26 junij 2022

Prepih v Jespi

Menina je v zadnjih letih deležna kar nekaj jamarske pozornosti, saj jamarski klub Tirski zmaji na njej kar veliko raziskuje. Seveda se je pojavljala vseprisotna jamarska želja, da bi se prodrlo bolj v drobovje Menine. In tako so pričeli tiščati radovedne nosove v Jespo, ki z vhodno udornico nakazuje res veliko jamo. Klemenu in Rafku je uspel preboj med podornimi kamni in Jespa se je odprla. Klemen je od navdušenja videl vodoravno jamo. Ko pa mu je Rafko sledil, je bil deležen razgibavanja svojih kosti po Jespi gor in dol in še mestoma malo oponašanja črva. Želja po raziskavah je bila zanetena. Nato so se Tirski zmaji zopet odpravili v Jespo, kjer sta Bernard in Klemen prišla do podora, kjer sta naredila prehod. Klemen je smuknil skozi in poročal, da se jama nadaljuje.

Klemenova mišolovka

Nato nas je Rafko povabil, da si skupaj ogledamo Jespo in pokukamo v nadaljevanje. Rekel je, da je imel na predzadnji raziskovalni akciji zadosti puzanja in nas bo tokrat čakal zunaj. Pridružili so se mu še Teo, Kai in Jožica, ki so si najprej ogledali res impozantno vhodno udornico jame Jespe, ki ima kar nekaj ledenega okrasja. Nas pa je Klemen popeljal po Jespi naprej do konca, kjer smo si ogledali kamin, ki se dviguje neznano kam. Nato pa nam je pokazal prehod, ki sta ga z Rafkom odkopala in kjer se je jama odprla. Zelo lep prehod, ki te popelje do malih ledenih jezerc, ki se jim umakneš rahlo navzgor, zlezeš čez prehod in znajdeš se v večjem prostoru. Tam je Simon v momentu splezal v kamin. Kmalu je sledil tisti dober vrisk, da je zgoraj še ena prostorna kamrica in da kamin še gre nekam v višino. In nato še en vrisk, da je skozi okno zagledal zadaj še eno brezno, ki se zopet spusti 15 metrov. Zelo dobre novice. Ampak mi smo bili namenjeni tja, kjer se je Klemen nazadnje ustavil. Klemen je kot blisk smuknil skozi prehod v podoru in sledil mu je Simon. Za Simona je bil luknja malenkost premajhna, zato me je spustil naprej. Ko sem šel skozi podor, sem se obrnil nazaj in si ogledoval, kako naložene skale kljubujejo gravitaciji. Simonu sem rekel, naj mi poda kladivo, da bom tla mogoče malo poglobil. Ko sem malo udaril, sta priletela dva kamna iz stropa. Nič ni bilo več prijetno in na hitro sem se pričel vračati. Simon je vprašal, če me je strah, da bežim ven. Ampak bilo je čudno in nazaj na svojo stran smo poklicali še Klemna. Ko smo bili vsi na varnem, je Simon samo malo udaril po tistih skalah, ki so kljubovale gravitaciji in že je vse zlezlo skupaj in prehoda ni bilo več. Nato smo skale premetavali sem in tja in naredili večji prehod. Ampak po videnem nismo več želeli tukaj skozi, vsaj dokler skal dodatno ne podpremo in ker smo imeli še potencialno drugo nadaljevanje, smo se vrnili v kamin. Prehod pa smo poimenovali Klemenova mišnica. Simon je vzel vrv, ponovno splezal proti kamrici v kaminu in opremil pot še za nas. Sledil mu je Risto, ki se je doma najedel murv, da mu je pospešilo prebavo na 100%. Zato je v kamri najprej pustil murvin pečat, preden je nadaljeval in tako je dobila kamrica ime Murvina kamrica.

Je pa jama bila kar močno podvržena zmrzali in je dokaj razbita, zato smo kamin do Murvine kamrice kar nekaj časa čistili. Vsak je našel kakšen kamen, ki se je odkrušil s stene kot zrel mlečni zob. Ko smo se zopet vsi zbrali, smo pričeli z opremljanjem brezna. V njega se vstopi skozi ozki prehod, nato pa se brezno odpre v večje dimenzije. Spodaj sta dva rova. Lotili smo se pregledovati najprej rov pod vrvjo. Simon je vklopil svoje kopaške roke in skale so letele iz rova, da je Klemen komaj uspel jih podajati naprej. Kmalu je bil prehod odprt in Klemen je zlezel notri. Prepih ga je hladil, ko je se spuščal v rov. Na koncu so ga ustavili roglji, zadaj pa rov normalnih dimenzij. Zadovoljni smo se vrnili do ekipe, ki nas je čakala na površju in poročali naše dosežke iz raziskovanja. Jespa ima sedaj vse, kar potrebuje, da nam razkrije svojo skrivnost: nadaljevanje, prepih in radovedne jamarje.

Nadaljevanje
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Risto in Maks Jamski

13 junij 2022

Mlinarjev rov – edini trenutek ko jamarja opeče sonce

V Mlinarjevem rovu smo od 10.08.2019, ko je Žiga prvič porinil nos v to jamo, naredili že 7 obiskov. Zanimivo, da se nam je zdelo zelo priročno, da jamo obiskujemo pozimi. To je pomenilo, da smo se blatni in premočeni slekli na mrazu in nato vso skrajno blatno opremo prali na mrzlem. Sedaj pa smo naredili akcijo poleti, v lepem toplem dnevu in lahko smo se okopali v bližnji reki Dreti. Upamo, da bo sedaj več obiska, saj jama potrebuje kar nekaj ljudi.

 

Najprej sem klical Tilna in mu rekel, naj ne manjka na akciji, saj bi praznovali njegov uspeh, ko je zaključil osnovno šolo. Kajti to pomeni, da bo to poletje lahko šel v Bolgarijo in na vse super jamarske akcije. Zato sem si že pošteno grizel nohte, ali mu bo uspelo popraviti vse slabe ocene, kajti Tilen to naredi zadnji teden. Tako je v enem dnevu popravil kar tri predmete. Zjutraj nas je še razveselila novica, da pride na akcijo tudi Miha, super ekipa se je nabrala. Jamarski dan smo pričeli na kavici, kjer smo aktivirali še Matejo in Sebastjana za družbo. Mateja se je odločila, da nas obišče kasneje.

Nova luknjica

Pred Mlinarjevem rovom nas je pričakala toplota, ki je gnala naše organizme pod okrilje jamskega hladu. Jaz in Veles sva še skočila do skladišča po pozabljen kombinezon in med vračanjem srečala še Borisa Cencena, ki sva ga povabila naj pred jamo za par besed in en selfi.

Takšnji luknji sledimo

Lea je šla kopati na »čelo«, kjer sledimo drobni luknjici, skozi katero se čuti rahel prepih. Tilen je šel na ovinek, kjer je treba prekladati transportno vrečo skozi ožino. Miha je nato povlekel vrečo v osrednji prostor jame, kjer sva bila Veles in jaz, ki sva zemljo z vreče praznila na kup. Tilen je na ovinku ležal v luži, ki je vedno tam. Tokrat ji je naredil luknjico, skozi katero je vsa luža odtekla nekam nižje v zemljo in tako je ostal na suhem. Miha je med čakanjem na vrečo vso mokro blato zamenjal za suho. Kasneje je prišlo do menjave, saj je Veles želel videti, kaj mami koplje. Pomešala so se delovna mesta: jaz sem dobil pozicijo na ovinku in Tilen je razkladal zemljo. Veles je kmalu ugotovil, da mama še ne bo tako kmalu našla tistega, kar je izgubila v tem kupu zemlje in se je rajši vrnil nazaj v večji prostor na praznjenje vreče. Miha je nato rekel, da bi menjal svoje delovno mesto, ker je postalo nekoliko monotono. Ker je prvič kopal, smo ga poslali na »čelo«, kjer čas res najhitreje mine. Ni veliko kopal, ko je dobil še eno luknjo v zemlji. Tako sedaj sledimo dvema luknjama. Je pa še veliko zasutega. Lea in Veles sta nas zapustila in odšla proti reki Dreti, mi pa smo še napolnili nekaj vreč. Med delom smo slišali, da v jamo prihaja Mateja. Je rekla, da sem jo malo zavedel z vabilom, da gremo v vodoravno jamo, da pa sem pozabil napisati, da je na nekaterih mestih malo ozka in blatna. Teja je to vedela, saj je sodelovala na zimskih kopaških akcijah, zato je rajši ostala doma in bila z nami v mislih. Ampak ni pa vedela, kakšen užitek kopánja in kópanja zamuja ob toplem dnevu.

Miha sem potolažil, da ko bo pozabil na blato, bo z veseljem zopet prišel v Mlinarjev rov. Da vsako jamo ali vzljubiš ali pa se je navadiš. Nato smo se zbrali okoli Tilna, ki je odprl brezalkoholni šampanjec in nazdravili na njegov velik uspeh v mladem življenju. Nato smo šli ven, kjer je v nas buhnila vročina. In nato je sledilo tisto najboljše, kar smo šele sedaj ugotovili, zakaj je najboljše to jamo kopati poleti. Zmetali smo se v Dreto in oprali blato s sebe. Med dolgim uživanjem na obali Drete, čiščenjem opreme in pospravljanjem zalog pijače smo blatno rjavo barvo kože zamenjali za posončeno rjavo, da bomo vsaj malo dajali vtis, da smo kdaj tudi na soncu in ne vedno skriti pred njim v jami. Sedaj je Mlinarjev rov dobil nekaj zvezdic priljubljenosti. Tudi Teji sem povedal našo super ugotovitev in sedaj bo z veseljem prišla se valjati v blato, ki je daleč najboljše v Zadrečki dolini.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Boris, Maks Jamski