ŠTAJERSKI JAMARJI: 6. tabor na Čemšeniški planini

2.-4.12.2022, vikend

Prišel je čas, ko se odpravimo na Čemšeniško planino. Pričetek tabora je potekal tradicionalno: postanek na Trojanah, kjer smo kupili kup krofov. Nato pa hop do Uroševega vikenda in najprej pogostitev s še toplimi krofi in nato družabni večer. Tokrat je novost biljard, ki se je igral pozno v noč.


Ekipa raziskovalcev Jelenovega roga

V soboto so za zajtrk seveda krofi in sledi pripravljanje opreme. Namen smo imeli pogledati novo jamo, ki jo je pokazal lovec Jože. Zagrizli smo proti vrhu Čemšeniške planine. Razmere so bili že prav zimske in je bilo potrebno že malo gaziti po celem snegu. Ko smo zavili z grebena in se počasi spuščali po zelo strmem pobočju, je bila potrebna dodatna previdnost. Snega je bilo veliko in Boris se je odločil, da ima zadosti gazenja po snegu in da se vrne na vikend. Nadaljevali smo Uroš, Tilen in jaz. Urošu je uspelo najti vhod, saj v takih zimskih razmerah teren postane čisto drugačen kot pa v času, ko ni snega.

V Jelenovem rogu

Začetek tabora - krofi

Tilen je našel vhod med kamni in predlagal, da pogledamo najprej tega, če kaj obeta. Ampak po 4 metrih se je zasul in sveži živalski iztrebki so dali vedeti, da je tukaj nekdo doma in da ga naj ne motimo. Potem smo se lotili vhoda, ki ga je Urošu pokazal lovec Jože. Najprej smo pričeli tolči po kamnitem roglju in ko smo ga odbili, se je začela majati cela skala. Večina jam tukaj je takšnih: misliš, da je večja skala fiksna, ampak ko začne prestavljati manjše kamne okoli skale, se vse razmiga. Tako smo se potrudili, odmaknili večjo skalo in vhod se je odprl. Najprej sem zlezel v jamo in presenečenje: jama ni bila mala. Stal sem v dvorani in čakal, da se mi pridružita še Tilen in Uroš. S Tilnom sva se lotila merjenja. Zlezla sva v razpoko in od tam je Tilen naredil prehod v nižje dele. Po njih je prišel po spodnji strani do Uroša. Ko pa je šel v nasprotno smer razpoke, mi je prišel za hrbet. Dokaj prepletena jama, vzrok je, da so jame tukaj podorne in v njih opazimo kar nekaj prelomov. Nato se razpoke zasujejo in se razdelijo v več etaž. Nato smo se vrnili v dvorano, kjer na nekaterih stenah opaziš že odlaganje sige. Iz izkušenj po tukajšnjih jamah smo vedeli, da je potrebno v vsako luknjo potisniti nos, saj nikoli ne veš, ali je zadaj kamrica ali se jama zapre. Tako je bilo tudi sedaj. Tilen potisne nos tja in glej, še en kamrica in še en rov. Da smo vse pregledali in izmerili, smo potrebovali 6 ur, saj smo že nekajkrat mislili, da je konec, ampak ni bilo tako. Ima pa jama nadaljevanje. Tilnu je malo zmanjkalo, da bi se prebil v kamrico. En kamen ga je stisnil v prsni koš in se je odločil, da se rajši vrne ven iz ožine. Je pa tukaj občutiti tudi intenzivni topli prepih. Namerila sva 48 metrov. Jamo smo poimenovali Jama lovca Jožeta. Ven smo pokukali v temi in se počasi prebili nazaj na greben.

Pogled proti Jami lovca Jožeta

Brlog za eno žival

Pred Jamo lovca Jožeta

Jama lovca Jožeta

Medtem, ko smo se lovili po Jami lovca Jožeta, pa so Teja, Veles in Lea uživali v zimskih radostih. Na tabor so prišli še Janko, Valerija in Gregi, ki so se jim pridružili pri sankanju po smučišču Prvine. Večer smo zopet preživeli v igranju biljarda in prijetni glasbi.

Naslednji dan smo odšli v Jelenov rog, kjer že dolgo nismo bili. Tam smo se lotili kopanja na edinem mestu, kjer lahko upamo na nadaljevanje. Uroš je peljal domačinko na ogled jame in lahko je opazovala, kako smo se pripravljali na spust v 15 metrov globoko brezno, po katerem se pride v spodnje dele jame. Ko smo se spustili v spodnje dele, smo slekli plezalne pasove in šli v nižje dele dvorane. Po dolgem času je bilo potrebno poiskati prehode, da smo našli pravo pot. Imeli smo občutek, kot bi se nekateri prehodi zaprli. Nato smo opazovali melišče, kjer se koplje in se odločili, da še pogledamo en krog po jami, če res še nismo spregledali kakšnega drugega bolj potencialnega nadaljevanja. Ampak za enkrat je to edino mesto, kjer je smiselno kopati. Zato smo se kar lotili in kamni so po tekočem traku sledili iz luknje. Ko je Lea spodkopala nekaj kamnov, ki so obviseli v zraku, smo se odločili, da prenehamo in jih drugič raje podpremo. Ko smo pokukali iz jame, pa smo na vhodu srečali Tilna in Gregija, ki sta bila na odpravi na severni tečaj. Seveda nista prišla do severnega tečaja, sta pa peljala sani in opremo na sprehod po Čemšeniški planini in se vsaj nazaj do vikenda vrnila s kompletno opremo, ne da bi kaj izgubila.