Reševanje vprašajev



16 – 17.11.2019, vikend

Ta vikend je na Vranskem potekal festival rož, narejenih iz krep papirja. Na tem festivalu smo sodelovala tudi lokalna društva z dodatnimi aktivnosti, tako je Center jamskih doživetij obiskovalcem v soboto ponudil možnost ogleda jame Škadavnice. Kislo vreme pa ni bilo naklonjeno aktivnostim v naravi in obiskovalci so se raje zadrževali v zaprtih prostorih. Ker pa naju z Leo rahlo pršenje ni prav nič motilo, sva se vseeno odpravila proti Škadavnici, z drobno mislijo, da se pa morda kdo le opogumi in pride naokoli. Ker ni bilo nikogar sva pričela s kopanjem v rovu Hiltijeva smrt.
Vhod v Hiltijevo smrt
Ta rov je prvič ugledal Gregi 3.3.2017, kjer smo se odločili, da poskusimo s kopanjem. Tako smo naslednjič obiskali ta del 24.3.2017 in pričeli s širjenjem rova. Med tem je Žiga zlezel ob strani v drugi rov in odkril del, ki smo ga poimenovali Žigova past. Potem smo v Hiltijevo smrt odšli še enkrat v letu 2017, ko pa ni bila preveč uspešna akcija. Zatem smo nadaljevali s širjenjem leta 2018 najprej z Žigom, ko sva napredovala za 1,5 metra in vseskozi je bil dober prepih. 18.5.2018 smo se širjenja lotili Filip Kuntu, Risto in jaz. Na tej akciji se je naš stari vrtalnik Hilti dokončno poslovil in po tem dogodku je dobil ta del tudi ime. 23.11.2018 smo širili Gregi, Tilen in jaz. Na tej akciji smo prebili rov in se znašli v mali kamrici, ki preko ozke, neprehodne razpoke, presekane s kapniškimi stebri, poveže z Žigovo pastjo. Smo pa locirali možno nadaljevanje pod skalami, izpod katerih je močno pihalo. Tu nas je malo zaskrbelo, da prepiha ne povzroča le kroženje zraka po podoru. Nadaljevali smo s kopanjem tudi v tem letu, maja smo Blaž in Tilen Podkrižnik ter jaz odmetali nekaj kamnov. Potem sva kar veliko odkopala z Gregijem konec maja, kjer se je zagledal spodaj prostor, ki je deloval kot nekakšen rov.
Nadaljevanje v Hiltijevi smrti
Močvirsko brezno
Na tokratni akciji sva z Leo nadaljevala na tem mestu. Zmetala sva ven kar nekaj kamnov in Lea se je že stlačila skozi. Jaz sem si medtem rajši še odmaknil nekaj kamnov, med tem pa je Lea spodaj kopala naprej. Kmalu se ji je odprl lep rov, ki pa je na dnu zavil levo v podor. Ko sem lahko še jaz zlezel notri, sem sledil Lei v podor. Tam sem zlezel po kamnih višje in višje in naposled prišel v dvorano. Tako se je uresničil scenarij, da prepih izvira le od podora in na koncu rov zavija nazaj v dvorano. Hiltijeva smrt je jami doprinesla približno 30 metrov poligona. Tako sva rešila vprašaj, sicer ne tako, kot smo si želeli, torej da bi prodrli naprej. Sedaj imamo en del te dvorane pregledan. Čaka pa še nekaj delov, kamor moremo potisniti nos.
Naslednji dan pa smo odšli v Kebrovo luknjo, kjer smo se razdelili v 3 ekipe. Bor mi je predstavil merjenje jame z nadgradnjo merilnika Disto. Teo in Ester sta obiskala živali v Rekordni dvorani. Lea pa je opremljala vzporedno brezno. Jama je bila mokra kot je bilo pričakovano, saj je deževje bilo res obilno zadnjih nekaj dni. Tako je merjenje bilo zelo zahtevno, saj naju je potresavalo od mraza. Ko sva prišla do Leje, ki je opremljala vzporedno brezno zadnjega brezna pred dvorano, naju je že pošteno namočilo in zmrazilo. Ko sva prišla v dvorano sta Teo in Ester že zaključila in našla kar nekaj živalic, ki jih mi redkokdaj sploh opazimo. Da ne bi trpela mraza, sta švignila ven v toplo Mozirsko kočo.

Z Borom sva nato izmerila še dvorano. Jaz sem vseskozi pogledoval gor, kje bo Lea pogledala na plano. Ampak lučke nisem videl in tudi nobenega kamina ni bilo. Ko sva stala na sredini dvorane in končala z merjenjem, sva gledala proti zadnjemu breznu, kjer naj bi se vzporedno Lea spustila dol, vsaj tako smo mislili. Ampak je čisto na drugi strani dvorane pokukala iz prelepih lukenj, ki so oblite z jamskim mlekom. Čisto presenečenje, da pravzaprav sploh ne gre za vzporedno brezno, ampak samostojno brezno, ki poteka nad vso dvorano in se na koncu priključi v njo. Poimenovala ga je Močvirsko brezno po deževnem dnevu, mokroti jame in obisku jamarjev iz Ljubljane. Za merjenje nisva imela več motivacije. Na vrvi smo se vsaj malo ogreli. Tako smo rešili vprašaj tistih lukenj v stropu, ki smo jih večkrat opazovali. Lea je ocenila nove dele na 30 metrov. Ta vikend smo rešili dva vprašaja in pridobili nekaj novih metrov. Nove dele pa bomo izmerili v Kebrovi luknji raje v takem času, ko bo jama bolj suha.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea in Maks Jamski

En delček vodne poti reke Ljubljanice

Ta jesenska melanholija nestanovitnega vremena nas zadržuje predvsem po razmeroma suhih jamah ter nenazadnje tudi po domovih. Pozabljamo pa na lepote »na površju«. Pa smo si rekli, da pojdemo za konec leta še malo »po svetu«. In tako se je v nedeljo zbrala druščina jamarjev in podpornikov Šaleškega jamarskega kluba Podlasica Topolšica. Odšli smo na krajši izlet na rob Ljubljanskega barja.
Najprej smo obiskali Tehniški muzej v Bistri. Muzej slovi po izjemni zbirki različnih naprav, prevoznih sredstev, orodij, obrti … Tja se je potrebno odpraviti večkrat, da si dodobra ogledaš vse, kar ponuja muzej.
Naš obisk pa je bil namenjen ogledu vodene razstave Človek na luni. Vodnik Blaž, sicer gledališki igralec, nam je na prijeten in zabaven način osvetlil dogajanje znamenite vesoljske tekme v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, ki se je končala s pristankom prvega človek na Luni. Izvedeli smo, da smo Slovenci imeli zelo pomemben um, inženirja, ki je pomembno vplival na temeljno vedenje vseh, ki so sodelovali pri tem znamenitem poletu. To je bil Herman Potočnik Noordung. Pa tudi zakaj je Rusom le malo zmanjkalo, da bi prvi pristali na Luni.
Če povzamem naše ugotovitve, ki so tudi posledica urjenja astronavtov in kozmonavta v naših jamah v preteklih mesecih. Z astronavti lahko najdemo veliko stičišč. Ključno pa je predvsem tisto, da za odkrivanje novega sveta ni potrebno iti milijone kilometrov stran. Ta novi svet leži pod našimi nogami. Le odkriti je potrebno pravi vhod, ga raziskati in varovati za bodoče rodove. Ni nenavadno to, da so se ravno v času prvega pristanka na Luni začele pojavljati prve naravovarstvene organizacije.
Po ogledu Bistre nas je pot vodila po robu Krimskega hribovja do Podpeči. Ogledali smo si Podpeško jezero, ki je tudi brezno in ponor bližnjih kraških izvirov. Jezerska kotanja ima dva lijaka. Severni sega do globine vsaj 51 m. Nizek skalnat prag loči jezero od Ljubljanskega barja.
Nad jezerom je znamenita pohodniška in razgledna točka hrib s cerkvijo sv. Ane, ki ponuja pogled na celotno Ljubljansko barje. Vendar smo se zaradi kratkega dneva raje odločili, da gremo dalje. Proti domu smo se ustavili še v Črni vasi pri cerkvi sv. Mihaela, Plečnikovi umetnini na Barju. Cerkev ima precej revolucionarnih in praktičnih postavitev. Cerkev stoji na kar 350 pilotih in ima ločen zvonik od cerkvene ladje. Plečnikov podpis pa stavbi daje kombinacija uporabe opeke in kamna. Zgrajena je iz podpeškega apnenca in okoliškega lesa.
Podpeški apnenec je jurske starosti, črne barve z značilnimi belimi lisami – litiotidnimi školjkami. Tudi mimo kamnoloma v Podpeči smo se peljali, a se je za ogled potrebno najaviti. Kljub temu lahko v okolici opazujemo številne izdanke. Lomljenje tukajšnjega kamna sega že v čas Rimljanov, ki so bloke tovorili po Ljubljanici. Tako smo spoznali le en delček poti reke Ljubljanice, ki skrivnostno ponika v podzemlje ter se znova vrača na površje na mnogoterih lokacijah.
Zapisala: Alenka; Foto: Lea, Alenka

Večje odkritje Lačnega grofa v Breznu presenečenj + VLOG (+ENG translation)

Slovenščina | English
SI: 31.10 – 01.11.2019, četrtek in petek 
Vreme se je pričelo slabšati, zato smo rekli, da hitro skočimo v Brezno presenečenj, preden se preveč shladi. Odločili smo se, da gremo v spodnje dele in testiramo spanje v našem novem bivaku in na novi lokaciji za bivak, ki sta jo naredila Alenka in Gregi. Tako smo splanirali dvodnevno akcijo. V dolini je padal dež in nas želel pregnati, ampak mi se nismo dali, s polno opremo smo vijugali po cesti na vrh Dobrovelj. Na poti proti vrhu pa nas je presenetil sneg. Kljub letnim gumam smo se prebili do mesta, kjer parkiramo avtomobile. Da je snežilo, je bilo za nas vsekakor boljše, kot pa če bi deževalo, saj nas ni prehudo močilo med pripravo opreme. Je pa mraz pritiskal na nas, da čimprej smuknemo v jamo.
EN: 31.10 – 01.11.2019, Thursday and Friday 
The weather started to get worse, so we said that we jump into the Brezno presenečenj (The Abyss of Surprises) as soon as possible before it gets too cold. We decided to go into the lower parts and test sleeping in our new bivouac and the new location for the Bivouac, which was made by Alenka and Gregi. That's why we planned the two-day action. In the valley, the rain was falling and wanted to banish us, but we did not give up, with full equipment we were driving up to the top of the Dobrovlje plateau. On the way to the top, we were surprised by the snow. Despite the summer tires, we arrived to the spot where we usually park our cars. The fact that it is snowing was definitely better for us than if it would rain, because we didn't get too wet during the preparation outside the cave. But the cold still pushed us to sneak into the pit as soon as possible.



SI: Ker je imel vsak po dve transportki, smo se med gibanjem po jami hitro zagreli. Smo mislili, da bomo bolj počasni, ampak zgornji dele že poznamo kot svoj žep in smo se hitro spuščali skozi brezna in ožine do Novega Bivaka. V Novi Bivak smo prišli dodobra segreti. Tam smo pustili hrano, bivak, oblačila ter vse, česar ne bomo potrebovali v spodnjih delih. Nato smo smuknili pod skalo v objemu potoka na drugo stran, kjer se simbolično začne druga polovica jame in vsak, ki je bil v tej jami, pozna tisti efekt, ko prideš na drugo stran ožine, ko zapustiš Stari Bivak. Ta »wow« efekt, saj se tam odprejo visoki kamini in jama postane popolnoma drugačna. Nato smo zavili v meander in začeli obujati spomine na spodnje dele. Ker smo se zadnje dve leti zadrževali pretežno v zgornjih delih, jih izmerili in sistematično raziskali, smo že malo pozabili na spodnji meander.
EN: Since everyone had two transport bags, we quickly warmed up while moving through the cave. We thought we'd be slower, but we already know the top parts as our pocket and we quickly descended through the abysses and passages to the New Bivouac. We came to the New Bivouac quite warmed up. There we left food, bivouac, clothes and everything else we don't need in the lower parts. Then we slipped under a rock and into the embrace of the creek to the other side, where the other half of the cave begins, and everyone who was in this cave knows the effect when you get to the other side of the passage, when you leave the Old Bivouac. This "wow" effect, as there are many high chimneys and the cave becomes completely different. Then we turned into the Meander part and started to bring down memories of the lower parts. Since the last two years we were mostly in the upper parts, measuring and systematically exploring them, we have forgotten the sweet pain of lower meanders.
SI: Počasi smo se prebijali po Meandrskem rovu do Druge prhe, kjer smo urejali sidrišča, da bo bolj prijazna pot za prečenje v Veliki prepad, kjer je pravzaprav prvo globlje brezno v tej jami, -40 metrov globoko. Potem smo počasi napredovali do Brezupne ožine. Ko smo zapustili to ožino, smo se spustili čez brezna in že bili v delu Preboldski sladki greh, kjer se je raziskovalo in opremljalo prejšnja leta. Tam nas je pričakala natrgana vrv in nižje smo opazili, da je nekdo širil prehod v nadaljevanje proti sifonu. Za opravljeno širjenje smo neznanemu Božičku nadvse hvaležni, ampak nad zribano vrvjo pa nismo bili preveč navdušeni. Lea se je lotila izdelave dodatnega sidrišča, ki bo preprečilo ribanje vrvi in nato tudi zamenjala vrv. Med tem sem jaz si šel pogledati plastično vedro, ki se nahaja na dnu brezna in nam je burilo domišljijo o možnih poteh, po katerih bi takšno vedro lahko prišlo v jamo. Nato sem se domislil, da je ostalo tu od barvanja vode, ki so ga opravljali tam v 70-ih letih in ga ni prineslo skozi kakšen kamin, kot sem najprej domneval. Pregledal sem še okoli, če bi bila kje kakšna potencialna luknja, ampak ni je bilo. Bil je samo vhod v meander, ki je nasproten aktivnemu rovu, skozi katerega prideš do brezna, ko zapustiš Brezupno ožino.
EN: Slowly we were going through the Meander to the Second Shower, where we changed the anchor, to make it a more pleasant way to traverse into the Great abyss, which is actually the first deep abyss in this cave,-40 meters deep. Then we slowly progressed to Hopeless Strait. When we left this strait, we descended through abysses and came in the part, called The Sweet Sin of Prebold, which was explored and rigged in previous years. There, we were greeted by a torn rope, and lower we noticed that someone spread the passage to the sequel towards the Syphon. We are very grateful for the spread done, but we weren't too excited about the rope. Lea was going to make an extra anchor to prevent the rope from rubbing and then she replaced the rope. During that, I went to look at the plastic bucket that is located at the bottom of abyss and stirs our imagination of the ways in which such a bucket could come into the pit. Then I thought of the process of colorization of the water, which they were doing in the 70’s in this cave and summed up the bucket didn’t come through any chimney, as I first assumed. I looked around if there was any potential hole, but it wasn't. There was just the entrance to meander, which is in the opposite of an active passage, through which we got to this abyss when we left The Hopeless Strait.
SI: Žiga si je že pripravil vrv in začel plezati proti tistemu meandru. Kmalu je opremil do vhoda v meander in že je smuknil vanj. Nato je začel klicati, da naj prideva čimprej za njim. Hitro sva mu sledila in tudi midva začela premagovati v začetku ozek meander, ki se je malo naprej odprl. Šlo je za povsem suh prostor. Lea je rekla, da če pridemo ven in najdemo drugi vhod, plača v gostilni Grof, karkoli si zaželimo. Po tem ta del tudi dobil ime Lačni grof. Napredovali smo in prišli do prvega brezna. Žiga me je podprl, da sem splezal nad naložene kamne. Ko sem priplezal čez, sem pometal dol, kar je bilo nestabilnega. Potem sta mi Lea in Žiga lahko sledila.
EN: Žiga has already prepared a rope and began to climb towards that meaner. He rigged to the entrance of meander and he slipped into it. Then he started calling us to get to him as soon as possible. We followed him quickly, overcame at the beginning a narrow meander, which opened up little further. It was a completely dry place. Lea said if we come out tonight and find new entrance to the cave, she pays the dinner at prestige local restaurant called Grof (The Count) and that we can order whatever we want. That’s why this part got the name The hungry Count. We have progressed and come to the first pit. Žiga supported me to climb over the stacked stones. When I climbed above them, I removed all unstable rocks. Then Lea and Žiga followed me.
SI: Ker smo želeli jesti pri Grofu, smo seveda sledili poti navzgor. Tako smo preplezali prosto drugi skok in se znašli pred drugim breznom. Tokrat sem jaz Žigu pomagal, da je priplezal višje. Tu je bilo še več zagozdenih skal in je bil kar velik podvig, da jih je nežno zaobšel in prišel nad njih. Potem jih je pometal dol. Bile so ogromne skale, za njimi pa še kar nekaj drobirja. Potem ko je očistil pot, je pogledal, kam je sploh zlezel. Meander se nadaljuje v eno smer cca. 50 metrov in še v drugo smer nekam zavije. Tudi navzgor še gre, ampak ker s sabo nismo vzeli vrvi, saj nismo pričakovali česa takšnega, se je vrnil nazaj. Potem smo se vrnili do vrha prvega brezna, ki smo ga najprej premagali. In gledali, kam se je ta vsa voda iztekala. Kajti vidi se, da je nekoč tu teklo obilo vode, sedaj pa je suho kot poper. Iz apnenca smo na tej globini zopet prišli v tuf, čeprav smo v že mislili, da smo ga zapustili v zgornjih delih. Potem smo stopili naprej do roba, kjer je pred nam zevalo veliko brezno. Brcnil sem dol veliko skalo, ki je med padanjem zažvižgala in treščila na tla. Lea in Žiga sta že začela klepetat, pa sem ju utišal, da še ni konec. Kotaljenje skale je trajalo še kar nekaj časa. Povsem smo bili šokirani, saj smo vsi misli, da se s sifonom jama zaključuje, sedaj pa obstaja velika verjetnost, da se sifonu lahko po tem delu izognemo in pridemo še v večje prostore, saj sodeč po zvoku skale more biti spodaj še neko melišče. Takšno brezno bi prej pričakoval v visokogorju, ne pa na Dobrovljah. Z velikim vprašajem nad glavo, kaj smo našli, smo zapustili fosilni del Lačni grof, ki ga že sedaj ocenjujemo na 300 metrov rovov in še eno globoko brezno, za katero pa ne vemo, ali ima in kakšno povezavo ima s sifonom.
EN: Since we wanted to eat at the Grof, we naturally followed the way up. So we freely climb the second jump and found ourselves in front of the other pit. This time I helped Žiga to climb higher. There were even more stacked rocks and it was a pretty big adventure to pass them gently and come over them. Then he threw the unstable rocks down. After Žiga cleaned his way, he looked what is in front of him. Meander continues in one direction approx. 50 meters and the other direction is turning somewhere. It's going up, too, but since we didn't take the rope with us because we didn't expect anything like that, he decided to come back. Then we returned to the top of the first pit at The hungry Count, which we first defeated. We were observing where all the water went. It is obvious that in the past, here was a lot of water, and now it's dry as pepper. From the limestone, we came back to tuff at this depth, even though we already thought we left it behind in the upper parts. We stepped forward to the edge of a giant abyss in front of us. I kicked down a big rock and it whistled and shattered on the floor. Lea and Žiga have already started chatting, so I had to shut them up telling them it's not over yet. The rock was still rolling for a while. We were completely shocked, because we all think that at Siphon the cave is closing, and now there is a high probability that we can avoid Siphon by this part and we could come to larger spaces, assuming by the sound of the rock. I'd expect a pit like this in the high mountains, not at the Dobrovlje plateau. With a great question mark above the head, we left the fossil part of The hungry Count, which we estimate to 300 meters of length and another deep abyss, of which we do not know whether it has any and what connection it has with the Siphon.
SI: Potem smo se počasi vračali po meandrih in breznih do Bivaka. Tam smo bili okoli polnoči, si postavili bivak, slekli mokre kombinezone in se lotili večje pojedine. Prestižne vojaške SDO - Suhe dnevne obroke. Ob 02:00 smo se zavili v spalke in zaprli utrujene oči. Ko sem proti jutru imel občutek, da se še samo premetavam in razmišljam o spodnji delih, sem pretegnil utrujene ude in poslušal, kako je z mojima dvema sosedoma. Ko sem slišal, da se je Lea začela premetavati, sem jo vprašal, če je že budna. Rekla je, da ne in takoj se je oglasil tudi Žiga, da tudi on več ne spi. Žiga je poiskal svojo zapestno uro in en čas gledal v njo, potrkaval z njo in žalostno ugotavljal, da je zanič, saj kaže 16:15. potem sem jaz pogledal na fotoaparat, ki je tudi kazal 16:15. Prespali smo ves dan, čeprav smo upali, da se bomo zbudili ob času, kot smo navajeni doma, vsaj nekje ob 08:00.
EN: Then we returned thru meanders and abysses to the Bivouac. We were there around midnight, set a bivouac, took off wet jumpsuits and started a big feast. Prestigious military MRE – Meals Ready-to-Eat. At 02:00 we wrapped ourselves in sleeping bags and closed tired eyes. In the “morning”, when I had a feeling that I was just turning from one side to another and thinking about the lower parts from yesterday, I stretched the tired limbs and checked up on my two neighbors. When I heard Lea began to turn around, I asked her if she is awake. She said she is awake and also Žiga said he doesn't sleep anymore. Žiga searched for his watch, for a while he watched at it, knocked it against the wall, and sadly announced that it is broken, as it shows 16:15. Then I looked at the camera, which also showed 16:15. We slept all day, although we hoped that we would wake up at a time as we are used to at home, at least somewhere at 08:00. We were wondering for a while and then started preparing for a brunch. Then Žiga packed his transport bag and quickly went out, because we said we will be out of the cave at 16:00, but we were just waking up at that time. Lea and I packed up the rest of the stuff and we went out slowly. We had a great sleep, so there was no problem leaving the cave through all these straits. We've heard Alenka and Gregi above us with the warm tea. Alenka is already used to the fact that we always come out this cave with at least 4-hour lag when we come from the lower parts, because it's tricky to just jump out. In the late evening, we were sitting in front of the entrance, drinking hot tea and debating that the cave still has a lot of good to discover. We are still going to curse the straits and the long narrow meanders.
SI: Nekaj časa smo se še čudili, nato pa si začeli pripravljati pozni zajtrk. Potem je Žiga spakiral svojo transportko in šel naprej hitro ven, kajti javili smo, da bomo ob 16:00 iz jame, mi pa smo se takrat šele zbudili. Z Leo sva spakirala ostale stvari in počasi šla ven. Spočiti smo bili odlično, zato ni bilo problema zapustiti jamo skozi vse te ožine. Pri vhodnem breznu sva že slišala Alenko in Gregija, ki sta prišla s toplim čajem. Alenka je že navajana, da to jamo vedno zapustimo z vsaj 4-urnim zamikom, kadar prihajamo iz spodnjih delov, saj je težavno kar poleteti ven. V pozni večerni uri smo sedeli pred vhodom, pili topli čaj in razlagali, da nam bo jama dala še veliko lepega za odkrivati. Še bomo preklinjali ožine in dolge ozke meandre.
EN: We slept all day, although we hoped that we would wake up at a time as we are used to at home, at least somewhere at 08:00. We were wondering for a while and then started preparing for a brunch. Then Žiga packed his transport bag and quickly went out, because we said we will be out of the cave at 16:00, but we were just waking up at that time. Lea and I packed up the rest of the stuff and we went out slowly. We had a great sleep, so there was no problem leaving the cave through all these straits. We've heard Alenka and Gregi above us with the warm tea. Alenka is already used to the fact that we always come out this cave with at least 4-hour lag when we come from the lower parts, because it's tricky to just jump out. In the late evening, we were sitting in front of the entrance, drinking hot tea and debating that the cave still has a lot of good to discover. We are still going to curse the straits and the long narrow meanders.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea

Jesensko čofotanje v Veternici



22.10.2019, torek
Naš Aljaž se je vrnil iz tujine, kjer je servisiral vetrne elektrarne na ledeno mrzlem Severnem morju. Kot kaže, je tam dobil željo po čofotanju v mrzli vodi.
Obiskal je Veternico z prijateljem iz Anglije in v spremstvu Leje se je lahko ofrišal v prijetnem hladu jezera v Veternici.




Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea Pavrič

Sodnek – preboj v nadaljevanje



27.10.2019, nedelja

Na vsakoletnem pohodu v spomin Rajka Bračiča je bilo tako vroče, da smo dobili idejo, da moramo nemudoma čimprej, dokler je še sonce in suho, pogledat v Sodnek, da ne bo prepozno in nam bi dež že dvignil nivo vode. Gre namreč za izvirno jamo v Nazarjah, natančneje v Žlaboru. V njej smo od leta 2017 opravili 4 delovne akcije, prvič pa smo si jo ogledali leta 2015. Raziskovanje otežuje dejstvo, da gre za močan izvir in že manjše deževje spremeni vodostaj ter nam onemogoči raziskave. To poletje je bilo posebej muhasto in nikakor nismo mogli najti primernega časa za obisk Sodneka.


Tako smo se na zadnjo septembrsko nedeljo hitro nabrali Žiga, Filip in jaz. Najprej sva bila pred jamo Filip in jaz. Odnesel sem stvari v jamo in se spominjal, kako ozko je do ožine, kjer smo se nazadnje ustavili. Potem sva s Filipom, oblečena v neopren, pogumno zagrizla v ožino. Čeprav sva čepela do pasu v mrzli vodi, naju ta ni motila, samo neoprenske nogavice sva pogrešala. Delo nama je šlo dobro od rok, čeprav gre zelo počasi, saj moraš biti zelo pazljiv, kajti če pade kaj v vodo, se lahko hitro posloviš od opreme ali orodja. Namreč gre za ozko razpoko, ki je do polovice zalita z vodo. Po 2 urah čepenja v vodi sva odšla malo ven se pogret, saj nog nisva več čutila. Potem se je pripeljal Žiga, ki me je zamenjal v jami. Tako sta šla v jamo Filip in Žiga in odmaknila še en kamen. Med tem smo dobili obisk soseda Vanča z vnuki. Poprašal so za napredovanjem, fanta pa sta radovedno kukala v skrivnostno jamo. Ko zrasteta, bosta imela priložnost, da jo skupaj obiščemo. Med tem je prišel Žiga iz jame in sem ga zamenjal. Ko sem prilezel do delovišča, je Filip gledal v rov in rekel, da bo poskusil iti naprej. Pritisnil se je v razpoko, tako da je iz vode gledala samo glava in uspelo se mu je stlačiti mimo buhtlja, ki je meni oviral nadaljevanje. Zaklical sem Žigu, da smo skozi, naj pride hitro v jamo. Spustil sem ga naprej in že je sledil Filipu. Za tem ozkim buhtljem se odpre prostoren rov, ki se nato razširi v kamrico. Filip je odšel do konca, kjer se pa strop spusti in potrebno bi bilo zopet večati rov za napredovanje. Med tem pa je Žiga v kamrici zagledal kamin nad sabo. In ugotovil, da gre proti površju. Tako sem šel ven iz jame in iskal morebitno odprtino na površju vzpetine nad jamo, med tem pa je Žiga kričal v luknjo. Ko sem ga zaslišal, je zgledalo kot iz kakšnega groznega filma iz 2. svetovne vojne, kjer še nekdo od množičnih pobojev živi pod zemljo in kriči od vsega hudega. Odmaknil sem nekaj kamnov in že sem videl v jamo!
Velik uspeh, uspeli smo se prebiti 30 metrov naprej in našli smo drugi vhod, ki nam bo pomagal, da obidemo vhodno ožino in nismo toliko odvisni od zunanjega vremena. Sedaj jama že meri 50 metrov, vsekakor pa še bomo našli nadaljevanje, saj gre za močen izvir. Ampak sedaj bomo morali počakati na toplo vreme, saj v neoprenu sedeti v hladni vodi in nato priti še v zunanji hlad ni dobro za zdravje.


Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Filip Solar