23. julij 2018

Jamski planinski raj



12-15.07.2018
Zopet je prišel čas, ko se odide iskati in razumeti naše visokogorske jame na vsakoletnem jamarskem taboru Vodotočnik. Vse je potekalo že ustaljeno. Težki nahrbtnik je bil pripravljen pred avtom, da si ga nadeneš na rame, za sekundo zamižiš in nato vzameš pot pod noge. Za ogrevanje je najprej kratek kos poti, ki te pripelje do spodnje pastirske koče. Tam nas je že pričakal pastir s ključi in novico, da je v brezno padla krava. Bogo revo so iskali štiri dni in na koncu so jo opazili na dnu 5 metrov globokega brezna. Tako sva z Rokom odšla poslikati številko, ki jo imajo na ušesu, kajti morajo imeti dokaz, za katero kravo gre. Ko naju je pastir pripeljal do jame, pa šok. Rok je slišal, da reva še diha. Približala sva se robu, pokukala notri in videla, da se prsni koš še premika. Takoj je pastir sprožil akcijo in iz doline je že hitelo nekaj kmetov, da rešijo situacijo. Ker nas niso več potrebovali, smo nadaljevali pot v planine. Kasneje smo izvedeli, da je uboga reva bila preveč polomljena in izčrpana ter so jo morali uspavati.
Pot se je vlekla mimo borovcev proti Deski. Z nami je prvič bil Tilen in so mu bili taki napori še neznani, ampak jih je dobro prenašal. Vreme je bilo oblačno, kar je bilo dobro, da ni bilo vročine. Na Deski pa se je odprl pogled proti Vodotočniku in naši koči, kjer bomo preživeli nekaj dni. Najprej je že, kot ponavadi, sledilo popravljanje vodovoda. Rok je odšel v hrib čistiti rezervoar in pozornost mu je pritegnil vhod, ki je bil malo višje in je zaklical proti koči, če pridem pogledati. Vhod je 1-metrsko brezno, nakar se odpre mala kamrica in butne smrdljivi vonj v moj nos. Vse je polulano in pokakano od svizcev. Ker nisem imel kombinezona, sem malo pokukal levo in desno in ocenil, da vsega skupaj je 10 metrov. Odšel nazaj in vzel s sabo Tilna.
Opremila sva se z merilnim kompletom in odšla proti jami. Tilen je bil merilna točka in počasi sva začela raziskovati jamo. Ker je Tilen star 12 let in malo večji od ročnega žemarja, se je seveda malo lažje prestavljal po tej ozki jami. Tako je iz vhodne kamrice zlezel v drugo kamrico, ki je bila malo naprej, le da je vhod bil kar ozek. Tudi ta kamrica je bila polna drekov. In ko sem lezel v njo, mi je Tilen s prstom kazal, kje so kakci, da ne bi z roko kakšnega razmazal. Za vsak slučaj sem jih nekaj pokril s kamni, da ne bi v nerodi še kakšnega pohodil.
Nato sva opazila, da jama gre naprej v lepem visokem rovu. Tilen je splezal po rovu naprej in rekel, da se jama nadaljuje. Ja, za kamnom, ki je tam ležal, se je odpiral ozek rov in na koncu ni nič kazalo, da se jama zapre. Najprej je notri šel Tilen, logično. Malo je želel jamrati, da je ozko, ampak sem mu rekel, da če je za njega ozko, pol jaz ne pridem mimo. »Jama gre naprej«, je rekel in ta ozki del me je zaskrbel. Najprej sem želel zlesti s čelado, ampak sem kmalu obstal. Tako sem vzel čelado dol, jo podal naprej in poskusil še enkrat. Problem je bila ilovica, na katero si se nalepil in s težavo tiščal svojo telo skozi. Tik pred koncem ožine pa mi je roka, ki sem jo vlekel zadaj, obstala. Situacija je zelo neprijetna, kajti Tilnu sem zamašil izhod, ostali v koči so se spravljali h kosilu, preden sva šla.
Tako sem z vso silo se odrinil in prišel notri. Super umazana do ušes od ilovice sva se nasmejala mojemu tiščanju skozi ožino. Naprej se je jama spustila skozi stopnjo, po kateri je najprej splezal Tilen in rekel, da jama še nekam zavije. Ojoj, sem si mislil in res upal, da se počasi zaključi, kajti ta ilovnata ožina mi je bila res neprijetna. Mislil sem samo še, kako bo šlo nazaj. No, jama se kmalu zapre s podorom velikih kamnov. Videl se je še eden prostor med podorom, ampak sva ocenjevala, da nič preveč pomembnega, mogoče ostane za druge raziskovalce te jame in bodo pokukali, kaj se skriva tam.
Nato je sledilo vračanje skozi ožino. Najprej sem podal čelado naprej, nato eno roko stegnil in prosil Tilna, naj me vleče ven. Tako sem z nekaj muke prilezel iz ožine. Ko sem počasi zajemal zrak, me je Tilen vprašal, če sem že kdaj zlezel še čez bolj ozko ožino. Mislim, da je bil to limit. Počasi sva se vračala in se valjala po kakcih. Na začetku sva opazila, da bi se dalo po melišču spustiti nižje v še eno kamrico. Bila sva preveč blatna in tudi volje ni bilo, tako sva to pustila za drugo leto raziskovanja. Jamo sva poimenovala Svižčeva popacanka - po vsem tem dreku, ki sva ga preživela. Namerila sva 40 metrov rova. Brez Tilna, ki je lezel naprej in spodbujal z besedami »rov gre naprej«, ne bi mogli raziskovati do konca. Zunaj pa je sonce dobilo moč, kar je bilo dobro, da so se kombinezoni posušili. Po kosilu pa je sledilo počivanje in kartanje Enke.
Naslednji dan po konkretnem zajtrku smo se odpravili proti Vežici. Tam smo v začetku enega od kanalov iskali jame, ki jih je tu ogromno, ena zraven druge. Nekaj smo jih že registrirali, nekaj pa jih čaka na raziskovanje. Problem je samo, ker na tem območju tudi nekaj jam, ki so se registrirale na prvih raziskovalnih taborih, ko naše generacije še ni bilo med jamarji. In mi zato ne vemo točno, katere so te jame. Tako smo malo hodili od brezna do brezna in metali kamne, ko pa smo prišli na mesto, kjer pa smo bili 100% prepričani, da gre za nove jame, pa smo začeli meriti. Najprej sem zmeril 10-metrski spodmol, ki smo ga poimenovali Patricijin spodmol. Ime je dobil po Tilnovi sestrici, ki je stara le nekaj mesecev in jo je zelo pogrešal.
Potem malo višje sva zmerila jamo, ki sva jo poimenovala Razpadli mostiček. Ima dva vhoda. Pri prvem vhodu vstopiš v jamo po melišču in kmalu zagledaš nad sabo brezno, kjer se odpira drugi vhod. Nad vhodom pa je naravni mostiček, ki bo vsak čas razpadel. Nato je Tilen še zlezel v stranski kaminček, ki pa vodi tudi na površje, saj je videl dnevno svetlobo. Za izstop pa je rekel, da je tudi za njega preozko. Nato še nadaljuješ nekaj metrov po melišču, kjer se lahko ohladiš še v kupu snega. Kepanje poleti je res super in Tilen se bo lahko pohvalil v šoli z veliko stvarmi, ki jih je počel na jamarskem raziskovalnem taboru.
Med najinim merjenjem Razpadlega mostička sta Grega in Rok raziskala in opremila Ledenko pod Vežico. Zanimivo brezno. Najprej se spuščaš po snegu in nato še malo po ledu. Vmes je tudi lepa ledena dvorana z lepim ledenim stebrom. Na koncu pa vodi rov še približno 8 metrov za ledom in se konča z ožino. Jamo pa si bo zapomnil Tilen, saj je to njegovo prvo brezno, kjer je uporabil vrvno tehniko. Ko smo se vrnili v bivak, pa se nam je pridružila Jerica. Nato so spet sledile jamarske debate pozno v noč.
Naslednji dan pa je prišla na tabor močna ekipa iz doline. Prišli so Simon, Gregi, Žiga, Filip K. in Uroš. Žiga jih na njihovi poti na Vodotočnik celo peljal malo naokrog prave poti, da so videli malo več planine. Uroš je iz svojega nahrbtnika stresel popolnoma novo jamarsko opremo z etiketami. Če bi ga videl kdo od pohodnikov, bi še verjel, da je na planini športna trgovina. Potem smo se razdelili v dve ekipi. Jerica, Drejc, Rok in Grega so odšli opremiti brezno z imenom Žvižgač. Naleteli so na zelo hladno jamo. Mi pa smo odšli v Tri vhode.
Čakalo nas je opremljanje zgornjega brezna, ki se odpira nasproti Nametanih krač: del, ki smo ga raziskovali leta 2015, ko smo začeli raziskovati to jamo. Potrebno je bilo opraviti še dodatne meritve v zgornjih delih, za kar sem bil zelo vesel, da je prišel Filip, da mi je pomagal opraviti ta posel. Najprej so šli opremljati Žiga, Gregi in Simon. Uroš se je kljub strahu pred višino spustil v prvo 5-metrsko brezno in nato nadaljuješ po melišču v vhodno dvorano. Zunaj je bilo vroče in pobeg v hladno jamo je bila dobra rešitev. Ko sva premerila vhodni del in vse vhode, sva se tudi midva spustila po melišču v vhodno dvorano. Med sedenjem na melišču in pisanjem meritev se je vračal Žiga in naznanjal tisto neprijetno besedo: »nesreča«. Držal se je za svoj prst, na katerega je padla med čiščenjem brezna kar velika skala. Ker je spodaj bila ostra skala, je prst od spodaj prebilo, členek pa sleklo iz kože. Filip je medicinec, kar je za nas velika sreča in je lahko hitro in strokovno prst povil. Tako oskrbljen se je vrnil iz jame.
Ko pa sva s Filipom prišla na odcep za Nametane krače, sta pa se vrnila tudi Simon in Gregi in naznanila, da sta prišla do dna brezna. Brezno smo poimenovali Slečen prst. Preden sva šla meriti nove dele, sem jim pokazal pot, kjer iz Brezna pod gamsovo čeljustjo lahko pokukaš ven skozi rov z imenom »Izhod skozi čeljust gamsa«. Malo je stiskalo Uroša, ker je treba prečiti eno brezno, ampak nekako je premagal strah in se splazil proti dnevni svetlobi.
Midva pa sva odšla meriti Slečen prst. Najprej po prečki prideš pod 14-metrski kamin. Tam sem imel malo upanja, da se bo rov nadaljeval bližje stenam, kajti v to smer so zunaj velike stene. Po tleh je bilo nekaj prodnikov, ki so zanimiva najdba, saj nam povedo, da je bil tu nekoč večji tok, ki je ustvaril to jamo. Na vrhu kamina smo presvetili velike skalne bloke in verjetne gre vse zelo blizu površja. Naslednjič bo treba nekaj prodnikov pobrati in ugotoviti, če jih ni slučajno prineslo od kod drugod. Voda iz tega kamina se je zlivala po razpoki, kjer smo na koncu te razpoke pokukali v Jurske zobke. Jurski zobki so del jame, kjer gremo do Jebba brezna in nato spust do velike dvorane. Med to razpoko lahko zaviješ tudi v Nametane krače.
Tako se vidi, da vsa voda gravitira proti spodnji veliki dvorani. Zraven tega 14-metrskega kamina pa se spustiš 7 metrov v brezno. Tam vidiš vodni tok, kjer voda še aktivno priteka v jamo. Od tam nato skozi eno luknjo zlezeš v podor, kjer prideš do stopnje, ki jo lahko prosto preplezaš. Po tej stopnji je veliko zemlje po stenah, kar da vedeti, da se tu včasih tudi vse zamaši. Na koncu je luknja, kjer vso to vodo požre nižje. Tu je tudi zanimivo, da najdeš sigo zmešano v nekakšne konglomerate.
Tu smo za ta dan končali raziskovanje. Ko sem kot zadnji razopremljal brezno, se je količina vode v tem malem potoku povečala. To nam je dalo vedeti, da je zunaj dež. Ko smo prišli ven, so ostali že znosili nahrbtnike pod steno. Dež se je umiril in je samo še malo škropilo. Ker pa smo se bali, da bi prišla megla, smo hitro popihali do koče. Uspešen tabor, Trije vhodi pa že vabijo na nove raziskave, saj trenutno je največja jama v tistem delu. Raziskovali in sodelovali smo: Grega, Drejc, Monja, Rok, Jerica, Simon, Uroš, Žiga, Filip K., Tilen, Gregi in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Grega in Gregi

16. julij 2018

V deželi Dacie in Drakule


12. Balkan Speleo Camp 2018

Letošnje balkansko srečanje jamarjev je gostila Romunija. V sredo, 4. 7., smo se dopoldne odpravili iz Savinjske proti kraju Baru v Transilvaniji v južnih Karpatih. Po večurni vožnji čez Slovenijo, Madžarsko in Romunijo smo ponoči naslednjega dne prispeli do lokacije tabora, kjer se je zbralo okoli 300 jamarjev iz balkanskih držav ter posameznikov iz drugih držav (Češka, Poljska, Nemčija, Puerto Rico itd.). Nekaj dni pred nami so tja prispeli tudi jamarji JK Železničar, JD Divača ter JD Sežana.
Valea de Brazi
Osamelec nad Valeo de Brazi
Katedrala v Valea de Brazi
Valea de Brazi
Tektonska okna
Tektonsko okno

Po kratki noči smo se zjutraj prijavili za ogled jam v dolini Valea de Brazi. Organizatorji so nas z avtobusom odpeljali do lokacije. Med enourno vožnjo smo opazovali kraje, ki so obstali v nekem drugem času. Socialistični in razpadajoči bloki, nagrobniki na vrtovih za hišo, leseni plotovi okoli hiš, barvitost garaž, konjske vprege, sprehajanje krav po cesti in v stavbah, opuščene zgradbe in industrijske površine. Vse to so podobe krajev, od koder so se mladi izselili v mesta in tujino, da bi si našli delo. V naših mislih pa smo si prepevali pesem Orlekov Punca iz Šohta.
Tektonsko okno
Labirint
Šofer avtobusa, je bil tak Miško in bi bil odličen za igranje v filmu Ko to tamo peva, nas je odložil na nekakšni avtobusni postaji, kjer se nam je pridružil naš vodič Felix. Ker ni bil najbolj vešč tujih jezikov, smo si pri komunikaciji pomagali z rokami. Čakalo nas je še ena ura pešačenja po dolini navzgor do vhodov v jame. Najprej smo si ogledali jamo v tektonskem prelomu na stiku tufov in apnencev. V prvem delu smo se plazili po ožinah, nato pa elegantno sprehajali po razpoki. Nato pa se je nas nekaj ogledalo še zgornje dele jame, saj nas je vodič vseskozi svaril, da je to le za izkušene jamarje. V tem delu je jama pokazala svojo lepoto s kapniškimi tvorbami.
Pestera Bolii
Naslednja jama je bila nekaj metrov višje od prve. Pričakala nas je dvorana kot nekakšna katedrala z velikimi tektonskimi okni. Nato pa smo se razdelili v dve skupini. Prva je odšla še v tretjo jamo na tem območju, ki je bila pravi mali labirint. Druga skupina pa se je podala na osamelec vrh doline in se sladkala z gozdnimi dobrotami. Zvečer pa smo se odpravili v bližnji kraj Petroşani, kjer smo našli bankomat in si menjali denar. V Sloveniji je praktično težko dobiti romunsko valuto. Če bi nas kdo opazoval, bi si mislil, kaj je s temi ljudmi, ali prvič vidijo denar. Bili smo precej presenečeni nad romunskimi levi, saj je denar povsem plastičen in na enem mestu prozoren kot papir za zavijanje daril ali rož. Pa tudi kar zajeten šop jih dobiš. Namreč 1 romunski lev je 0,22 €. Nato pa smo si v mestu potešili lakoto z njihovimi čorbami. Celo tako, da smo jim spraznili vitrino s torticami ;)
Obiskovalec iz Puerto Rica
Štajerska skupina
Pred jamo Ponorici
V petek dopoldne so imeli predstavniki BSU (Balkan Speleological Union) sestanek. Dogovorili so se za lokacijo prihodnjega kampa, ki bo v Antalyi v Turčiji.
Plast mangana
Ta dan smo se eni odpravili na kulturno geografsko ekskurzijo po tem delu Transilvanije, drugi pa v turistično jamo Pestera Bolii. Pestera Bolli je manjša turistična jama v kraju Petroşani, dolžine 455 m. V jamo se steka potok, ki ga na več mestih prečkamo prek lesenih mostov. Našo pozornost so pritegnile osvetlitve v modrih in oranžnih tonih, ki svetlobno onesnažujejo jamo, čeprav so za turiste posebna atrakcija.
Trgovina v Hategu

V kraju Haţeg so pred nekaj leti odprli geopark, kjer so mladi našli vizijo in delo, da predstavijo zanimivosti svojega kraja. Odprli so muzej dinozavrov, saj so tu našli posebno vrsto rastlinojede ujede Balaur Bondoc, visoke okoli 1,8 m. Čudili smo se nad jajci vrste Telmatosauros transylvanicus iz časa krede pred 140 milijoni let. Sledil je ogled zbirke kmečkih pripomočkov iz časov preden je svet spoznal traktorje, gospodinjske aparate in televizijo. Marsikateri popotnik z veseljem pove, da v Romuniji za spominke še ne prodajajo cenene kitajske navlake, ampak postrežejo z lokalnimi izdelki, kot so vezeni izdelki tradicionalne obrti. Opazili smo tudi vsaj 40 let staro dacio 1310, verjetno še v voznem stanju, a z dodatkom lišajev. Avtomobili Dacia so romunska podružnica podjetja Renault in se imenujejo po nekdanji rimski pokrajini Dakiji iz 2. in 3. stoletja.
Vožnja do Valee de Brazi
Naslednji postanek pa je bila geološka učna pot in Hiša vulkanov. Opazovali smo stik sedimentnih kamnin oceana Tetida ter vulkanskih predornin – andezita; se čudili nad mesojedimi rastlinami v močvirju in se spočili z razgledom na vršace okoli Retezata (2482 m). Nazadnje so nas odpeljali še v obnovljen dvorec Cetatea Mălăieşti, čeprav smo pričakovali, da nas bodo peljali na grad grofa Drakule, znameniti grad Bran.
Muzej dinozavrov - Hateg
Zvečer smo si ogledali predstavitve obiskovalcev kampa. Bolgari so nas popeljali v Izrael v solne jame v puščavi, Nemci so nam prikazali nabor slik iz različnih jam po svetu, Ciril Mlinar Cic pa nam je predstavil človeško ribico iz Škocjanskih jam. Maks Petrič pa je predstavil CaveSAR mednarodno vajo, kjer je slovenska jamarska reševalna služba pridobila certifikat za reševanje iz jam v okviru Civilne zaščite EU. Sledil je še ogled razstave fotografij, načrtov jam ter predstava z ognjem.
mesojedna rastlina
fosili
Hiša vulkanov
dvorec Cetatea Mălăieşti

V soboto smo se nameravali podati v znamenito vodno jamo Sura Mare, a so jo zaradi deževja in naraščajočega vodostaja odpovedali. Zjutraj se nam je zgodil tudi neljub pripetljaj. Naš kombi je imel predrto gumo. Zato smo morali najprej urediti to, če smo se želeli vrniti naslednji dan domov. Nismo pa bili edini s takšnim pripetljajem. Tudi sosedje Hrvatje so po spremljanju nogometne tekme svojih Vatrenih na svetovnem prvenstvu morali zavihati rokave in rešiti pnevmatiko.
Tako je sledila sprememba plana in eni smo se odpravili v vodno jamo Ponorici, drugi pa v suho Toplitei. Ponorici je 4,3 km dolga vodoravna jama na območju parka Ciclovina. Jama je znana tudi zaradi ostankov halštatske kulture, ki je poseljevala suhe dele jame. Najdenih je bilo več kot 600 različnih predmetov, od izdelkov iz železa, keramike, barvanega stekla in jantarjevih kroglic. V teh delih je bil v preteklosti tudi rudnik fosfata. Mi smo si jamo ogledali v spodnjih vodnih delih od izhoda proti notranjosti. V jami so nas navdušile erozijske oblike, kot so fasete, večje kotanje, stopnje, plastovitost in nagubanost kamnin ter roženci z obilico mangana. Po prihodu iz jame se je pričel naliv, ki je hitro dvignil nivo vode, in že smo se hiteli preoblačiti iz neoprenov. Marsikateri obiskovalec balkanskega srečanja je dobro vnovčil obisk vodnih jam in kanjoninga, saj je dostop vanje pogojen z različnimi dovoljenji. Druga skupina je obiskala jamo Toplitei. Zaradi preteklega deževja je postala precej blatna in bolj težavna za ogled. Preko meandrov so si ogledali jamo. Potok v jami se uporablja za pridobivanje pitne vode.
Zvečer so organizatorji pripravili zaključno pogostitev s čorbami in jagnjetom ter predstavo z romunsko folkloro in tradicionalno glasbo. Pravi balkanski melos. Tudi vsak dan je zbiranje skupin in razvažanje obiskovalcev potekalo po ustaljenem balkanskem ritmu. Pri večerji se je zbrala celotna slovenska ekipa in podoživljala trenutke na srečanju ter si generacijsko izmenjevala jamarske izkušnje. Navezali smo tudi veliko novih stikov z udeleženci balkanskega srečanja. V nedeljo nas je še čakala dolga pot nazaj domov. Zjutraj so naši kavopitci mrzlično iskali obrat s tem črnim napitkom. Ko se je šofer le odločil za postanek, smo prišli v majhno trgovino v Haţegu, kjer je prodajalka imela tudi kavomat. Za nas, ki smo rojeni po osamosvojitvi, je bil to še en časovni stroj v preteklost. V prodajalni je imela gospa vse piškote in napolitanke predevane iz originalnih škatel v eno večjo in jih potem prodajala po kilogramih. Tudi drugi izdelki so po embalaži sodeč izgubljeni iz nekega drugega časa. Tudi naši kavopitci so se nekoliko kislo držali, saj niso bili vajeni povsem grenke ali ultra sladke črne brozge.
Z Romunije smo se tako vrnili z veliko lepih vtisov in z željami, da se še kdaj vrnemo v to deželo.
Zapisala: Alenka; Foto: Gregi, Alenka in Felix