27. januar 2020

Günaydın, Turčija

Lani smo se udeležili Balkanskega speleo kampa. Tokrat objavljeno obsežen potopis s fotografijami in videi.
https://storymaps.arcgis.com/stories/2ac3321a58884fcfbab6802551acbf5d

Za ogled potopisa sledi tej povezavi:
https://storymaps.arcgis.com/stories/2ac3321a58884fcfbab6802551acbf5d

Še nekaj navodil za uporabo aplikacije: Po potopisu se sprehajate s premikanjem miškinega koleščka (ali drsite s prstom po ekranu). Nekateri deli imajo še dodatne diapozitive, ki jih najdete v zavihkih. Bodite pozorni na te puščice
Fotografije si lahko ogledate tudi celozaslonsko s klikom na ta gumb


Še posebej je to uporabno pri mobilnih napravah, kjer besedilo zakriva fotografijo.


Zapisali: Lea in Alenka
Oblikovala: Alenka
Fotografije in videi: Lea, Gregor,
Alenka, BSU organizacijski team

24. januar 2020

Mediji pišejo: K podzemnemu jezeru po vseh štirih

S fotografom, alpinistom in piscem Francijem Horvatom smo se odpravili v podzemlje grička pod cerkvijo sv. Jeronima, v jamo Veternico.

Njegov prispevek in čudovite fotografije si lahko preberete v Nedeljskem dnevniku, ki je izšel 15.1.2020.

(klik na sliko za večjo velikost)
Shrani.si

18. januar 2020

Jamarstvo po malem



Jamarstvo po malem 16.01.2020, četrtek

Ko zmanjkuje časa, pride obdobje, ko jamarstvo postane »malo po malo«. 3.1.2020 je Filip S. šel kopat v Turkovo jamo. Vhod v jamo se nahaja ob hiši v delovni lopi. V škarpi je bila mala luknja, ki jo je lastnik pustil, da je lahko v močnem deževju skozi njo tekla voda mimo dvorišča. Ker ga je zanimalo kaj več o luknji, je našel Žiga in Filipa, ki sta kar kmalu razbila del škarpe, da sta lahko nadaljevala s kopanjem v rovu. Tako je pravzaprav bila še ena akcija pred to, na kateri je Filip sam počasi luščil kamne in sledil rovu v notranjost hriba. Šlo mu je odlično in za ovinkom je že lahko videl malo večji prostor. Tako je rekel, da bo kmalu nadaljevanje s kopanjem v Turkovi jami.

Prav na ta dan, 3.1.2020, pa smo ostali v večernih urah prisluhnili predstavitvi novih jam iz leta 2019. Dobili smo se v Domu krajanov v Topolšici in še enkrat smo skozi slike in načrte obudili spomine na nove jame, ki se jih je v letu 2019 za Šaleški jamarski klub Podlasica Topolšica nabralo kar 35 jam in 1.669 metrov izmerjenih novih rovov. Na predstavitev so prišli tudi člani JK Črni galeb Prebold, JK Tirski zmaj, JK Kamnik in predsednica krajevne skupnosti Topolšica Petra Lipičnik. Tako smo se še dolgo po predstavitvi pogovarjali o novih izzivih in planih že za leto 2020.


Nato sva z Leo našla čas, da smukneva v Tinčevo brezno nad Jeronimom (8.1.2020). Bila je mišljena večerna akcija. Vse je bilo super, zaščita vhoda ob gozdni vlaki je super zdržala spravilo lesa in se ni poškodovala. Le delno je bila zasuta s kamni, kar sva očistila. Ko pa sva bila v jami pred ožino, sva pa videla, da nimava svedrov. Lea se je tolažila, da imava vsaj termovko s čajem, ki ga bova lahko pred jamo spila v romantičnem vzdušju s pogledom na Spodnjo Savinjsko dolino, pa sem jo med vračanjem iz jame razbil. Tako da sva se z grenkim priokusom vrnila v dolino.

Kmalu po neuspešnem večeru je padla odločitev (11.01.2020) za v kopanje v Dihalniku Keramika. Tudi tam je bil problem z opremo oz. pomanjkanjem le-te, tako smo v rovu samo očistili kamenje od zadnjega obiska. Je pa bil zraven tudi Veles, ki se je po rovu sprehodil kar pokončno, medtem ko moramo vsi ostali po vseh štirih. Seveda je bil – kot se za jamarskega tečajnika spodobi - v polni jamarski opremi s čelado, kombinezonom, škornji in lučko.



Da ne bi bil takšen slab priokus po dveh zaporednih neuspešnih akcijah, je bilo treba popraviti vtis in kmalu smo se vrnili v Dihalnik Keramika (16.01.2020).

Tokrat smo do Dihalnika Keramika šli Lea, Valerija in jaz. Prepih je bil odličen, kar pomeni, da so sifoni upadli v Maroltovi jami. Delo nam je šlo dobro izpod rok. Napredovali smo do naslednjega ovinka, za katerim se rov za odtenek razširi, ampak še vedno bo potrebno kopati. Naprej se vidi malo širši rov, ki nato zavija levo. Prepih je bil tokrat bolj prepričljiv, da napredujemo v pravo smer in to je v Maroltovo jamo.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Maks Jamski

11. januar 2020

Morda novi tradicionalni prvojanuarski jamarski podvig?

V novo leto z novimi jamami

Hrib Krvavica, v Posavskem hribovju, je 909 m visok triasni čok, zavarovan z območjem Nature 2000, in priljubljena izletniška točka Taborčanov ter okoliških prebivalcev. Hrib je zelo markatna točka vidna iz več delov Spodnje Savinjske doline in leži ob vzhodnem boku višje Čemšeniške planine. Z vrha Krvavice pa ob jasnem vremenu ozremo celo Triglav, druge vrhove Julijcev ter Snežnik na jugu države. Ima znamenito rdečo steno, preko katere naj bi po legendah domačinov vrgli Veroniko Deseniško. Ta pa se v mesečinah sprehaja po njegovem vrhu. Od tod je hrib dobil tudi ime. Skoraj 100 m visoke stene so poznane tudi kakšnemu športnemu plezalcu.

Okno pod Krvavico
Trenutno ima hrib tri registrirane jame. Dve vodoravni kapniški jami z imenom Lepa jama 1 in 2 ter votlino z imenom Jama na Krvavici. Že nekaj dni pred novim letom sva z Gregijem odšla na krajšo izvidnico, da preverimo lokacije in načrte obstoječih jame ter če najdemo še kakšno novo. Zagotovo je še kakšna, a je dostop pod stenami zelo zahteven.

Najprej sva se odpravila na vrh Krvavice, nato pa zavila proti znamenitim stenam. Iskala sva Jamo na Krvavici, ki naj bi bila tu nekje. Jama ima zelo konfuzen osnovni zapisnik. Koordinate kažejo na jugozahodni del hriba, medtem ko je opis lokacije za jugovzhodni del hriba. Zagotovo ni pravilno locirana. Lokacija je bila določena po stari topografski karti 1:50.000. Nekaj metrov okoli trenutnih koordinat ni bilo sledu o jami. Nekaj manjših spodmolov, a nič kaj takega. Spodaj pod temi poličkami pa tiste stometrske stene.

Jama na Krvavici
Odpravila sva se proti Oknu in Tesnemu grabnu. Po zapisniku so do jame dostopali ravno po dolini hudournika Tesen graben. Šla sva skozi Okno, znamenito naravno okno z zijalko, ki jo do sedaj ni še nihče prepoznal kot jamo. Ker sva merjenje te zijalke že imela v planu, sva se nekaj časa zadržala na tem mestu. Gre za 21 m dolgo jamo z 10 m globine. Kar pa ni zanemarljivo.

Potem pa sva zavila v vzhodni del Krvavici in preiskovala stene še na tem delu. Najprej sva našla še en večji spodmol z 7 m dolžine in še enkrat toliko širine. V naslednjem jarku pa sva našla velik vhod v zijalko, dimenzij 18 m x 17 m. Po načrtu je skoraj ustrezala Jami na Krvavici. Na načrtu so manjkali nekateri stranski deli, ki sva jih izmerila. Po stopnji do zgornjih delov nisva uspela preplezati, saj so bili zaledeneli, pa še opreme nisva imela s sabo. Torej takoj naslednjič.

Ker pa se je že temnilo, sva se odpravila proti začetni točki. Prečila sva še nekaj takšnih jarkov, ki imajo še kar nekaj takšnih temnih lis, kjer bi lahko bil kakšen spodmol ali pa celo kakšna jama. Vse to bo potrebno dobro pregledati.

Vse to nam ni dalo spati in že čez nekaj dni se nas je nabrala druščina, da vse to preverimo. Tako smo 1. januarja prišli na Krvavico. Nekaj jih je odšlo na sam vrh preveriti razgled in izkoristiti povsem pomladanske razmere, ostali pa smo se zapodili proti jugovzhodnem in vzhodnem delu hriba.

Tista črna lisa je dobila sliko – Rdeča votlina pod Krvavico. Našli smo novo jamo, dolžine 18 m. Prisotnost železovih oksidov ji daje rdečo barvo.

Rdeča votlina pod Krvavico

Nato pa smo odšli še do Jame na Krvavici, da preplezamo stopnje do zgornjih delov in podrobno premerimo tudi te. Ledu po skalah tokrat ni bilo, a so bile zelo spolzke. Trdi planinski čevlji ali pa škornji niso primerni za plezanje po teh skalah. Maks se je zato sezul in bos nadaljeval plezanje. S sabo pa nesel vrv, da bi uredil dostop za ostale. Drseče blato in spolzka siga v zgornjih delih sta mu delala kar nekaj preglavic. Vse to je zgledalo kot nekakšen nov prvojanuarski podvig. Boso plezanje v jami, s štrikom med zobmi in javljanjem, da se je zaplezal in da ne more dol. Morda bo kdo dobil idejo za tradicionalno jamarsko obeleževanje novega leta.

Vse se je končalo po planu. Z Gregijem sva se povzpela po vrvi za Maksom in izmerila zgornje dele, ki pa se žal končajo z zožanjem, čeprav je veliko vode in ilovice.

Ker je Maks dobil dozo adrenalina, smo končali z raziskovanjem. Malo smo še pogledali po spodnjem delu nad Tesnim grabnom. Nato pa se odpravili k drugi skupini.

Tako ima Jama na Krvavici, ki jo domačini poznajo kot Šentjursko jamo pod Krvavico, kar nekaj metrov več. Pa tudi lokacija je sedaj na pravem mestu, za skoraj 300 metrov zračne razdalje stran od prvotne.

Še vedno pa ostajajo tiste temne lise, ki jih moramo preveriti.

Uspešno novo leto in bodite čimbolj radovedni! Samo tako se človek nikdar ne stara.

Zapisala: Alenka; Foto: Maks, Gregi in Alenka