17 januar 2021

Mediji pišejo: Brezno presenečenj spet presenetilo

 V tokratni številki Savinjskih novic so novinarji opisali raziskovanje v Brezno presenečenj. Vabljeni k branju te novice!

Klik na sliko, odpre povezavo za branje v večji ločljivosti.




Kamnita deklica Radoha in vulkan Goltan

 Pripoved o naših krajih izpred daljnih časov

Davno je že od tega, ko je po naših krajih vodila samo ena ozka steza in ko so popotniki bili redki. Od vsepovsod se je vil prijeten vonj pokošenih travnikov in širnih gozdov. Na prostranih njivah so se bohotila žita in šelestela ob zahodniku. Ponekod so prijetno pele ptice, drugod razigran otroški smeh.

Dolga časa so zanj iskali miren kotiček na tem svetu. Ko so mu ga končno našli, se je moral izogibati ljudem, da ga ne bi odkrili in izdali staremu grofu, ki je neumorno želel končati z njim. Že s pokojno materjo sta se skrivala pri dobrih ljudeh, nazadnje pa v samostanu. Preden so jo zajeli, se je s težkim srcem ločila od njega in ga predala kmečkemu paru iz Šmarja. Takrat jo je tudi zadnjič videl, saj so jo po mučenju ubili na gradu. Stari grof pa je dal iskati tudi za fantom. Po vseh vaseh je dal preiskati otroke, ki so bili mlajši od pet let. Iskali so njegovega nezakonskega vnuka. Šmarječana sta fanta pretihotapila na Mozirsko planino k sorodniku, ki je bil gozdar. Gozdar je otroka hitro uvedel v svoje delo in ga privadil na življenje v gozdu. Živela sta v skorjavkah in v votlinah te planine.

Na Telovo je bila vedno maša in procesija pri kapelici šmihelskega gradu. Iz doline so prihajali ljudje po serpetinah vse do vrha, kjer sta bili kapela in utrdba. Tudi gospoda se je podala po tej poteh na hrbtih svojih konj. Ko je bil fant že nekoliko starejši, sta z gozdarjem prišla na to veliko cerkveno slavje. Fantu je zabičal, naj se drži stran od množice in naj bo vedno z njim. Ko se je množica razporedila po dvorišču pod gradom in pred kapelico, se je za njimi po pobočju povzpel moški na konju, oblečen v dolg moder plašč v obleki z rumeni pasicami in šestkrakimi zvezdami, ki so se svetile visoko na modrem nebu. Bil je rjavolas moški z nekaterimi sivimi lasmi, ki so kazale na prihajajoče staranje. Fant se ga je skoraj ustrašil, saj je bil njegov pogled tako globok, v modrih očeh je ozrl in začutil nekaj, kar si ni znal razložiti. Moški ga je zagledal, saj sta z gozdarjem stala daleč stran od množice, zato je fant hitro umaknil pogled in se zazrl v tla.

Leta so hitro minevala, saj je bilo v gozdu vedno veliko dela. Vsako leto sta se tudi udeleževala slovesnosti pri kapelici in novozgrajeni cerkvi Sv. Radegunde, a rjavolasega grofa nista nikdar več uzrla. Staremu gozdarju je zdravje pričelo pešati, zato so mu pastirji namenili stari pastirski stan na vršnem delu planine. Fant ga je pospremil gor in mu pedenal pri vsakodnevnih rečeh. Gor je preživel kar nekaj let.

Nekega začetka jeseni pa poklical k sebi fanta in mu dejal, da je čas za slovo. Najprej je dejal, da je konec njegovega življenja, saj je v zraku zavonjal vonj po trohnenju listja. Razodel mu je, da je njegov pravi oče rjavolasi grof, ki je tistega dne v mesecu rožniku prijahal na belem konju gor k šmihelskemu gradu. Pa da je že davno mrtev, tako kot njegova rodbina, ki jo je prevzelo prekletstvo. Starec je fantu naročil, naj gre do skale na vrh moravskega hriba s prepadnimi pečmi. Tam naj nabere brinove vejice in jagode. Ko bo njegovo življenje končano, naj prižge brinove vejice in tako pomaga njegovemu duhu, da bo našel pot skozi črnino smrti. Iz jagod pa naj naredi verižico in naj jo vedno nosi okoli vratu. Varovala ga bo pred krvnim prekletstvom njegovega slavnega očeta in vso drugo zemeljsko nesnago. Fant mu je vse to obljubil in starec je odšel v miru. Zakuril je brin in si naredil ogrlico iz brinovih jagod. Ponoči pa ga je v sanjah obiskal orel, ki je zaokrožil po vseh gozdovih, kamor sta zahajala z gozdarjem.

Ostal je na planini in se preživljal z gozdarjenjem. Domačini so ga pogosto najeli za pomoč pri čiščenju pašnikov in seki dreves. Pozno poleti, v začetku jeseni so na planino prihajali z namenom, da očistijo pašnike pred razraščevanjem grmičevja in brinovja. Potrebovali so tudi sušice – prekle, ki so jih v dolini prodali drugim kmetom, ki so na njivah pridelovali fižol. Poletje pa je bilo tudi čas, ko so morali pripraviti zalogo drv za dolgo zimo. Od časa do časa pa je kakšen potreboval tudi malo več lesa, da si je popravil kakšno ostrešje. Fant je bil delaven in zato so ga kmetje radi najeli. Po gozdovih se je vil značilen vonj po svežem smrekovem lesu. Tudi fantu, ki je bil sedaj že pravi mož, je bil to nadvse prijeten vonj, ki ga je povsem premamil. To je vonj njegovega doma, svobode in miru. Tudi živalske prebivalce gozda je spoštoval z vsem svojim duhom. Ptice pa so bile njegova muzika. Znal jih je poslušati, saj so naznanjale marsikaj, različna stanja – radosti in nevihte življenja.

Nekega dne pa je na planino prišla mladenka. Prihajala je iz odročnih krajev, do katerih je vodila le strma stezica čez koničast očak. Le malokdo je zašel v tiste kraje. V spodnji vasi in v hribovitih samotnih kmetijah je bilo malo ljudi, ki že stoletja kljubujejo razmeram prostora. Tudi grofja gospoda so se le malokdaj namenila v tiste kraje. Ko so prišla, so širokoustno razlagala o svojih krajih, gradovih, vaseh, mestih, rekah, potokih, o nenavadnih ljudeh, o junakih bitk itd. Otroci in tudi odrasli so odprtih ust prisluhnili pripovedim. Navajeni so bili povsem drugačnega življenja kot tisti v mestih. Marsikateri od njih ni nikoli bil onkraj koničastega očaka.

Mladenko je to premamilo in odločila se je, da bo odšla na potovanje po grofiji. Njene živali in podeželsko življenje bo že počakalo, da vidi svet onkraj očaka. Ker je bila pot ob reki nevarna z veliko nevarnimi brzicami, bregovi in tudi ljudmi, ki so oprezali za popotniki, se je na pot podala preko planin. Pot je bila dolga in utrujajoča. Vsaj do Soteske se mora izogibati reki, saj je bila tod zelo divja in nevarna. Za prenočitev je zato zaprosila pri pastirjih. Vsi so bili začudeni, zakaj se sploh podaja sama na takšno nevarno pot.

Ko je prešla smrekovje, je prišla do morave, kjer se je pasla čreda goveda. Čez ograjo je naletela na avrikelj, ki ga je po navadi nabirala visoko v planinah, kjer izvira velika reka. Rekla si je, da si ga bo nekaj nabrala, saj je čaj dober za pljuča. Med nabiranjem je povsem pozabila, da jo je pot zanesla že kar globoko v gozd. Nato ji je spodrsnilo ob kosu ledu. Prevrnila se je po pobočju in po zaledenem drsela vse globje. Ko je videla, da drsi v brezno, je začela kričati in mrzlično iskati kakršni koli oprimek, ki bi ji preprečili padec v globel. Zaškalila se je v roke, da je izpod nohtov brizgnila kri. Bolečina in strah sta ji dvignila nagon po preživetju, a nič jih ni pomagalo. Vse hitreje je drsela v globel. Na koncu pa pristala na dnu brezna, kjer je bilo še več ledu, tudi po drugih stenah v obliki velikih sveč. Uspela je vstati. Začutila je le bolečino na zadnji plati in v gležnju, s katerimi se je ob pristanku močno zabila v led. Bolj jo je bilo strah, kako bo prišla iz brezna. Dnevna svetloba je bila več deset metrov visoko. Poskusila je zažvižgati in kričati na ves glas, če bi jo morda kdo slišal. Ker ni vedela, če bo kaj iz tega, je poskušala pogledati po dnu brezna, dokler je še vsaj nekaj dnevne svetlobe.

Tipala je po stenah in po nekaj korakih prišla do lesenih polic, na katerih je zatipala nekaj mehkega. Ni se ji sanjalo, kaj bi lahko bilo. Na policah ni bilo oblačil ali kaj kovinskega ali kakšne vrvi, s katero bi si pomagala rešiti iz brezna. Ko se ji je čez čas minil strah po padcu, je pričela zaznavati vonjave v ostrem mrzlem zraku. Bil je vonj po mesu.

»Še dobro,« se ji je obraz spremenil v nasmeh, »da imam vsaj nekaj za jesti. Dokler ne pride v to luknjo tisti, ki ima tu dol spravljeno meso.« Malo jo je sicer zaskrbelo, kakšen človek bi to lahko bil. A si je kmalu začela razlagati, da mora biti kakšen pastir, ki si je naredil zalogo. Res jo je po nekaj dneh iz sna zbudil šelest štrika, ki je padal do dna brezna. Po njem pa se je pripeljal mlad fant. Zdrznil se je, ko je ob steni zagledal dekle. Nekaj trenutkov sta se gledala začudeno, kako je vsak izmed njiju prišel v to jamo.

Deklica pa je le zbrala pogum in se mu predstavila ter povedala, kako je bilo: »Bogdej, moje ime je Radoha. Pred nekaj dnevi sem ponesreči padla v to lukno. Klicala sem za pomoč, pa tod nikogar. Nisem pa mogla splezati ven, zato sem čakala na tistega, ki ima tu notri želodce. Malo sem jih tudi pojedla. Ampak sem pripravljena vse poplačati.«

»Si me pa prestrašila! Nikogar nisem pričakoval tu spodaj. Občasno pridem po meso, ko me pošlje kateri od pastirjev…Nič hudega za meso, glavno, da si živa. Jama je globoka in res si imela srečo. Imaš kaj zlomljeno?«

»Noga me strašno boli, močno mi je že otekla. Bi mi lahko pomagal ven?«

»Seveda! Nogo bova utrdila z dvema palicama. Pa naredil ti bom sedalo, v katerega se boš usedla. Jaz bom splezal gor do vhoda in te od zgoraj potegnil iz lukne. Nič se ne boj, tako se s pastirji večkrat spuščamo v to jamo.«

Prikimala mu je in pričela sta z njenim reševanjem. Počakala ga je v sedlu iz štrika, ki ji ga je naredil na njegovem prostem koncu, ki je visel vse od vhoda v brezno. Fant je bil močan, saj je bil navajen trdega dela v gozdu, zato jo je z lahkoto potegnil vse do vrha. Ko je rdečelasa deklica pokukala iz jame, jo je želel potegniti na ravnino, kjer je stal. Ravno v tistem trenutku pa se je njeno sedalo strgalo. Konopljin štrik se je pričel cufati in deklica je hlastajoče pograbila fanta za vrat. Pri tem pa zagrabila za verižico, ki se je odpela, da so suhe črne jagode ena za drugo popadale v črno globino. Fant je izpustil štrik, ki je bil privezan ob bližnje drevo in zagrabil njeno roko in jo potegnil na ravnino, da se je tudi sam sesedel na tla. Oddahnila sta si in nekaj trenutkov ležala na mehkih gozdnih tleh.

»Pridi, greva sedaj v pastirski stan, da se pogreješ in naješ. Najprej pa morava pregledati tvojo nogo, če je res zlomljena,« ji je kmalu dejal.

»Hvala ti, rešil si mi življenje! Celo življenje ti bom dolžnica! Kako pa ti je ime?«

»Tudi meni se lahko kdaj kaj takega zgodi in upam, da me bo kdo takrat rešil… Ime mi je Hans, ampak kličejo me Janez.« ji je plaho odgovoril.

Vstala sta in pobrala vse stvari ter se odpravila proti pastirskemu stanu, kjer je živel. Hodila sta počasi opirajoče drug na drugega, saj Radoha ni mogla stopiti na desno nogo. V leseni hiški je bilo prijetno toplo. Skuhal ji je čaj in župo, da se je pogrela. Povil jih je še rane na rokah in ji pregledal nogo. Res je bila zlomljena. Naravnal ji je nogo, kot je to prej počel stari gozdar pastirjem, ki so prišli po pomoč. Nato pa ji na obe strani dal dve deščici in jih povil z belo tkanino. Radoha pa je kmalu od utrujenost zaspala na slami v kotu koče.

Dnevi so minevali hitro. Pomlad se je pričela poslavljati in dajati prostor dolgim poletnim dnem. Z vsakim dnem je bilo na planini več živali, prihajali pa so tudi pastirji. Tudi Radoha je hitro okrevala. Kost se je lepo celila, tako da je lahko hodila s pomočjo palice. Zdaj, ko je že bila toliko samostojna, se je želela Janezu zahvaliti za vso gostoljubje in pomoč. Pričela mu je pripravljati hrano in pospravljala po stanu. Denarja nima, niti drugih dobrin, s katerimi bi lahko vso to njegovo dobroto poplačala. Ko bo okrevala, bo tako nadaljevala svojo pot.

Tudi Janeza je minil prvi strah, ko je k sebi vzel neznano dekle. Ob dolgih večernih pogovorih sta oba ugotovila, da imata veliko skupnih pogledov na svet. Oba je zanimalo, kaj je onkraj velike reke, kako tam živijo ljudje. Pripovedi iz onih dni sta ju povsem prevzela. Radoho je Janezovo zanimanje in vedenje tako prevzelo, da ga je povabila, da skupaj nadaljujeta njeno potovanje. Janeza je sicer najprej za nekaj trenutkov zaskrbelo, saj se je spomnil na vsa svarila ljudi, ki so ga v življenju varovali in vse ljudi, ki so hlastali po njegovem življenju. Na koncu pa si v mislih zagotovil, da so ti ljudje že zdavnaj odšli iz zemeljske oble in da se nima česa bati. Prikimal ji je in obljubil, da gre zraven.

»Zdaj pa naju čaka samo še čakanje, da moja noga povsem ozdravi in okrepi. Potem pa pojdeva, « je navdušeno zaključila Radoha.

A še zdaleč ni bilo vse tako lepo in pravljično. Kmalu po tem se je Janezu v sanjah prvikrat prikazala grofica Liza in se mu predstavila. Bila je bledolična z modrimi ustnicami, ko bi ji kdo izpil duh življenja. Groza je pričela naraščati, ko ga je pričela nagovarjati in ga kriviti za njeno smrt. Z dolgimi prsti in črnimi nohti kot kremplji je kazala nanj. V tem vrhuncu groze sanj se je prebudil ves prepoten. Še vedno mu je v mislih odmevale besede grofice Lize in ni mogel verjeti od kod mu sedaj vse to. »Ah, sej ni vaužn,« in pozabil na to svojo nočno moro in se odpravil na delo v gozd.

Po nekaj mirnih nočeh ga je zopet obiskala zlobnica Liza. Tokrat mu je pričela omenjati pokojno mater in zvalila ves gnev nanjo. Krivila jo je za moževo nezvestobo in da jo je hladnokrvno umoril med spanjem. Preklela je moža, fantovo pokojno mater in tudi njega. Zopet se je ves prepoten zbudil iz te more. Kaj naj naredi? To se ponavlja iz dneva v dan. Nekaj je moral storiti napak, da se sedaj vse to zgrinja nanj v nočeh. Dolgo je razmišljal, nato pa zagledal dekle, ki je mirno spala v kotu. Nekako mora biti vse to povezano z njo. Po srečanju z njo se je vse to pričelo. Čez dan jo je previdno spraševal o njenem življenju, da bi izvedel kaj takega. Če morda ona pozna grofico Lizo. Pa iz njenih odgovorov ni zaslutil ničesar takega, kar bi mu škodovalo. Sklenil je, da ni povezano z njo.

Zunaj je že bil dan, ko je nekdo potrkal na vrata. Bil je pastir Lojz, ki je fantu sporočil, da bodo pastirji počasi pričeli z balom. Konec poletja je in da je potrebno pripraviti meso za prihodnje leto. Janez mu je prikimal in šel povedati Radohi, da mora pomagati pastirjem dol do Mesarske lope in da ga morda nekaj dni ne bo.

Pastirji so pripeljali nekaj onemogle živine, ki ne bi zmogla več poti v dolino. Ko so končali s kolinami, so gnali večji del živine v dolino. Fant pa je ostal v zijalki, da je varoval ogenj, ki je dimil meso. V zijalki je bila tudi kamnita postelja, kjer si je spočil po težkem dnevu. Sredi noči pa ga je zopet obiskala zlobna grofica Liza. Tokrat je bilo bolj peklensko. Prebudil se je hlastajoč za zrakom, saj je bil prostor povsem zadimljen. Hitro je stekel ven, močno je kašljal in se dušil ter se prijel za boleč vrat. Takrat pa se je spomnil, da je pogrešil svojo ogrlico, ki mu je predlagal gozdar na smrtni postelji. Spomnil se je tudi, da jo je izgubil, ko je reševal Radoho iz Ledenice. »To je to! Zato se je name zgrnila mračnost neke grofice Lize in prekletstvo« je ugotovil. »Še danes pojdem po novo.« je sklenil in odšel po baklo, da bi si svetil pot. Napotil se je vse do Okenca, kjer je rastel tisti tisočletni brin. Iskal ga je, čeprav je to pot že mnogokrat prehodil, a so mu ta noč in sence bakle prikazovale povsem drugo pokrajino. Nikakor ni našel prave poti. Spodrsnilo mu je ob mokri travi in padal je v globino Belih peči. V sekundah se mu je odvrtelo, da ga je prekletstvo slavne družine le doseglo in mu ne bo mogel ubežati. Grabil se je z rokami, da bi našel kaj za oprijeti, a je bila sila gravitacije premočna. Bakla pa se je zataknila v žleb, kjer so se hitro vnele suhe iglice.

Požar je vse bolj napredoval in goltal drevo za drevesom. Les je pokal od vročine, dim se je dvignil visoko nad planino. V zgodnjih jutranjih urah je požar pregnal vse iz postelj. Bilo je na kvaterno nedeljo devetega meseca v letu. Pastirji so hiteli, da bi rešili še preostalo živino na planini. Tekali so sem ter tja. Nekateri so z vedri pričeli gasiti požar. Nekaj izvirov je bilo na planini, ampak premalo za gašenje tako pošastnega požara. Tudi kmetje so z voli peljali na planino več kadi vode, da bi pogasili požar. Požar je bil mogočen, neustavljiv. Gorelo je več dni in tednov, ko je naposled le deževalo. Še tedne se je valil dim.

Radoha je bila tako nesrečna, ko Janeza ni bilo nazaj. Skrbelo jo je, da se mu je kaj zgodilo. Povpraševala je pastirje, če so ga kaj videli. Pa ni nihče nič videl. Niti jih ni zanimalo. Vsi so bili prezaposleni s svojim delom, da bi rešili živino in pogasili požar. Ker je sedaj že dobro hodila, se je sama podala na iskanje. Pastirji so ji na hitro povedali približno pot do Mesarske lope, da bi jo čimprej odslovili.

Vstopila je v jamo, kjer je še vedno dišalo po mesu. Pastirji ga še niso uspeli pospraviti. Na kamniti postelji je našla znano odejo. Bila je Janezova. Pogledala je po jami in po grapi, a nobene sledi o fantu. Preverila je gozdarske skorjevke, kjer je občasno počival med delom, pa nič. Odšla je tudi do ledenice. Tudi tam ga ni bilo. Še nekaj časa je ostala na planini in ga čakala. Ko je izgubila upanje, je pobrala svoje stvari in se odpravila domov. Ne želi si več videti tega sveta, kjer vsi mislijo samo na svojo korist in nič drugega. Zakaj najprej rešujejo materialne dobrine kot pa človeško življenje?

Malo pred svojim domom se je usedla na skalo in komaj zadrževala solze. Njen pogled je bil usmerjen proti planini, ki je še puhala paro od nedavnega požara. Nad dekletom se je na nebu pričel delati velik temen, povsem vijoličen oblak. Radoha se je zjokala, da so solze tekle v potokih. Nastala je ogromna reka, ki je stekla skozi hrib in odnesla pol hriba vse do deroče velike reke. Več dni je lilo kot iz škafa. Dekle pa je po vsem tem okamenelo. Bolečina je bila prehuda. Z vsemi njenimi solzami je skozi hrib odteklo tudi njeno srce. Krvave sledi so ostale vidne na nekaterih mestih.

»Hu« je Janez zahlastal za zrakom. To je bil globok zajem zraka nekoga, ki se je vrnil v življenje, ko je že skoraj bil tam daleč v zaslepljujoči svetlobi. Več tednov je nezavesten ležal pod stenami nekaj deset metrov stran od Mesarske lope, a v drugi grapi. Tako, da ga nihče ni mogel najti. Ko je prišel k sebi, se je spomnil tiste noči. Pogledal je gor v stene in videl, kako globoko je padel. Imel je veliko srečo, da je padel na pesek in travo ter jo odnesel brez zloma.

»Gvišn so me že iskali, a me niso najdli,« si je dejal in se odpravil najprej do Mesarske lope. Vstopil je in notri ni bilo ničesar. Ne duha ne sluha o kakšnem mesu. »Pastirji so že morat pobrali,« in se je odpravil gor proti moravi. Sprehodil se je po znanih poteh, a vse bolj ni mogel verjeti. Namesto visokih mogočnih dreves so bili samo požgana debla in ogromno pepela. »Kaj pa se je tu zgodilo?«

Bolj kot se je bližal moravi, več je bilo požganega. Skoraj celoten del planine proti vzhodu je postal samo še ena sajasta zaplata. Šel je proti staremu pastirskemu stanu, kjer sta prebivala z Radoho. A o njej nobenega sledu. Nič mu ni bilo jasno, kaj se je zgodilo. Tam blizu je živel ostarel pastir Jože. Janez je želel zvedeti, kaj se je to zgodilo na planini. Ta mu je pričel pripovedovati: »Doli v Mesarski lopi so pastirji pred mesecem dni klali živino, se malo preveč veselili, da je eden izmed njih ponoči pozabil na ogenj. Ogenj pa se je hitro širil. Več tednov je gorelo. Šele Bog se nas je usmilil in z dežjem pogasil to našo požganijo.«

»O moje prokletstvo!« je skoraj na glas kriknil Janez.

Jože pa je slišal nekaj in ga vprašal: »Si kaj rekel? Kje pa si ti bil?«

»Ja, sprašujem za Radoho. Ni je v stanu. Je z njo vse v redu?« ga je zanimalo. Jožetovo drugo vprašanje pa je raje kar preslišal.

Sivolasi Jože pa je samo stegnil desnico in pokazal proti oknu: »Tam.« Janez ni ničesar videl skozi to majhno okno, zato je odhitel ven in se zazrl v daljavo. Najprej ni ničesar videl in že je mislil se obrniti nazaj k Jožetu, ko je starec prišel ven in mu pokazal dekle v daljavi. Vso okamenelo.

Hudo ga je prizadelo. Vse to je njegova krivda. »To moje prokletstvo. Zdaj je pa prizadejalo druge,« je zakričal in stekel v smeri deklice. V glavi mu je grozno razbijalo, želodec se mu je preobračal, vse v njem je rohnelo. Kri mu je vrela. Naenkrat pa je bruhnil. Vsa bolečina je izšla v neizmeren tekoč ogenj, ki je tekel vsepovsod.

Žareč tekoč ogenj je tekel in gradil grebene. Sivi oblaki so zakrili nebo, nastala je tema. Cvetlice vseh barv so padale z neba. Rdeče, rumene, zelene in sive cvetlice. Še tedne je iz njega namesto solz tekel tekoč ogenj. Pisane cvetlice so sedaj že več deset metrov na debelo prekrivale zemljo. Tako, da je nastal nov hrib, ki je vodil vse do kamnite deklice.

Ko se je Janez umiril, se je nameraval sprehoditi po tem hribu vse do Radohe in jo obuditi. A se ni mogel premakniti, saj mu je telo pričelo odtekati in votliti tla po nogami. Tega nikakor ni mogel zaustaviti. Vse bolj mu je odtekalo telo, vse bolj je postajala planina votla. Tako se je za vedno končalo življenje zadnjega potomca starih grofov.

Jože, ki je vse to opazoval iz zavetja svojega stanu, je o tem dogodku molčal in nikdar o tem nikomur pravil. Vedel je za fantovo preteklost in sklenil, da je bolje, da vse skupaj potone v pozabo.

Tako je tudi bilo. Kamnite deklice danes ni več moč najti. Prerasel jo je obširen smrekov gozd z borovci. Le sledi njenega srca in reke so še v podzemlju. Prav tako pa viden tudi Janezov konec. O fantu pa nihče danes ne ve ničesar.

Nekaj sledi tega dogajanja se je ohranilo skozi ljudsko pripoved. Marsikdo še zna povedati zgodbo o mesarju, ki je v spanju v Mesarski lopi požgal pol planine. Pa tisto o samotarju, ki straši pastirje ob kvaterni nedelji, če ti ne odidejo pravočasno s planine. V zadnjem času ljudje govore tudi o velikanu Goltanu, ki je goltal vodo, pobijal črede živali in netil požare.

Vsi ti pripovedovalci imajo svoj prav in se tudi motijo. Na planini ni nikoli živel noben velikan, ampak samo preprosti ljudje, povezani z naravo. Ta Goltan pa je bil naš Janez. Ne velikan, ampak vulkan nesrečne ljubezni zaradi davnega prekletstva. Še danes mu nekdo pod Belimi pečmi postavlja možice, da bi našel brinove jagode in se varno vrnil do Starih stanov.

Alenka Jelen

26 december 2020

Rakunovo brezno pri Polzeli s Francijem Horvatom

Pred časom mi je Maks Petrič omenil Rakunovo brezno, ki je kapniško zelo bogato. Seveda sem takoj zastrigel z ušesi, toda zaradi dejstva, da gre za brezno, me je malce stisnilo pri srcu. Moje jamarsko znanje je zelo šibko, toda med jamo in breznom pa že razlikujem. V jamarski literaturi je podobnih primerjav in razlag veliko. Spusti v brezna so običajno, če se ne bojiš globine, dokaj enostavni, povsem drugače se je vrniti na površje. Če gre za nekaj metrov žimarjenja, to ni prevelika ovira, kadar pa govorimo o 20, 30 ali še več metrih, pa je to že lahko težava. Maks mi je sicer govoril o 15 metrih, kasneje sem na jamarskem katastru zasledil podatek, da je brezno globoko 38 metrov.

Ker se je bližalo novo leto, sem želel leto 2020 dostojno jamarsko zaključiti. Poklical sem Maksa in ga pobaral, če gremo obiskat Rakunovo brezno. Kljub temu da smo imeli prepoved prehajanja občinskih mej zaradi korona virusa, se je takoj navdušil nad mojo idejo. Dogovorila sva se, da gremo v brezno 18. 12. 2020 ob 10. uri, naše snidenje pa bi bilo pred trgovino Tuš na Polzeli. Zdaj se je bilo potrebno psihično pripraviti na tovrsten spust. Na spletu sem našel nekaj podatkov in fotografij, ki so me prevzele in mi niso pustile spati.

V petek smo se ob dogovorjeni uri dobili pred trgovino Tuš na Polzeli. Vsa fotografska oprema je romala v Maksov avtomobil, prav tako moja malenkost. Najprej sem vprašal kolega, če bomo samo mi štirje: Maks, Lea in njun sin Veles, ki je star komaj dve leti. Prepričan sem, da je »mališan« obiskal več jam v tem kratkem času, kot jaz v vsem svojem življenju. Res je, da se s tem nisem obremenjeval, prepustil sem se dogodivščini. Predvidel sem, da bova z Leo sama šla v brezno, Maks in Veles pa naju bosta spremljala samo do prvega sidrišča, in tako se je tudi zgodilo. Najprej smo se odpeljali do Rakunove domačije oziroma do gozda, kjer smo se preoblekli in temeljito opremili. Poleg zaščitne obleke je name romal plezalni pas, žimar (prižema), številne popkovine in podobna jamarska oprema. Izgledal sem kot okrašena novoletna jelka z naglavno svetilko na čeladi. Vsa moja fotografska oprema je šla v transportno vrečo, kajti izkušnje iz predhodnih obiskov jam so me izučile, da je to nujno potrebno. Maks in Veles sta že odšla v gozd, medtem ko sem si sam še nameščal ščitnike za kolena. Končno sem bil pripravljen in sva lahko z Leo krenila na pot. Hoje do brezna je bilo malo, toda pogled nanj pa je bil povsem nekaj drugega. Spolzka skala pri vhodu me je malce skrbela, da ne bi prehitro končal kje na dnu brezna, toda nič takšnega se ni zgodilo. Res je, da po nekaj metrih spusta prideš na polico, od koder samo slutiš, za kako globoko brezno gre. Lea je pripravila vrv za spuščanje, kajti v steni in v stropu je bilo urejeno sidrišče s tremi svedrovci. Kolegica se je hitro spustila do prve etaže in pripravila vse potrebno za nadaljnji spust in za moj prihod. Maks mi je pokazal, kako se jamarsko spušča v globino, je pa nekoliko drugačno, kot sem ga vajen pri alpinizmu. Spust do Lee je bil kratek, toda mi ni povzročal kakšnih težav. Na prvi etaži sem pristal na izpostavljenem »balkonu«, od koder se brezno spusti več kot 30 m globoko. Ker so bili svedrovci na stropu nekoliko odmaknjeni stran, si moral dobesedno zanihati in se nato spustiti v globino. Malce sem si pomagal s tem, da sem nekoliko splezal navzdol, da ni bilo tako velikega nihaja. Omenjen zračni spust je bil hitro za mano, pristal sem na dnu brezna, kjer se nahaja kar velika dvorana. Dokaj hitro se mi je pridružila Lea, tako da sva skupaj iskala prehod v sigasto bogato »kamrico«. Ko sem najprej pogledal, nisem videl ničesar, kar bi omogočalo prehod, šele čez čas je Lea videla stopinje na melišču, ki so vodile navzgor. Prva kamrica je bila dokaj zasigana in Lea mi je pri lepih kapnikih nekajkrat pozirala. Nato se je bilo potrebno splaziti do druge kamrice, ki je bila še bolj kapniško bogata. Žal se je pri plazenju skozi ožino nekaj »špagetov« odlomilo. Alenka Jelen bi dejala, da je šlo 1000 let dela narave v pozabo, kar seveda drži. Poleg številnih kapniških tvorb so me najbolj prevzele podobe »jaslic«, ki so se bohotile nad mano. Ker pa je bilo pred božičem, bi si jih kar odnesel domov, če bi lahko. Zanimiva je bila tudi sigasta zavesa, ki pa zaradi svoje debeline ni prepuščala svetlobe. Lea me je opozorila na »orgle«, gre za lepo kapniško tvorbo s številnimi »piščalmi«. Vse to lepoto sem beležil z dvema fotoaparatoma. Ker so bili časi številnih posnetkov razmeroma dolgi, so se mi po kakšni uri fotografiranja spraznile baterije v fotoaparatu, malce kasneje pa tudi na bliskavici. Izjemno dobro mi je služila čelna svetilka, ki sem si jo sposodil od Dušana Mastnaka. Pri dolgih osvetlitvah je bilo potrebno tako imenovano »štrihanje«, da na fotografiji ni bilo prevelikih temnih predelov. Za konec sva si pustila veliko dvorano, kjer je nastalo nekaj zanimivih posnetkov, še posebej ko mi je Lea pozirala na vrvi. Finale tega dne pa je bilo, vsaj zame, vračanje na površje. Ker še v življenju nisem žimaril, je bila njegova tehnika povsem nekaj novega. Kolegica mi je vse lepo pokazala in demonstrirala, nato pa izginila nekje skozi odprtino v stropu. Vse bolj me je stiskalo pri srcu, ko me je poklicala, naj ji sledim. Stopno zanko sem si lepo namestil na čevelj, toda to je bilo premalo, da bi se odpeljal v »nebesa«. Najprej sem bil štorast, da je bilo veselje, končno se mi je uspelo dvigniti nekaj metrov in že sem sopel kot nilski konj. Ker pa kar tako ne odneham, sem se trudil dalje. Počasi sem dojel smisel žimarjenja in prav tako napredoval proti Lei. Nekajkrat sem obvisel kot prekajena salama na podstrehi, toda ko sem se nadihal, sem nadaljeval z žimarjenjem. Hitro sem spoznal, da sem se za tovrstno telovadbo pretoplo oblekel, kajti po hrbtu mi je že tekel znoj. Čez čas se mi je le uspelo povzpeti do Lee, toda velika težava je bila, kako se namestiti k njej na »balkon«. Po več poizkusih je Lea spoznala, da bova ta manever morala speljati tehnično, kajti viseče stojišče je zame bilo novo in zahtevno. Končno nama je uspelo, da sem se ji pridružil pri sidrišču in se pošteno nadihal. Lea mi je sicer omenila, da bi v prvi etaži še kaj pogledala, pa sem odklonil, ne vedoč, kaj zamujam, to sem spoznal šele doma. Naslednjih pet metrov žimarjenja mi ni povzročalo težav, prav tako tudi ne izpenjanje. Malce je imela Lea smolo, ko je uho svedrovca snemala iz stropa, ji je ta padel v globino in se je bilo od njega potrebno posloviti. Pri vhodu v brezno sva napravila nekaj dokumentarnih posnetkov osvajalcev nekoristnega sveta ter se napotila do avta, kjer sta naju čakala Maks in Veles.

Doma sem bil sicer vesel, da je za mano prvo brezno, toda malce razočaran, ker nisem videl najlepšega predela Rakunovega brezna, ki se nahaja v prvi etaži. Ponoči sem slabo spal, ravno zaradi svoje neumnosti. Naslednje jutro sem poklical Maksa in mu pojasnil svojo nejevoljo in željo za ponoven obisk. Dogovorila sva se, da se podava v brezno v ponedeljek, 21. 12.,2020 ob 12. uri. Vedel sem, da bo tokrat manj naporno, saj ne bo potrebno žimariti 30, temveč le 5 metrov.

V ponedeljek dopoldan me je poklical Maks, če lahko preloživa najin obisk za eno uro, kar sem seveda sprejel. Kasneje sem spoznal, zaradi številnih obveznosti tega dne, da mi je ta čas popolnoma ustrezal. Ko sem se pripeljal na Polzelo, me je kolega že čakal, toda bil je sam, Lea in Veles sta ostala doma. Odpeljala sva se do Rakunove domačije oziroma do gozda, kjer sva parkirala. Zopet sva si nadela nase jamarsko opremo, pozabila nisva na vrv in fotografsko opremo. Pot do brezna je res kratka, komaj se kaj ogreješ. Pri vhodu so naju čakale vlažne skale in zemlja. Splaziti sva se morala do sidrišča, kjer sva lahko vsaj normalno stala. Maks je uredil vse potrebno za spust in že sem bi na vrsti jaz.

Samo spuščanje mi ni povzročalo težav, le z izpenjanjem sem se nekoliko namučil. Ko se mi je kolega pridružil na prvi etaži, sva malce pogledala za izgubljenim ušesom, ki je pri našem zadnjem obisku padel v globino. Ker ga nisva našla, sva se napotila do prekrasnega rova, ki me je tako očaral na spletu. Kapniško je zelo bogat, njegova posebnost je, da je visok kakšen meter, določeni predeli pa so še nekoliko nižji. Ker po rasti nisem ravno majhen, mi je »sprehajanje« po njem povzročalo nekaj težav, kajti bal sem se za kapniško okrasje. Najprej sem naredil nekaj fotografij in ugotovil, da bo potrebna dodatna osvetlitev. Maks je razvrstil dve luči na koncu rova, da je moj fotoaparat lahko zaznal in izostril kapnike v ozadju. Pred zanimivimi sigastimi tvorbami mi je kolega pridno poziral in »čim manj dihal«. Kapniki v tem rovu so res enkratni, motivov mi kar ni hotelo zmanjkati. Nato sem se z Maksom odplazil na drugo stran rova, kjer je prav tako veliko kapnikov vseh mogočih oblik in barv. Najprej sem fotografiral kapniške bodice, ki so me malce spominjale na argonitne ježke. Ko mi je zmanjkalo idej, sem se samo obrnil na drugo stran, kjer so, poleg sigastega stebra, bile še številne druge kapniške tvorbe. Zaradi belo-rjave kombinacije sige je bilo potrebno kar nekaj poizkusov, da sem nastavil ustrezno belino. Sledilo je še nekaj Maksovega poziranja, ki je to delo odlično opravil, prav tako je zadostil vsem mojim fotografskim »muham«. Res je lepo, če imaš takšnega spremljevalca, ki te razume in ti pomaga pri ustvarjanju. Po nekaj urah fotografiranja sva malce blatna in vesela, vsaj jaz, pospravila fotografsko opremo in odžimarila v »nebesa«. V gozdu se je že pošteno mračilo, tako da je bilo preoblačenje pri avtu sila zanimivo. Na Polzeli sva se poslovila in si obljubila, da še obiščeva kakšno jamo. Maks in Lea hvala vama za to doživetje.

Zapisal: Franci Horvat ; Foto: Franci Horvat

18 december 2020

Potep po blatnih deloviščih

Jama na Slomniku
Iz Mlinarjevega rova
Jama na Slomniku

V petek smo končno v plan postavili kopanje v Dihalniku Keramika, ki smo ga letos kar malo zanemarili. Pa sem v tisti navdušeni naglici pozabil na vrtalnik, kar pomeni, da bo Keramika morala še malo počakati. Upam, da nam tega ne bo zamerila in se od užaljenosti še bolj zaprla. Da pa ne bi gledali v zrak, kar zardi pomanjkanja sonca pozimi ni tako zanimivo, smo se preusmerili v Mlinarjev rov. Tam potrebujemo zgolj motiko in zidarsko zajemalko.

Dobro smo se zavedali, da zaradi odjuge lahko pričakujemo blato. Ampak saj nismo iz sladkorja. Že na začetku je kazalo, da bo blatno. Najbolj pestro pa je bilo tik pred vstopom v del z imenom Epruveta, kjer zdaj kopljemo. V kotanjici na dnu rova je ponavadi majhna lužica, tokrat pa je bilo polno razmočenega blata, ki je ustvaril pravo drsalnico. Prvi sem jaz zlezel do mesta, kjer se kopa. Ker pa sem se počutil ujet kot slon v premajhni sobici, sem prepustil kopanje Leji. Ker je lokacija kopanja na vrhu rova, ni toliko blata, temveč bolj zemlja, kar nas je razveselilo. Zrak je, kot ponavadi, bil precej slab, na trenutke pa je od nekod prineslo svež in s kisikom obogaten zrak, kar nam je vsakič dalo nov zagon. Teja je ležala v rovu tik nad blatno kotanjico, kjer je bila njena naloga, da sprejme polno transportko zemlje od Leje in jo preko sebe preda meni v roke. Jaz pa sem se plazil po razmočenem blatu od Teje do mesta, kjer sem praznil transportko in gradil gradove iz zemlje. Teja je bila prvič v tako blatni jami in ji je prenašanje te umazanije šlo odlično od rok. Po 5 urah kopanja so se Leji – kopaču izpraznile baterije. Zato smo se soglasno strinjali, da končamo s kopanjem. Napredovali smo za 1 meter, saj je rov do vrha zatrpan z zemljo in se trenutno nahajamo tik pod stropom meandra. Pri raziskovanju sledimo lepo oblikovanim rovom, ki jih je zasula fina zemlja, ki je prišla po številnih ozkih pritočnih rovih. Sedaj smo se že izognili kaminom, iz katerih je nasulo zemljo in pričakujem, da se bo kmalu kaj odprlo. Ven smo prišli v hladen zimski večer. Mokro blato nas je še dodatno hladilo. Zmetali smo vse v vrečke in se odpeljali čimprej na vroč čaj. Naslednjič pa upamo, da bomo že videli, kam naprej. Tokrat smo zaključili tretjo kopaško akcijo v tej jami.

V soboto smo zagrizli v hrib Slomnik in sicer v Jamo na Slomniku. Prejšnji večer sem v Mlinarjevem rovu razlagal Teji o Jami na Slomniku, in sicer kakšen balzam za dušo je ta jama. Suho delovišče, čista jama, kot gospod polniš vreče in jih pripravljaš za transport.

Tako smo počasi s hitrostjo Velesovega koraka stopali po grebenu vse do konca Velikega Slomnika, kjer se odpre pogled na Liboje, mi pa v mislih že v lepem suhem delovišču. Iz jame je tokraj lepo pihalo ven. Leta 2018, ko smo bili v tej jami v podobnem času, je vleklo zrak noter. To se dobro spomnimo, ker se je Janko nad jamo prevrnila jeklenka s plinom in je prineslo vonj nam v jamo pod nos. Tokrat pa je jama lepo dihala.

Midva z Velesom sva se prva spustila do delovišča. Počakala sva še Rista in Leo, ki jima je že malo zbledel spomin na te stopnje. Ko smo se vsi skupaj nabrali na dnu jame, sem pogledal v delovišče. Tam je bilo jezero.

Te lepe sanje, kako bomo danes kopali v suhem delovišču, so se razblinile. Tako smo sklenili, da danes ne bomo kopali. Smo pa lahko videli, kako lepo diha jama. In to iz zgornjega stranskega rova, kjer smo enkrat že širili. Nadaljevali potem nismo, ker smo se lotili kopanja spodnjega zamaška. Tokrat pa smo sklenili, da naslednjič zopet gremo širiti zgornji rov.

Strojanškovo brezno 2

Veles je preveril, če je močerad res zaspal v stranski luknji. Prešteli smo vse pajke in kobilice in odšli ven iz jame. Na poti smo opazili še en dihalnik, ki res močno diha. Pot je bila blatna in dol smo se kar pridrsali, če ne bi bilo dreves, ki so nas ustavljala. Vsekakor se vrnemo kmalu na Slomnik.


 

Za nedeljo pa je Alenka predlagala, da spet gremo na Dobrovlje do kmetije Strojanšek, kjer smo letos že raziskovali. Ob vlaki smo si takrat ogledali novo brezno, ki smo ga poimenovali Žovneško brezno nad Strojanškom. Ime je dobil po Žovneškem gradu, iz katerega izhajajo znameniti Celjski grofje. Nato smo se lotili pregledovanja terena. Malo nas je bilo strah, saj so na nasprotnem hribu imel lovski pogon. Smo pa med pogovorom z lovcem, ki smo ga prosili, da nam pove, kje je varno se gibati, dobili nasvete še za nekaj jam. Nato smo previdno hodili in se držali stran od podrasti, da nas nebi zamenjal za divjad. Gospodar kmetije, Janko, nam je pokazal dihalnik pod kmetijo. Domačija je že dobro znana, saj so notri poleti spuščali steklenice pijače, da so ostale hladne v vročih poletnih dneh. Luknjo imenujejo hladilnik. Tokrat pa se je ven valila para in bi lahko notri segrevali čaj. Nato smo z Jankom še kramljali o enem breznu, ki ga nam pokaže ob naslednji priliki. Potem nam je povedal malo zgodovine iz teh krajev. Je rekel, da se je med vleko lesa zataknilo v hrib deblo hrasta. Ker je bil zemlja mehka, je vleko nadaljeval. Nato je iz zemlje poleg debla izruval še lončeno cev, ki je od znotraj imela celo glazuro. Ta lončena cev je bila kasneje dokaz, da je do grada Žovnek bil speljan vodovod in tako je imel grad celo tekočo vodo. Potem nam je pokazal lipe, ki jih naj bi posadili Turki, ki naj bi šli mimo kmetije in si pod njo postavili tabor. Naj jih bi bilo tako veliko, da je za vsakim drevesom bil privezan po en konj. Ti turki so si mimo kmetije utirali pot po Dobrovljah, ker je bila takrat dolina dokaj močvirnata in preveč izpostavljena, da jih bi opazili. Turki so nato nadaljevali pohod vse do Dunaja. Ta zgodba naj bi pri Strojanških šla iz roda v rod. in bilo smo veseli, da smo jo slišali še mi. Je pa iz kmetije lep razgled po Spodnji Savinjski dolini. Pokazal nam je še, kje so nekoč sadili hmelj in imeli v tem hribovitem svetu kar nekaj njiv, ki so jih orali z voli, česar se še Janko spomni. Kmetija je namreč na 550 metrih višine na popolnoma kraški površini. Delo tukaj je bilo naporno, je pa bilo takrat več ljudi, ki so delali. Sedaj pa se težko najde nekaj pridnih rok za pomoč. Tako smo zaključili z izvidnico in se kar kmalu vrnemo in izvemo kaj novega, predvsem ko ne bomo prišli do avtov umazani do ušes.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Risto, Lea, Maks Jamski

10 december 2020

Motniška jama

Kako smo prišli do Motniške jame?

V nepremičninskem oglasu o prodaji hiše smo videli, da je poleg hiše v oglasu navedena tudi jama. Ni preteklo veliko vode, že smo se peljali v Motnik. Motnik je zadnja vas v občini Kamnik in leži pod razvalinami starega gradu. Grad naj bi postavili Motniški gospodje. Grad prvič omenijo v pisnih virih leta 1340 kot "vest ze Moetnik"; leta 1430 kot "turn zu Mottnikh", leta 1564 pa kot "gschloss". Postavljen pa naj bi za varen prehod skozi Tuhinjsko dolino. Motnik je imel tudi rudnik rjavega premoga. Kraj pa je razcvet doživel med 15. in 19. stoletjem , ko je skozenj potekala najpomembnejša prometna povezava med Štajersko in Kranjsko. Kraj naj bi dobil ime po motnem potoku, ki je sedaj reguliran. Potoku je ime Motnišnica.

Tako smo se pripeljali v Motnik, idilična mirna vas na robu vseh večjih prometnih cest. Nismo še zapeljali v vas, ko smo videli hiško in jamo, ki smo jo iskali. Lastnik je dovolil, da splezamo mimo hiše do jame. Gre za krajšo jamo. Vhodni del je dolg 6 metrov in se nato zatrpano konča. Ker smo bili prvič v Motniku, smo se še sprehodili skozi vas. Ko smo prišli do sredine vasi, pa zagledamo pod grajskim hribom na drugi strani ceste jamo! Že smo šli mimo psa, ki nas je oblajal, proti jami. Pri pregledu smo opazili, da jamo nekdo uporablja, saj je v njej na novo sezidana škarpica, vhodni del pa je lepo urejen, skorajda pospravljen.

Lotili smo se merjenja in potem bi poiskali kakšnega domorodca iz Motnika in povprašali, kako je s to jamo. imeli smo srečo, da nas je z druge strani Motnišnice nagovoril sosed Primož. Je povedal, da jama v vasi ni znana, saj je bila pred regulacijo Motnišnice čisto zaraščena in ni bila vidna ter dostopna kot sedaj. V njej pa si je sosed uredil poletno rezidenco in se v njej hladi pred pripeko vročih poletnih dni. Pozimi pa se v višjih delih jame ustvarja pravi topli žep in na koncu jame je prav prijetno toplo, tako da bi v hladnih nočeh brez problema prebil noč v jami. Tudi imena še ni imela, tako smo se strinjali, da damo jami ime Motniška jama. Primož je še povedal nekaj malega o zgodovini kraja, da so v Motniku bili ljudje nekdaj povečini rokodelci in obrtniki, zato so tudi zelo ponosni. Povedal je tudi za bližnji rov, ki naj bi šel nekdaj vse do gradu. Smo se dogovorili, da pridemo naslednjič in potisnemo nos v ta rov. Našo pozornost so pritegnile tudi slikarije v jami. Ker je domačin Primož povedal, da jama pred regulacijo Motnišnice ni bila znana, sva naredila nekaj fotografij, da smo jih kasneje pokazali gospodu Jamniku. Da pa ne bi kar odšli domov, smo se povzpeli do gradu, kjer se še vidi ostanek obzidja. Naslednji dan pa smo preverili te slikarije, naredili preizkus in ugotovili, da niso tako stare, kot smo si želeli. Tako smo tudi končali z raziskavo Motniške jame. Bomo pa prišli še mimo, ko bomo šli pogledat rov, skozi katerega naj bi ljudje bežali iz gradu.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Maks Jamski