 |
| Jama vesele ome |
29.11.2022 smo se na pokopališču Podkraj poslovili od ustanovnega člana ŠJKPT, Marjana Vertačnika. Marjan je idejni oče našega imena »podlasica«, saj po njegovem videnju ta žival zleze vsepovsod, v prav vsako luknjo, zato je »podlasico« dodal v ime kluba.
Po pogrebu smo imeli še čas, da gremo na Dobrovlje. Uroš, Teja in jaz smo najprej odšli pogledati vhod v Neskončno brezno, kjer smo imeli namen narediti plot okoli vhoda. Potem smo se odpeljali do izhodišča, kjer smo šli do Jame vesele ome. Jamo sta prva opazila Valerija in Janko, nato smo ji več pozornosti namenili na raziskovalnem taboru Dobrovlje 2022. Mrzlo pihanje izpod kamnov je spodbudilo Tilna, da je pod steno prekopal rov v spodnjo kamrico, od koder je Lea nadaljevala in sledila rovu, ki ga je delno zatrpala zemlja. Tam smo končali in jame nismo izmerili, saj smo rekli, da bo počakala na naslednji obisk. Sedaj, ko smo jo obiskali v zimskem času, nas je zanimalo, kakšen je prepih v jami. Ko sva se s Tejo približala rovu, kjer je prehod v jamo, ni bilo čutiti prepiha. Čudno, ker poleti se je tu čutil res hladni jamski zrak. Uroš je fotografiral, midva pa sva si rekla, da jamo vsaj izmerimo, če že prepiha nima. Najprej sva merila vhodni del, kjer se lepo vidi zunanji del preloma. Ko sva zlezla v prekopani rov, kjer prideš v malo kamrico, sva šele začutila prepih. Prepih potegne v mali kamin, zato ga ni na vhodu. Tam je bil strop rova, kjer je Lea kopala, čisto moker. Namerila sva 15 metrov dolžine in 6 metrov globine. Jama je zanimiva, ker poteka v prelomu, ki se vleče nižje vse do Žlabora, kjer delamo v kar nekaj jamah, kot so Sodnek in Zijalka v Žlaboru. Do tja je še daleč, ampak malo špekuliranja pa si le lahko privoščimo.
7.12.2022 sva z Ristom obiskala brezno, ki je še ostalo za pregledat od raziskovalnega tabora Slomnik 2021. Jamo je opazila Jožica (uradno Jožefa) na poti do Ocvirkove jame v Štadlerjevem gozdu. Tako je jama dobila ime Jožefino brezno. Po 6 metrih je bil zamašek iz smeti. Upali smo, da tokrat s kosovnimi, ampak zopet so bili v plastičnih vrečah zaviti klavni odpadki, živalske kože itd… Mraz je vplival, da ni bilo smradu, zato sva sklenila, da ven potegneva vreče. Samo pri dveh vrečah je zasmrdelo in ju je Risto hitro potegnil na plano. Spodaj je bilo prostora toliko, da sem lahko sedel in Risto je skozi ozko brezno vlekel vreče ven. Potegnila sva zelo veliko smeti za tako malo jamo. Nato se je odprlo naslednje brezno. Očistila sva vse, da sem lahko zlezel v nadaljevanje: 3-metrsko brezno. Dimenzije so bile ozke in Risto me je hitro spomnil, naj ne rinem preveč na silo dol. Kajti navzdol je vedno v pomoč gravitacija, nazaj pa vedno zelo težko ali pa je celo potrebna pomoč sojamarja. Spodaj je zopet zamašek, ki pa ga nisem gledal. Rajši sem se vrnil iz brezna, ko sem videl, da ga je mogoče premagati, čeprav je ozko. V bližini je jama Pavričev udor in tam se je pokazalo, da je smiselno tukaj malo prekopati in lahko hitro prideš v večjo jamo. Nato sva jamo izmerila in zelo vesela zaključila raziskovalno popoldne na pijači.
 |
| Jožefino brezno |
9.12.2022 je bila kljub močnemu deževju želja po raziskovanju neustavljiva. Zato smo se zbrali Mihael, Teja in jaz. Smo rekli, da gremo pogledati v Šikančevo zijalko, kako izgleda jama v teh mokrih dneh. Ko smo premagali ledene stopnice do jame, sta nas v jami najprej pozdravila dva slapa. Prvi je tekel pri vhodu in drugi v notranjosti jame. Tam, kjer pa smo delali prehod, pa je bilo vse zalito in iz jame je tekla voda. Ugotovili smo, da je jama še aktivna. Ko smo si pogledali, je rekla Teja, da nismo iz sladkorja, da ne bi v tem dežju odšli do Erjavčeve jame. Noč je bila temna in je bila potrebna kar dobra pozornost, da smo ulovili pot do jame. Ko smo se približali jami, smo bili že fajn mokri. Nato sem zavil v tretji vhod. Nikoli še nisem šel skozi ta vhod v jamo. Imel sem občutek, da sem v čisto novi jami. Teja se je spustila v spodnji del jame. Poklicala naju je, da je spodaj še večja jama. Mihael imel občutek, da se nahaja že v filmu Gospodar prstanov s škratom in legolasom, ko se spuščamo v temni svet skrivnosti. Ko sem prišel dol, sem prepoznal, da smo v Erjavčevi jami. Iz vsakega vhoda se je naredila zavesa dežja. Lep pogled jame v takih razmerah. Nazaj do avta smo prišli mokri kot miši in končali naš pregled jam v deževnem petkovem večeru tega oddaljenega območja.
 |
| Erjavčeva jama |
V nedeljo, 11.12.2022, smo Simon, Tilen, Filip Solar in jaz odšli na Dobrovlje. Namen smo imeli, da vhod Neskončnega brezna zagradimo z plotom. Vhod v brezno je velik in dokaj izpostavljen. Kdor bi padel v to brezno, bi padel 100 metrov globoko. Zato nas je lastnik zemljišča prosil, če lahko kaj naredimo glede tega problema. Povezali smo se z občino Braslovče, kjer smo dobili podporo in tako smo lahko šli v akcijo. Ker je bilo v poletnem in jesenskem času toliko različnih aktivnosti, smo to delo prestavili na zimski čas. Še na ta dan je bilo pod vprašajem, če nam bo uspelo. Namreč ponoči je zapadel sneg in nismo vedeli, če bo lahko nam lastnik zagotovil prevoz do jame. Kajti če bi morali nesti ves material do jame, bi se kar namučili. Zato smo zelo hvaležni kmetu, da je klub zimskim razmeram lahko pripeljal stvari do vhoda. Plot je bil hitro sestavljen in vhod zaščiten. Zopet je eno dobro delo za nami.
V 18.12.2022 pa so petkove močne padavine onemogočale obisk Brezna presenečenj. Da ne bi ostali brez jame, smo se Veles, Lea in jaz odpravili na Čreto do cerkve Sv. Katarine. Tam je spomladi med sprehodom Veles opazil vhod v jamo. Namreč gre za zanimiv teren, kjer je polno požiralnikov. Ob takem požiralniku, ko sem jaz gledal, kam ponika potok, je Veles med kamni opazil vhod. Zato je dal jami ime Kamenčica. Zelo se je veselil, da gremo končno pogledati njegovo jamo. Ker so bile na Čreti še zimske razmere, smo s sabo vzeli tudi lopatke za sankanje in se pridričali po gozdu do jame. Vhod smo hitro odkopali do dimenzij, da je bil prehoden tudi za nas, ne samo za Velesa. Lea se je spravila v rov in nadaljevala s čiščenjem. V vhodnem rovu je bilo vse polno kozarcev za vlaganje in dve koriti za rože. Mogoče je nekdo imel zelo rad vložene kumare in se je moral skrivati pred ženo, da jih je v miru jedel. Ali pa so sadili zdravilne kamilice, ki so jih pojedle uši, potem pa so vse ostale rekvizite zmetali v jamo. En kozarec je bil od evrokrema in Veles je hitro dodal še eno teorijo, da so otroci mami ukradli evrokrem in ga v gozdu na skrivaj pojedli. Vsa ta steklovina nam je onemogočala, da bi bolje pogledali v jamo, saj smo jo je bilo potrebno odstraniti. Ker pa je bilo zunaj mrzlo, sva imela z Velesom po 2 urah sedenja pred jamo zadosti in smo spakirali stvari in odšli domov.
 |
| Kamenčica |
Nekaj manjših aktivnosti se je le nabralo. Če pa nas želite srečati, pa lahko pridete v pravljični Mozirski gaj, kjer se na stojnici pod nešteto lučkami predstavlja jamarska pravljica Pastirica Biba, ki vas ponese v prelep svet čarobnega podzemlja.
Zapisal: Maks Jamski foto: Alenka, Risto, Uroš, Teja in Maks Jamski.
