23 julij 2018

Jamski planinski raj



12-15.07.2018
Zopet je prišel čas, ko se odide iskati in razumeti naše visokogorske jame na vsakoletnem jamarskem taboru Vodotočnik. Vse je potekalo že ustaljeno. Težki nahrbtnik je bil pripravljen pred avtom, da si ga nadeneš na rame, za sekundo zamižiš in nato vzameš pot pod noge. Za ogrevanje je najprej kratek kos poti, ki te pripelje do spodnje pastirske koče. Tam nas je že pričakal pastir s ključi in novico, da je v brezno padla krava. Bogo revo so iskali štiri dni in na koncu so jo opazili na dnu 5 metrov globokega brezna. Tako sva z Rokom odšla poslikati številko, ki jo imajo na ušesu, kajti morajo imeti dokaz, za katero kravo gre. Ko naju je pastir pripeljal do jame, pa šok. Rok je slišal, da reva še diha. Približala sva se robu, pokukala notri in videla, da se prsni koš še premika. Takoj je pastir sprožil akcijo in iz doline je že hitelo nekaj kmetov, da rešijo situacijo. Ker nas niso več potrebovali, smo nadaljevali pot v planine. Kasneje smo izvedeli, da je uboga reva bila preveč polomljena in izčrpana ter so jo morali uspavati.
Pot se je vlekla mimo borovcev proti Deski. Z nami je prvič bil Tilen in so mu bili taki napori še neznani, ampak jih je dobro prenašal. Vreme je bilo oblačno, kar je bilo dobro, da ni bilo vročine. Na Deski pa se je odprl pogled proti Vodotočniku in naši koči, kjer bomo preživeli nekaj dni. Najprej je že, kot ponavadi, sledilo popravljanje vodovoda. Rok je odšel v hrib čistiti rezervoar in pozornost mu je pritegnil vhod, ki je bil malo višje in je zaklical proti koči, če pridem pogledati. Vhod je 1-metrsko brezno, nakar se odpre mala kamrica in butne smrdljivi vonj v moj nos. Vse je polulano in pokakano od svizcev. Ker nisem imel kombinezona, sem malo pokukal levo in desno in ocenil, da vsega skupaj je 10 metrov. Odšel nazaj in vzel s sabo Tilna.
Opremila sva se z merilnim kompletom in odšla proti jami. Tilen je bil merilna točka in počasi sva začela raziskovati jamo. Ker je Tilen star 12 let in malo večji od ročnega žemarja, se je seveda malo lažje prestavljal po tej ozki jami. Tako je iz vhodne kamrice zlezel v drugo kamrico, ki je bila malo naprej, le da je vhod bil kar ozek. Tudi ta kamrica je bila polna drekov. In ko sem lezel v njo, mi je Tilen s prstom kazal, kje so kakci, da ne bi z roko kakšnega razmazal. Za vsak slučaj sem jih nekaj pokril s kamni, da ne bi v nerodi še kakšnega pohodil.
Nato sva opazila, da jama gre naprej v lepem visokem rovu. Tilen je splezal po rovu naprej in rekel, da se jama nadaljuje. Ja, za kamnom, ki je tam ležal, se je odpiral ozek rov in na koncu ni nič kazalo, da se jama zapre. Najprej je notri šel Tilen, logično. Malo je želel jamrati, da je ozko, ampak sem mu rekel, da če je za njega ozko, pol jaz ne pridem mimo. »Jama gre naprej«, je rekel in ta ozki del me je zaskrbel. Najprej sem želel zlesti s čelado, ampak sem kmalu obstal. Tako sem vzel čelado dol, jo podal naprej in poskusil še enkrat. Problem je bila ilovica, na katero si se nalepil in s težavo tiščal svojo telo skozi. Tik pred koncem ožine pa mi je roka, ki sem jo vlekel zadaj, obstala. Situacija je zelo neprijetna, kajti Tilnu sem zamašil izhod, ostali v koči so se spravljali h kosilu, preden sva šla.
Tako sem z vso silo se odrinil in prišel notri. Super umazana do ušes od ilovice sva se nasmejala mojemu tiščanju skozi ožino. Naprej se je jama spustila skozi stopnjo, po kateri je najprej splezal Tilen in rekel, da jama še nekam zavije. Ojoj, sem si mislil in res upal, da se počasi zaključi, kajti ta ilovnata ožina mi je bila res neprijetna. Mislil sem samo še, kako bo šlo nazaj. No, jama se kmalu zapre s podorom velikih kamnov. Videl se je še eden prostor med podorom, ampak sva ocenjevala, da nič preveč pomembnega, mogoče ostane za druge raziskovalce te jame in bodo pokukali, kaj se skriva tam.
Nato je sledilo vračanje skozi ožino. Najprej sem podal čelado naprej, nato eno roko stegnil in prosil Tilna, naj me vleče ven. Tako sem z nekaj muke prilezel iz ožine. Ko sem počasi zajemal zrak, me je Tilen vprašal, če sem že kdaj zlezel še čez bolj ozko ožino. Mislim, da je bil to limit. Počasi sva se vračala in se valjala po kakcih. Na začetku sva opazila, da bi se dalo po melišču spustiti nižje v še eno kamrico. Bila sva preveč blatna in tudi volje ni bilo, tako sva to pustila za drugo leto raziskovanja. Jamo sva poimenovala Svižčeva popacanka - po vsem tem dreku, ki sva ga preživela. Namerila sva 40 metrov rova. Brez Tilna, ki je lezel naprej in spodbujal z besedami »rov gre naprej«, ne bi mogli raziskovati do konca. Zunaj pa je sonce dobilo moč, kar je bilo dobro, da so se kombinezoni posušili. Po kosilu pa je sledilo počivanje in kartanje Enke.
Naslednji dan po konkretnem zajtrku smo se odpravili proti Vežici. Tam smo v začetku enega od kanalov iskali jame, ki jih je tu ogromno, ena zraven druge. Nekaj smo jih že registrirali, nekaj pa jih čaka na raziskovanje. Problem je samo, ker na tem območju tudi nekaj jam, ki so se registrirale na prvih raziskovalnih taborih, ko naše generacije še ni bilo med jamarji. In mi zato ne vemo točno, katere so te jame. Tako smo malo hodili od brezna do brezna in metali kamne, ko pa smo prišli na mesto, kjer pa smo bili 100% prepričani, da gre za nove jame, pa smo začeli meriti. Najprej sem zmeril 10-metrski spodmol, ki smo ga poimenovali Patricijin spodmol. Ime je dobil po Tilnovi sestrici, ki je stara le nekaj mesecev in jo je zelo pogrešal.
Potem malo višje sva zmerila jamo, ki sva jo poimenovala Razpadli mostiček. Ima dva vhoda. Pri prvem vhodu vstopiš v jamo po melišču in kmalu zagledaš nad sabo brezno, kjer se odpira drugi vhod. Nad vhodom pa je naravni mostiček, ki bo vsak čas razpadel. Nato je Tilen še zlezel v stranski kaminček, ki pa vodi tudi na površje, saj je videl dnevno svetlobo. Za izstop pa je rekel, da je tudi za njega preozko. Nato še nadaljuješ nekaj metrov po melišču, kjer se lahko ohladiš še v kupu snega. Kepanje poleti je res super in Tilen se bo lahko pohvalil v šoli z veliko stvarmi, ki jih je počel na jamarskem raziskovalnem taboru.
Med najinim merjenjem Razpadlega mostička sta Grega in Rok raziskala in opremila Ledenko pod Vežico. Zanimivo brezno. Najprej se spuščaš po snegu in nato še malo po ledu. Vmes je tudi lepa ledena dvorana z lepim ledenim stebrom. Na koncu pa vodi rov še približno 8 metrov za ledom in se konča z ožino. Jamo pa si bo zapomnil Tilen, saj je to njegovo prvo brezno, kjer je uporabil vrvno tehniko. Ko smo se vrnili v bivak, pa se nam je pridružila Jerica. Nato so spet sledile jamarske debate pozno v noč.
Naslednji dan pa je prišla na tabor močna ekipa iz doline. Prišli so Simon, Gregi, Žiga, Filip K. in Uroš. Žiga jih na njihovi poti na Vodotočnik celo peljal malo naokrog prave poti, da so videli malo več planine. Uroš je iz svojega nahrbtnika stresel popolnoma novo jamarsko opremo z etiketami. Če bi ga videl kdo od pohodnikov, bi še verjel, da je na planini športna trgovina. Potem smo se razdelili v dve ekipi. Jerica, Drejc, Rok in Grega so odšli opremiti brezno z imenom Žvižgač. Naleteli so na zelo hladno jamo. Mi pa smo odšli v Tri vhode.
Čakalo nas je opremljanje zgornjega brezna, ki se odpira nasproti Nametanih krač: del, ki smo ga raziskovali leta 2015, ko smo začeli raziskovati to jamo. Potrebno je bilo opraviti še dodatne meritve v zgornjih delih, za kar sem bil zelo vesel, da je prišel Filip, da mi je pomagal opraviti ta posel. Najprej so šli opremljati Žiga, Gregi in Simon. Uroš se je kljub strahu pred višino spustil v prvo 5-metrsko brezno in nato nadaljuješ po melišču v vhodno dvorano. Zunaj je bilo vroče in pobeg v hladno jamo je bila dobra rešitev. Ko sva premerila vhodni del in vse vhode, sva se tudi midva spustila po melišču v vhodno dvorano. Med sedenjem na melišču in pisanjem meritev se je vračal Žiga in naznanjal tisto neprijetno besedo: »nesreča«. Držal se je za svoj prst, na katerega je padla med čiščenjem brezna kar velika skala. Ker je spodaj bila ostra skala, je prst od spodaj prebilo, členek pa sleklo iz kože. Filip je medicinec, kar je za nas velika sreča in je lahko hitro in strokovno prst povil. Tako oskrbljen se je vrnil iz jame.
Ko pa sva s Filipom prišla na odcep za Nametane krače, sta pa se vrnila tudi Simon in Gregi in naznanila, da sta prišla do dna brezna. Brezno smo poimenovali Slečen prst. Preden sva šla meriti nove dele, sem jim pokazal pot, kjer iz Brezna pod gamsovo čeljustjo lahko pokukaš ven skozi rov z imenom »Izhod skozi čeljust gamsa«. Malo je stiskalo Uroša, ker je treba prečiti eno brezno, ampak nekako je premagal strah in se splazil proti dnevni svetlobi.
Midva pa sva odšla meriti Slečen prst. Najprej po prečki prideš pod 14-metrski kamin. Tam sem imel malo upanja, da se bo rov nadaljeval bližje stenam, kajti v to smer so zunaj velike stene. Po tleh je bilo nekaj prodnikov, ki so zanimiva najdba, saj nam povedo, da je bil tu nekoč večji tok, ki je ustvaril to jamo. Na vrhu kamina smo presvetili velike skalne bloke in verjetne gre vse zelo blizu površja. Naslednjič bo treba nekaj prodnikov pobrati in ugotoviti, če jih ni slučajno prineslo od kod drugod. Voda iz tega kamina se je zlivala po razpoki, kjer smo na koncu te razpoke pokukali v Jurske zobke. Jurski zobki so del jame, kjer gremo do Jebba brezna in nato spust do velike dvorane. Med to razpoko lahko zaviješ tudi v Nametane krače.
Tako se vidi, da vsa voda gravitira proti spodnji veliki dvorani. Zraven tega 14-metrskega kamina pa se spustiš 7 metrov v brezno. Tam vidiš vodni tok, kjer voda še aktivno priteka v jamo. Od tam nato skozi eno luknjo zlezeš v podor, kjer prideš do stopnje, ki jo lahko prosto preplezaš. Po tej stopnji je veliko zemlje po stenah, kar da vedeti, da se tu včasih tudi vse zamaši. Na koncu je luknja, kjer vso to vodo požre nižje. Tu je tudi zanimivo, da najdeš sigo zmešano v nekakšne konglomerate.
Tu smo za ta dan končali raziskovanje. Ko sem kot zadnji razopremljal brezno, se je količina vode v tem malem potoku povečala. To nam je dalo vedeti, da je zunaj dež. Ko smo prišli ven, so ostali že znosili nahrbtnike pod steno. Dež se je umiril in je samo še malo škropilo. Ker pa smo se bali, da bi prišla megla, smo hitro popihali do koče. Uspešen tabor, Trije vhodi pa že vabijo na nove raziskave, saj trenutno je največja jama v tistem delu. Raziskovali in sodelovali smo: Grega, Drejc, Monja, Rok, Jerica, Simon, Uroš, Žiga, Filip K., Tilen, Gregi in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Grega in Gregi

Ni komentarjev:

Objavite komentar