11 januar 2020

Morda novi tradicionalni prvojanuarski jamarski podvig?

V novo leto z novimi jamami

Hrib Krvavica, v Posavskem hribovju, je 909 m visok triasni čok, zavarovan z območjem Nature 2000, in priljubljena izletniška točka Taborčanov ter okoliških prebivalcev. Hrib je zelo markatna točka vidna iz več delov Spodnje Savinjske doline in leži ob vzhodnem boku višje Čemšeniške planine. Z vrha Krvavice pa ob jasnem vremenu ozremo celo Triglav, druge vrhove Julijcev ter Snežnik na jugu države. Ima znamenito rdečo steno, preko katere naj bi po legendah domačinov vrgli Veroniko Deseniško. Ta pa se v mesečinah sprehaja po njegovem vrhu. Od tod je hrib dobil tudi ime. Skoraj 100 m visoke stene so poznane tudi kakšnemu športnemu plezalcu.

Okno pod Krvavico
Trenutno ima hrib tri registrirane jame. Dve vodoravni kapniški jami z imenom Lepa jama 1 in 2 ter votlino z imenom Jama na Krvavici. Že nekaj dni pred novim letom sva z Gregijem odšla na krajšo izvidnico, da preverimo lokacije in načrte obstoječih jame ter če najdemo še kakšno novo. Zagotovo je še kakšna, a je dostop pod stenami zelo zahteven.

Najprej sva se odpravila na vrh Krvavice, nato pa zavila proti znamenitim stenam. Iskala sva Jamo na Krvavici, ki naj bi bila tu nekje. Jama ima zelo konfuzen osnovni zapisnik. Koordinate kažejo na jugozahodni del hriba, medtem ko je opis lokacije za jugovzhodni del hriba. Zagotovo ni pravilno locirana. Lokacija je bila določena po stari topografski karti 1:50.000. Nekaj metrov okoli trenutnih koordinat ni bilo sledu o jami. Nekaj manjših spodmolov, a nič kaj takega. Spodaj pod temi poličkami pa tiste stometrske stene.

Jama na Krvavici
Odpravila sva se proti Oknu in Tesnemu grabnu. Po zapisniku so do jame dostopali ravno po dolini hudournika Tesen graben. Šla sva skozi Okno, znamenito naravno okno z zijalko, ki jo do sedaj ni še nihče prepoznal kot jamo. Ker sva merjenje te zijalke že imela v planu, sva se nekaj časa zadržala na tem mestu. Gre za 21 m dolgo jamo z 10 m globine. Kar pa ni zanemarljivo.

Potem pa sva zavila v vzhodni del Krvavici in preiskovala stene še na tem delu. Najprej sva našla še en večji spodmol z 7 m dolžine in še enkrat toliko širine. V naslednjem jarku pa sva našla velik vhod v zijalko, dimenzij 18 m x 17 m. Po načrtu je skoraj ustrezala Jami na Krvavici. Na načrtu so manjkali nekateri stranski deli, ki sva jih izmerila. Po stopnji do zgornjih delov nisva uspela preplezati, saj so bili zaledeneli, pa še opreme nisva imela s sabo. Torej takoj naslednjič.

Ker pa se je že temnilo, sva se odpravila proti začetni točki. Prečila sva še nekaj takšnih jarkov, ki imajo še kar nekaj takšnih temnih lis, kjer bi lahko bil kakšen spodmol ali pa celo kakšna jama. Vse to bo potrebno dobro pregledati.

Vse to nam ni dalo spati in že čez nekaj dni se nas je nabrala druščina, da vse to preverimo. Tako smo 1. januarja prišli na Krvavico. Nekaj jih je odšlo na sam vrh preveriti razgled in izkoristiti povsem pomladanske razmere, ostali pa smo se zapodili proti jugovzhodnem in vzhodnem delu hriba.

Tista črna lisa je dobila sliko – Rdeča votlina pod Krvavico. Našli smo novo jamo, dolžine 18 m. Prisotnost železovih oksidov ji daje rdečo barvo.

Rdeča votlina pod Krvavico

Nato pa smo odšli še do Jame na Krvavici, da preplezamo stopnje do zgornjih delov in podrobno premerimo tudi te. Ledu po skalah tokrat ni bilo, a so bile zelo spolzke. Trdi planinski čevlji ali pa škornji niso primerni za plezanje po teh skalah. Maks se je zato sezul in bos nadaljeval plezanje. S sabo pa nesel vrv, da bi uredil dostop za ostale. Drseče blato in spolzka siga v zgornjih delih sta mu delala kar nekaj preglavic. Vse to je zgledalo kot nekakšen nov prvojanuarski podvig. Boso plezanje v jami, s štrikom med zobmi in javljanjem, da se je zaplezal in da ne more dol. Morda bo kdo dobil idejo za tradicionalno jamarsko obeleževanje novega leta.

Vse se je končalo po planu. Z Gregijem sva se povzpela po vrvi za Maksom in izmerila zgornje dele, ki pa se žal končajo z zožanjem, čeprav je veliko vode in ilovice.

Ker je Maks dobil dozo adrenalina, smo končali z raziskovanjem. Malo smo še pogledali po spodnjem delu nad Tesnim grabnom. Nato pa se odpravili k drugi skupini.

Tako ima Jama na Krvavici, ki jo domačini poznajo kot Šentjursko jamo pod Krvavico, kar nekaj metrov več. Pa tudi lokacija je sedaj na pravem mestu, za skoraj 300 metrov zračne razdalje stran od prvotne.

Še vedno pa ostajajo tiste temne lise, ki jih moramo preveriti.

Uspešno novo leto in bodite čimbolj radovedni! Samo tako se človek nikdar ne stara.

Zapisala: Alenka; Foto: Maks, Gregi in Alenka

Ni komentarjev:

Objavite komentar