Brezno Presenečenj 12.10.

V brezno sva se odpravila 12. 10. po službi, ven sva pa prišla v jutranjih urah 13.10. Preverila sva stanje opreme v jami. Oprema, pred vsem vrvi so zelo blatne. Kolikor je pa karabinov so pa tak tak. :-)

Jamarila sva Andrej in Rok.

Zapisal: Rok; Foto: Rok

Šmarje pri Jelšah – predstavitev jamarske reševalne službe in jamarjev

Vsako leto nas povabijo na »Odprta vrata – predstavitev služb za pomoč in reševanje« iz vrtca v Šmarjah pri Jelšah. Tako sva se letos na njihovo vabilo tja odpravila Lea in jaz na hladen jesenski dan, 4. oktobra. Tam so se poleg naju predstavljali gasilci, vojaki, policisti, civilna zaščita in kinologi. Zadeva je kar naporna, saj se čisto majhnim s tako specifično dejavnostjo težko približaš. Tako sva se trudila predstavit s prijaznim vprašanjem, če vedo kdo sva? Učiteljice so nato obljubile, da naslednjič ne bodo odgovorili, da sva gorska reševalca, da jih bojo opomnili, da spadava v drugi koš in to med jamarje. Pomagale so nama pri predstavitvi slik iz naših akcij in najbolj pridnim sva na glavo posadila pravo jamarsko čelado. Ko sva jih spraševala, če so bili že v kakšni jami, so naju nekatere skupine kar presenetile, da so že bili v veliko jamah, v jami Pekel, Snežni jami in Postojnski jami. Tako je bilo nekaterim to okolje blizu. Ampak v tem kraju jamarstvo ni prepoznavno, tako se jim v tem kratkem času predstavimo v upanju, da nas nekoč prepoznajo.

Je pa treba pohvaliti vrtec, ki se vsako leto potrudi in povabi reševalne službe na obisk in tako otrokom približajo zelo koristne informacije. Zagotovo bolj primerno, kot pa v Ameriki, kjer otroke že učijo osnov ravnanja z denarjem v vrtcih.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea Pavrič

Klubski piknik

Da se malo znebimo predsodkov, da smo odvisneži od jam, ki smo nedosegljivi za vso sorodstvo in prijatelje, ki nam ne morejo slediti v podzemni svet, smo 2.10.2016 imeli piknik. To ni bil prvi piknik in za spodbudo tudi zadnji ne. Obiskalo nas je veliko ljudi, ki nas spodbujajo moralno ali na kakšen drug način. Prišli so tudi iz sosednjega jamarskega kluba iz Prebolda. Čeprav je bilo slabo vreme in je dež malo močil odbojkarsko igrišče, smo zdržali pod streho in razlagali jamarske dogodivščine v tem letu. Tudi veliko debat je padlo na račun jam, ki jih še raziskujemo. Posebej smo premlevali Brezno presenečenj, ki je trenutno na čakalni listi za obisk. Notri moramo sanirati podor in sedaj se počasi pripravljamo na realizacijo projekta. Seveda je malo problem, ko imamo še toliko drugih reči. Da ne bi izpadli takšni grozni fanatiki jam v očeh obiskovalcev piknika, ki nimajo toliko stika z jamami, smo obrnili ploščo pogovora v normalne vsakdanje stvari. Tudi igra Catan se je igrala, ki pa sem se ji jaz rajši izognil, da ne bi bil preveč nervozen. Tudi na Jankovo 50 letnico nismo pozabili, tako smo imeli en dober izgovor, da smo pojedli odlično torto. Lepo pa se zahvaljujemo Krajevni skupnosti Topolšica, posebej bi izpostavil Petro Lipičnik, ki je rekla, da smo zelo pridni in nam je sponzorirala piknik. Se spet zberemo naslednje leto.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Grega

Jamarski reševalni center Velenje na 22. Državnem tekmovanju ekip prve pomoči

V soboto, 1.10.2016, smo se reševalci iz Velenjskega centra odpravili v Slovenj Gradec. Namen tega je bil, da se predstavimo in pokažemo naše poslanstvo. Vse to je potekalo v organizaciji 22. Državnega preverjanja usposobljenosti ekip prve pomoči Rdečega križa in Civilne zaščite. Tako smo zjutraj začeli delo v enem od bolj mrzlih krajev v Sloveniji. Dogovorjeni smo bili, da iz vrha zvonika napeljemo žičnico. Tako smo šli gor, pogledali situacijo, kajti sosedje iz gorske reševalne službe so že pred nami naredili žičnico, da ne bi preveč obremenili tramov in vse skupaj podrli. Seveda je bilo močno in smo lahko vsi skupaj delali manevre vsak na svoji žičnici.

Tako smo najprej pričeli žemariti po napeti žičnici. Zelo zanimivo je bilo doživeti, kakšna sila lahko nastane, ko ti izpne prsni žemar in ti vrv skoči z ročnim žemarjem tik ob zobeh mimo. Nato smo se spuščali po napeti žičnici z zavoro. Ker je Velenjski center bogatejši za dve pripravnici, ki sta željni znanja in treniranja, sta dali predlog, da naredimo še protitežo na sredini žičnice. Seveda odlična ideja in hitro smo se lotili dela. Tako smo lahko med obiskom ministrice pokazali naše delo na protiteži. Med vsem tem našim delom so lahko ljudje tudi pogledali opremo, ki smo jo imeli razstavljeno na stojnici. Srečo smo imeli, da je posijal sonček in nas grel med našim delom na manevrih. Tako smo preživeli lep dan v dobri družbi in poleg predstavitve smo potrenirali reševalne manevre.

Sodelovali smo: Bernard Štiglic, Slavko Hostnik, Jerica Koren, Katarina Kotnik, Mateja Mazgan, Boris Šajtegel in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Mateja Mazgan

Mediji pišejo: reševanje psičke na Gori Oljki

Objavljeno v reviji Gasilec:

Zapisal: Bernard Štiglic; Objavljeno v reviji Gasilec

Marjanova jama v Topolšici in Dihalnik Keramika

V nedeljo, 18.9.2016, smo se odpravili v Topolšico. Tam smo bili dogovorjeni z Marjanom, da podrobneje pogledamo jamo. Ko sem prvič bil tukaj, si nisem mogel preveč ogledati vsega, zato me je zanimalo, kaj lahko sploh tu naredimo. Takoj, ko se je pojavil čas, smo šli v akcijo. Marjan nam je priključil elektriko, prižgala se je luč in lahko smo vstopili v rudnik.

Ta bruhalnik, v katerega so želeli vstopiti skozi Marjanovo jamo, je povezan s Ciglerjevo jamo. To so dokazali z barvanjem vode. Zato me je pritegnilo sem, da malo bolj raziščem situacijo. Problem je samo, ker so se projekta lotili čisto drugače, kot bi se ga morali, če bi želeli imeti uspeh. Če bi sledili poti vode, ki priteče iz bruhalnika, bi mogoče prišli že globoko v hrib, tako so pa bruhalnik zajezili in ga uporabljali za ribnik. Ko ribnik ni bil več aktualen, so notri nametali betonske kvadre in nekaj smeti. Tako so naravno pot v bruhalnik uničili. Ker je bilo tu delo onemogočeno, so začeli kopati višje, nekje 6 metrov višje. Tako je vhod pod betonsko plato. Na vrhu betonske plate je letni vrt. Tako so kopali dol proti bruhalniku in s pomočjo električnega vitla vlekli kamenje ven. Med prvim obiskom se mi je zdelo, da vidim rov, ki mu bomo lahko sledili. Na tej akciji več ni bilo videti rova, samo kopanje ob skali navzdol v droben material. Bilo je veliko mivke, smeti in grozen smrad, ki mojemu želodcu ni bil všeč.

Tako smo kmalu videli, da je ta projekt čisto uničen in se ga ne da rešiti, saj ni prepiha, ni rova, kateremu bi sledili. Tako smo Marjanu povedali, da se tu ne da več veliko narediti, kar so naredili, so, več pa mi ne moremo.

Da ne bi zapravljali časa, smo se odpeljali v Dihalnik Keramiko, kjer je že bila 17. akcija. Ker v prejšnji akciji s Tomažem nisva znosila ven materiala, smo to storili na tej akciji. Ker se je neprijetno dogajanje iz mojega želodca prestavilo na celo telo, sta večino dela opravila Den in Gregi. Ampak čez čas nisem zdržal več in smo akcijo zaključili. Jaz pa sem se znašel z 38°C vročine v postelji.Preživeli smo lepo dopoldne, le jaz kasneje strašno popoldne.
Jamarili smo: Den Vrhovnik, Grega Jelen in jaz.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks Jamski

Jamarski reševalni center Velenje predstavi delovanje jamarskih reševalcev na Golteh

V soboto, 17.9.2016, se je zbrala pisana druščina iz Velenjskega centra. Danes ni bilo v planu reševanje koga iz jame ali soteske ali mogoče iz žičnice. Plan je bil, da se predstavimo mladim gasilcem, ki so imeli na Golteh državno orientacijsko gasilsko tekmovanje. Najprej smo spili odličen domači čaj v Mozirski koči in se nato prestavili v hotel.

Tam so si medtem, ko so gasilci končali s tekmo ali čakali na štart, lahko krajšali čas tako, da so nas obiskali. Tam smo se pogovarjali, jim predstavljali, kaj je sploh jamarstvo, kaj počnemo in predstavitev našega poslanstva med reševalci. Veliko otrok je bilo iz okolice Maribora, kjer nimajo toliko stika z jamami, zato je bila radovednost toliko večja in so pridno spraševali. Ustvarjali smo tudi vozle, se jih učili, spoznavali opremo in tehniko, s katero premagujemo jame. Tako smo preživeli dopoldne z mladimi gasilci in jim naložili nove informacije. Potem smo se spravili v kombi, se odpeljali na izhodišče, kjer smo smuknili v jamarsko opremo in šli proti vhodu v Kebrovo luknjo.

Na vhodnem breznu smo se malo učili opremljati in ko smo končali z opremljanjem, smo se spustili en za drugim v Rekordno dvorano. Tam sem pokazal delovišče v rovu Novega upanja, kjer čaka trenutno nekaj blata, da ga odnesemo ven iz rova. Potem smo še posneli skupinsko sliko in od »žemarili« proti izhodu, kjer nas je pričakalo oblačno vreme. Tako smo zaključili lep dan v sestavi reševalcev iz Velenjskega centra, ki so vedno prvi na štajerskem koncu v času reševalne akcije.

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Bernard Štiglic in Mateja Mazgan