da bi se spustil v jamo in pogledal, če se nemara kje brezno nadaljuje. Šele po razpadu kadavra so se lahko trije jamarji spustili v brezno. Pri tem so odkrili na mestu, kjer je sicer ležalo govedo, ozko špranjo, v kateri so čutili rahel prepih. Brez obotavljanja so se vsi trije prerinili skozi ožino in se po dveh poševnih stopnjah znašli v manjši dvorani, kakšnih 35 do 40 metrov pod površjem. V dvorani so znova naleteli na podolgovato špranjo, ki je vodila vertikalno navzdol. Z metanjem kamenja so ocenili globino jaška na 100 metrov. V klubu je bilo le pet plezalnih kompletov, zato se je v brezno spustilo pet jamarjev, da pregledajo predvsem kamine in nekatere stranske rove. Pri premagovanju 80-metrske vertikale so morali biti zelo previdni, ker se stene jaška močno krušijo. Že ob najmanjšem udarcu noge ob steno se je od nje odkrušil kamen ali pa kar cela kamnita gmota, ki je ob peklenskem trušču zgrmela v globino. To je seveda predstavljalo smrtno nevarnost za preostale jamarje, čakajoče na dnu brezna na povratek, saj niso bili nikjer varni pred padajočim kamenjem. Kljub izredni pazljivosti pri plezanju so jo nekateri odnesli z manjšimi podplutbami in odrgninami, kar pa ni vplivalo na dobro razpoloženje, ki se jih je polotilo, ko so prispeli na površje. Ni lepšega za utrujenega in mokrega jamarja, ki pride iz jame na plan, kot toplo sonce. Njihovo dotlej najuspešnejšo akcijo so topolški jamarji končali z družabnim večerom ob tabornem ognju, kjer so preživeli skoraj celo noč in se imenitno zabavali. Domov so se vrnili polni vtisov in trdno prepričani, da se kmalu spet vrnejo v ta zanimiv in skrivnostni svet v osrčju Golt; v katerega pred njimi še ni stopila človeška noga.
Popoldanski del se je odvijal v družabnem duhu, saj je bil že čas za naš tradicionalni jesenski klubski piknik. Ponavadi smo imeli z vremenom smolo in smo se stiskali pod nadstreškom. Tokrat pa nas je sonce razvajalo za vsa leta nazaj. Bilo je tako prijetno toplo, da smo se nabirali skupaj kot mravljice, ki prilezejo na plano ob sončnem dnevu in na koncu se nas je nabralo kar 19! Valerija je že dopoldne skuhala ogrooomen pisker bograča v mesni in vegetarijanski različici. Za vegi različico lahko povem, da je bila odlična, za prste polizat! Pecivo pa, kot je v navadi, s sabo prinesejo člani kluba. No, tokrat so nas tudi obiski počastili s pecivom, Miša se je namreč zelo potrudila in napekla velik pladenj okusnega peciva, ki smo ga z veseljem mazali! Matevž je prišel malo kasneje in v strahu, da nam bi sonce pobegnilo, ga je prinesel kar s sabo. Njegova mama je namreč ekspert v peki odličnega sončnega kruha, ki je paša za oči in brbončice. In da povem še za totalno presenečenje dneva: naš najmlajši član Tilen je tako dolgo poslušal o tem, kako se dolžnost tečajnikov in moških jamarjev, da imajo na zalogi vedno kaj sladkega, da se je za piknik dogovoril z babico in je napekla peciva kot za tapravo ohcet! Skoraj nam je zmanjkalo prostora na mizi za okusne breskvice, čupavce, raffaelote, skutno pecivo, čoko lunice in vse ostalo. Tilen, bravo, kar se mene tiče, si opravil sprejemni izpit :)

Skratka druženje je potekalo ob čvekanju o jamah, raziskovanju, snovanju možnih teorij in hipotez o nastanku jam okoli nekdanjega šaleškega bazena. Morda netipično za jamarje, vsekakor netipično zame, a igrali smo se celo z žogo. Do bolj sofisticirane oblike žoganja, ki se ji reče odbojka, nismo prišli. Tilen je vestno skrbel za ravno pravšnjo zapečenost jesenskih plodov, sladkih kostanjev, ki sta jih nabrala Jelenova. Med vsem tem se nam je pridružil tudi slavljenec dneva in gonilna sila raziskav kluba v tem letu, Simon, ki je prišel v zlata 30-ta! V tem letu bo okroglo praznovala tudi Katarina in smo se predčasno poveselili tudi na ta račun. Obdarili pa smo tudi dve članici, Valerijo in Katjo, ki že pet let ponosno nosita ime Podlasic v širni svet, leta 2013 sta se namreč pridružili klubu, ki je takrat bil precej zaspan. Z njuno pomočjo je klub pričel rasti, Valerija je dolga leta opravljala funkcijo tajnika, Katja pa funkcijo blagajnika. Katjin bogat prispevek se kaže v obliki odličnih pedagoških sposobnostih, prenosu znanja na nove člane kluba, svetovanju, dobrih pecivih in občutku varnosti, ki nam ga daje kot jamarska reševalka. Brez Valerije pa bi na večini občnih zborov in piknikov ostali lačni, v njeni domeni so predstavitve jamarstva v vrtcih in šolah ter skrbi za prepoznavnost kluba na lokalnem območju. Punci, ostanita tako kul še naprej!
Zapisal: Slavko Hostnik (priredil Maks Jamsski), Lea Pavrič ; Foto: Filip, Tilen, Maks Jamski

09. oktober 2018

Sirova luknja in Meander plazeče korenine



1.10.2018, ponedeljek.
V nedeljo, ko sem se vrnil domov iz JRS vaje, sva se slišala s Simonom in po nekaj klicih naokrog se nas je že zbral mali bataljon, ki v ponedeljek popoldne gre v akcijo. Namen smo imeli, da gremo poiskat jame, ki so jih člani našega kluba v preteklosti popisali blizu Rumelnove jame, ampak jih še niso registrirali. Natančnih lokacij nismo preverili, čeprav so imele koordinate, saj smo bili prepričani, da jih bomo tako ali tako našli, saj nas je bilo zbranih 9 jamarjev.
Najprej smo se razdelili v dve skupini. Žiga, Lea in Gregi so odšli na spodnjo stran. Po videu, ki sem ga videl, jih je pri iskanju jam zmotila plava vrvica na suhem drevesu, ki jo je začel Žiga vleči.

Da se ne bi trudil sam, pa je še poprijela Lea za pomoč. In en je moral snemati in to je bil Gregi. Drevo je padlo in lahko so iskali naprej. Za malo so zgrešili jame, ki so jih označili naši predniki in se prehitro obrnili nazaj proti nam. Mi smo namreč zavili proti Partizanski jami.
Ko smo se dvignili po strmem hribu do prvih sten, smo že prišli do prvih dveh jam. S Filipom sva se lotila merjenja, med tem pa sta v drugem delu jame kopala Tilen in Aljaž, da bi se prebila še naprej, ampak zemlje je bilo preveč. Aljaž je jamo poimenoval Sirova luknja, ker ima 3 vhode in je precej prepredena z meandri. Ko sta obupala nad kopanjem, sta odšla za Simonom in Matevžem, ki sta hodila proti Partizanski jami. Tako sva s Filipom ostala sama in merila. Jama je vodoravna in povsem suha. V njej najdemo res lepe meandre, ki pa se nekateri kar končajo. Tako sva se premikala, plazila in merila. Ko sva prišla do konca jame, kjer sta prej kopala, je postalo bolj ozko.
Moramo se zavedati, da tista dva, ki sta kopala, sta veliko manjša in bolj suha od mene, ampak vseeno sem sledil in se stlačil čez ozek prehod, zadaj pa je bilo malo prostora. Ta prostor mi ni dopuščal, da bi se obrnil. Tako da sem stegnil roko kolikor sem mogel, še zmeril za ovinek in se splazil nazaj. Šlo je cca. 10 cm in že sem obstal. Prej sem se notri pritisnil z nogami, nazaj pa te možnosti ni bilo. Z rokami se nisem mogel odriniti in kmalu mi je že kapljal znoj iz roba čelade. Na pomoč sem poklical Filipa, da me potegne ven. Poskusi in ker kot ni bil pravi, je bilo preveč boleče za moje telo. Tako sem predlagal, da malo pregledava situacijo. Tako zadaj strokovno opravi pregled, kje so tisti deli, kjer se moj život zatakne. In poskusim spet in nič, samo še več kapljic izpod čelade. Malo se mi je smešno zdelo, da sem se zataknil kot plutasti zamašek v mali jami. Potem sva naredila plan, da se me potegne kljub vsemu kar na silo. Itak ni panike, saj Filip je medicinec. Potem me je prijel za noge in vlekel na vso moč. Jaz, kolikor sem lahko, sem se odrival z rokami. In je uspelo, da sem odmašil luknjo. Bil je pravi podvig in res smešna stvar, kako hitro se lahko zatakneš. V tej jami sva namerila 24 metrov poligona in samo 1 meter globine.
Nato sva splezala malo nad jamo na poličko, kjer se je odprl prelep vodoraven zaviti meander. Meandru sva sledila do manjše kamrice. Na vstopu v kamrico sta visela dva netopirja. Čez celo jamo pa se je vila lepa debela korenina, po kateri je jama dobila ime. Nadaljevanje je bil majhen rov, katerega eden del je zavil navzdol in se končal v neprehodni ožini. Drugi del pa se je nadaljeval in se kasneje odprl v manjšo kamrico. V njo nisem mogel zlesti zaradi svoje širine. Pretiraval pa rajši nisem na silo, da se ne bi zopet zataknil. Izvidnikov ni bilo, tako da sva tam naredila vprašaj in končala z merjenjem. Namerila sva 12 metrov poligona in 2 metra globine. Tista dva netopirja pa sta med tem, ko se je Filip umikal iz rova, poletela mimo njegove glave in zavila v spodnji rov, kar se nama je zdelo zanimivo, da sta izbrala to pot. Mogoče se še spodaj skriva kakšen prostor ali izhod, ker malo se je čutilo tam svežega zraka.
Nato sva previdno splezala iz poličke. Gor je šlo, dol plezati pa je vedno težavno. Vse ostale sva našla v Partizanski jami. Partizanska jama ima dva vhoda. Spodnji vhod je vodoraven in ne preveč širok, zgornji pa je 7-metrsko brezno. Spodnji vhod se nato prevesi v križišče, od katerega je možno iti v en rov in narediti krožno pot, lahko pa greš naravnost in rahlo navzgor, da prideš v kamrico, ki predstavlja tudi spodnji del brezna zgornjega vhoda. Jama je izrazito suha, ime pa je dobila seveda po tem, da so jo v času 2. svetovne vojne uporabljali za skrivanje. Tam jih je Aljaž naučil izdelave improviziranega pasa iz vrvi. Nato še skupinska slika in že nas je lovila tema. Spuščanje po tako strmem bregu je kar izziv. Vsi smo prišli varno do ceste in se še enkrat ozrli levo in desno po hribih, kjer nas še čakajo jame.
Zapisal: Maks Jamski, Lea Pavrič; Foto: Filip Kuntu in Gregi

02. oktober 2018

Čofotanje v Sodneku



23.09.2018, nedelja.
Čeprav je bila sobota deževna, smo se naslednji dan optimistično odpravili v Sodnek. Sodnek je izvirna jama, katero smo si ogledali že leta 2015 in ugotovili, da gre naprej. Naslednje leto 2016 ni bilo časa, tako smo šele lani v začetku leta šli na ogled in kasneje v poletju imeli dve akciji, v katerih smo se prebili 15 metrov v jamo, kjer nas je ustavil kamniti buhtelj. Sedaj pa smo rekli, da kar bo, pa bo, čeprav lahko je vodostaj visok.
Takoj, ko sem vstopil v jamo, sem slišal prelivanje vode, kar je dalo vedeti, da je voda visoka. To je pomenilo, da se vodi v razpoki ne bo dalo izogniti, brez da bo polovica telesa v vodi. Na začetku ni bilo mrzlo, ko sem čepel do pasu v vodi in širil. Simon je pomagal transportirati vrtalnik in zelo pazil, da ne bi padel v vodo. Tako sva počasi lomila kamniti buhtelj in se namakala v hladu, ki je čedalje bolj hladil život. Kmalu so se naredile razpoke, ki sem jih vztrajno večal z macolo in dletom. Malo truda in odlepila se je velika skala, ki je čofnila v vodo.
Lotil sem še ene razpoke, pa je padlo še dleto, ki sem ga poskušal še uloviti, ampak se je potopilo v globine. Jaz pa sem bil posledično moker do vratu, ker sem ga poskušal uloviti. Nato mi je uspelo še odmakniti drugo večjo skalo in odprl se mi je pogled v nadaljevanje. Naprej nisem mogel, ker nisem čutil nog. Tako sem se raje modro umaknil ven loviti sončne žarke in iskati topla oblačila. Še Simon je pogledal rezultat našega dela, ampak tudi njega je mraz utrudil. Kar nekaj časa brez neoprena v mrzli vodi je naredilo svoje. Za nama pa je že bil pripravljen Gregi, ki je se vrnil iz zgornje, manjše jame z imenom Jezerce nad Sodnekom. Gregi je prišel do drugega buhteljna, se obrnil in dal prostor Žigu, ki je modro oblekel neopren. Žiga se je pogumno potopil do nosa v razpoko in kljub svojemu dolgemu telesu ni prišel do dna. Malo mu je zmanjkalo, da bi se prerinil skozi mimo buhtlja, ampak ožina je pač naredila svoje in še visok vodostaj. Zataknil se je s hrbtom v rogelj in se počasi vrnil nazaj. Spodbuden podatek je, da jama gre za to ožino naprej.
Ko smo bili vsi zunaj, smo se ogrevali na sončku in še počakali Alenko in Tilna, ki sta šla naokrog pogledati teren. Najprej sta se sprehodila do Pekla in nato počasi proti Boksitnemu breznu. Tam je Alenka učila Tilna o posebnih oblikah te rude. Nekaj vzorcev te okrogle rude je spravil v žep. Je pa nabral tudi nekaj gob. Na koncu sta si pogledala še Palčkovo jamo in se odpravila nazaj. Sedaj že vsi nestrpno čakamo naslednji obisk Sodneka.
Raziskovali in sodelovali so: Simon Araus, Žiga Solar, Gregor - Gregi Jelen, Filip Solar, Mateja Solar, Alenka Jelen, Tilen Podkrižnik, Veles Pavrič, Lea Pavrič in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Alenka in Maks Jamski

29. september 2018

Ponovno nelegalna past v Veternici



22.09.2018, sobota.
Na deževen dan, če je le možno, smukneš v jamo. Tako smo naredili tudi mi in odšli v Veternico. Malo pogledati stanje v jami. Vhodni rov je poln plavja in na koncu rova, preden se vzpneš po Toboganu, smrdi po fekalijah. Problem je, da se voda iz te jame, ki kasneje prihaja ven v izviru uporablja za pitje in kar nekaj hiš uporablja to vodo.
Nato smo zavili v Cerkveno dvorano, ki tvori zgornje nadstropje te jame. Tam je še vedno polno komarjev, ki jih v času, kar raziskujemo jamo, nismo videli v teh delih. Izmerili smo temperaturo, ki je kazala kar 12 stopinj. Bilo nam je pa čudno, da je po tleh polno bele plesni, ki nastane, če komu pade kakšen košček hrane pri malici na tla. Tako smo hitro začeli sumiti, da je nekdo bil v jami. Alenka je se spuzala do Zvonika, kjer je opazovala, kako čez ta kamin priteka voda v jamo. Midva z Gregijem pa sva šla do Orgel. Tam sva našla rdečo lučko, kar je potrdilo naš sum, da je nekdo bil v jami, saj ob našem zadnjem obisku jame ni bilo nič tam.
Alenka je opazila sveže sledi pred Updejt bližnjico, kar je bilo že malo čudno. Tako smo postali bolj pozorni. Kmalu pa je Gregi iz blata potegnil na plan past. Bila je dobro skrita in zakamuflirana. V njej k sreči še ni bilo nobene živali ujete. Tako smo past poslikali in se lotili temeljitega pregledovanja cele jame. Našli nismo nič več, razen dveh polomljenih epruvet. Tako, da pasti še vedno pojavljajo. Nekako bo potrebno še veliko truda, da se takšna dejanja preprečijo in zavarujemo naše jamske živalce.
Zadnje novice: na današnji dan, 29.9.2018, smo bili obveščeni, da se po Vranskem in okolici zopet vozi Škoda s češkimi tablicami. Gregi je takoj popoldne odhitel do jame in videl sledi vozila na parkirišču ter sveže stopinje, ki vodijo do jame. Očitno so se nam divji lovci izmuznili pred nosom. Še bolj bomo morali biti pozorni in zaščititi naše jame ter živalice v njih pred brezvestnimi plenilci!
Zapisal: Maks Jamski; Ažurirala: Lea Pavrič; Foto: Gregi Jelen

24. september 2018

Uničevalka kombinezonov - Rumelnova jama



19.09.2018, sreda.

Vhod v Rumelnovo jamo se je odprl med miniranjem ceste.

Prvopristopniki, člani ŠJKPT, so v njej verjetno večkrat zakleli, ampak jih je gnala radovednost naprej. Izmerili so 64 metrov poligona v dokaj vodoravni jami, saj globina jame znaša samo 3 metre. Verjetno je še kdo potisnil nos vanjo, ampak so ga ožine, tiste, ki so okrašene s karfijolcami, ustavile in podile na svetlo. Ja, jama je vodoravna, ampak ozka že od vhoda naprej. Tudi Simon je bil v njej v začetku zime, ampak so ga karfijole zaustavile in je rajši umaknil svoje telo pred bolečino.
Sedaj, ko pregledujemo jame v okolici Šoštanja, smo rekli, da gremo pogledati to ozko čudo narave. Jaz sem zadaj še malo slikal, ko sta Simon in Tilen plazila naprej. Tilen je bil spredaj in se je malo čudil, kje so ožine. Kmalu sem prišel pred prvi del, kjer se ožina okrasi z lepimi karfijolami in raznimi roglji, ki so mi že lepo načele kombinezon, pa še začetek ni bil mimo. Simon je pokazal na obvoz, kamor je zlezel Tilen. Prvem poskusu mi noga ni sledila in je ostala zadaj, zataknjena v rovu. Malo naprej in nazaj in ni šlo. Tilen se je že skoraj dolgočasil, ko sem se zvijal sem in tja. Mojega vprašanja, če se spredaj rov kaj razširi, nekako ni razumel, saj kar je nam ozko, njemu, ki je malo večji od ročnega žemarja ali za nejamarje velik za dva čevapčiča, je marsikje avtocesta. Je rekel, naj pridem pogledati in bom že videl, saj težko oceni za take slone, kot smo mi. Predvsem pa me je gnala radovednost, kot verjetno tudi prvopristopnike, da sem rinil naprej. Počasi mi je uspelo obrniti telo skozi vse roglje in zlezel sem v obvoz, ki se je prelepo zasigal.



Simona nisem prepričal, da ni tako hudo, saj me je lahko kar nekaj časa opazoval, kako sem trpel med zvijanjem. Zato se je razumno umaknil nazaj in se že pri tem dodobra namučil.
Obvoz je nekako bil prehoden in na koncu zlezeš nazaj v glavni rov. Tu so dimenzije vsaj za trenutek bolj prijazne. Tilen je že kot miš iz moke smuknil naprej, jaz pa sem počakal Simona, da je prinesel merilni komplet in potem sem šel gledat, kam je zlezel Tilen. Ležal sem na trebuhu, gledal ožino in Tilna. Tu pa res ne bo šlo. Vseeno potisnem glavo notri in že se zatika. Snamem čelado, ki je neprimerna za ožine, vse podam Tilnu naprej in spet poskusim. Zabašem se notri, kot preveliki kos mesa v flajšmašino in posledično vse obstane. Hrbet se je zataknil. Tilen je posvetil in ocenil, kje me drži in reče, naj se vrnem, kar je lažje reči kot storiti. Vzame kamen, malo potolče rogelj in nekako mi uspe se zriniti naprej. Ko dam čelado na glavo, z obrazom, obrnjenim v tla diham in čakam, da Tilen gre naprej. Nato krik, naj sledim.
Pogledam in gor in vidim še hujšo ožino. No, ni bila tako ozka, ampak polna karfijol in rogljev. Ne, tu pa ne bo šlo. Ampak zopet tisto govorjenje, da jama gre naprej in da se razširi in da so stene bolj gladke, pa se le odločim za napredovanje. Čelado že prej podam naprej in se zbašem med vse te mučilne roglje. Kombinezon se trga, jaz rinem, dokler se nisem obesil na rogelj in ni šlo ne naprej ne nazaj. Tilen je zlezel do mene, mi pomagal strgano tkanino reševati iz vseh rogljev. Ne vem, kako dolgo je trajalo, ampak nekako sem se prerinil skozi. Ta ožina je dobesedno trgala gate. Od moje obleke ni skoraj ostalo nič. Naprej se je odprl res lep rovček, ki pa se je, hvala bogu, po 10 metrih zožil še celo za Tilna.
Vzela sva merilnik in šla preveriti, če smo prišli kaj dalje od naših starejših članov. V tem udobnem rovčku sem nekako obrnil svoj život in poskušal pozabiti na vse ožine, ki me čakajo na poti nazaj. Tako sem se počasi vračal s cmokom v grlu. Tilen je smuknil skozi in čakal, da sem mu dal čelado. In se je začelo: zatikanje in zvoki trganja kombinezona. Zopet sem rabil pomoč, da mi je odmikal zataknjeno tkanino, ki se še ni hotela strgati. Nato še ena ožina in tam sem lahko malo zadihal, da sem preživel. Mali nadobudnež bo rabil nekoga istega, kot je on, da mu sledi, ker jaz sem čisto predimenzioniran. Simon se je medtem zavil v astrofolijo, toliko sem rabil, da sem se plazi čez ožine, da je skoraj zmrznil. Ko premagaš vrnitev iz obvoza na glavni rov, si delno rešen. Še čakajo ožine, da prideš ven, zato se ne smeš prej potolažiti, da si zmagal. Zmagaš, ko potisneš glavo ven iz jame.
Zunaj je že bila trda tema. Od naju s Simonom je blago kar viselo. Kombinezon sem lahko vrgel samo v smeti. Ena težjih jam, ki jih imamo tukaj. Če kdo potrebuje izziv, mu z veseljem pokažemo vhod, v notranjosti pa nima kam zgrešiti. Slavko nam je povedal, da je, ko so jamo raziskovali Matjaž Kovač prišel ven čisto krvav in vse je viselo iz njega. Takšen je stal ob cesti in ko je mimo pripeljal naključen avto, je samo pritisnil po gasu, da je zbežal od teh čudakov.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Simon in Maks Jamski