Jamarstvo po malem

Jamarstvo po malem 16.01.2020, četrtek

Ko zmanjkuje časa, pride obdobje, ko jamarstvo postane »malo po malo«. 3.1.2020 je Filip S. šel kopat v Turkovo jamo. Vhod v jamo se nahaja ob hiši v delovni lopi. V škarpi je bila mala luknja, ki jo je lastnik pustil, da je lahko v močnem deževju skozi njo tekla voda mimo dvorišča. Ker ga je zanimalo kaj več o luknji, je našel Žiga in Filipa, ki sta kar kmalu razbila del škarpe, da sta lahko nadaljevala s kopanjem v rovu. Tako je pravzaprav bila še ena akcija pred to, na kateri je Filip sam počasi luščil kamne in sledil rovu v notranjost hriba. Šlo mu je odlično in za ovinkom je že lahko videl malo večji prostor. Tako je rekel, da bo kmalu nadaljevanje s kopanjem v Turkovi jami.

Prav na ta dan, 3.1.2020, pa smo ostali v večernih urah prisluhnili predstavitvi novih jam iz leta 2019. Dobili smo se v Domu krajanov v Topolšici in še enkrat smo skozi slike in načrte obudili spomine na nove jame, ki se jih je v letu 2019 za Šaleški jamarski klub Podlasica Topolšica nabralo kar 35 jam in 1.669 metrov izmerjenih novih rovov. Na predstavitev so prišli tudi člani JK Črni galeb Prebold, JK Tirski zmaj, JK Kamnik in predsednica krajevne skupnosti Topolšica Petra Lipičnik. Tako smo se še dolgo po predstavitvi pogovarjali o novih izzivih in planih že za leto 2020.

Nato sva z Leo našla čas, da smukneva v Tinčevo brezno nad Jeronimom (8.1.2020). Bila je mišljena večerna akcija. Vse je bilo super, zaščita vhoda ob gozdni vlaki je super zdržala spravilo lesa in se ni poškodovala. Le delno je bila zasuta s kamni, kar sva očistila. Ko pa sva bila v jami pred ožino, sva pa videla, da nimava svedrov. Lea se je tolažila, da imava vsaj termovko s čajem, ki ga bova lahko pred jamo spila v romantičnem vzdušju s pogledom na Spodnjo Savinjsko dolino, pa sem jo med vračanjem iz jame razbil. Tako da sva se z grenkim priokusom vrnila v dolino.

Kmalu po neuspešnem večeru je padla odločitev (11.01.2020) za v kopanje v Dihalniku Keramika. Tudi tam je bil problem z opremo oz. pomanjkanjem le-te, tako smo v rovu samo očistili kamenje od zadnjega obiska. Je pa bil zraven tudi Veles, ki se je po rovu sprehodil kar pokončno, medtem ko moramo vsi ostali po vseh štirih. Seveda je bil – kot se za jamarskega tečajnika spodobi - v polni jamarski opremi s čelado, kombinezonom, škornji in lučko.

Da ne bi bil takšen slab priokus po dveh zaporednih neuspešnih akcijah, je bilo treba popraviti vtis in kmalu smo se vrnili v Dihalnik Keramika (16.01.2020).

Tokrat smo do Dihalnika Keramika šli Lea, Valerija in jaz. Prepih je bil odličen, kar pomeni, da so sifoni upadli v Maroltovi jami. Delo nam je šlo dobro izpod rok. Napredovali smo do naslednjega ovinka, za katerim se rov za odtenek razširi, ampak še vedno bo potrebno kopati. Naprej se vidi malo širši rov, ki nato zavija levo. Prepih je bil tokrat bolj prepričljiv, da napredujemo v pravo smer in to je v Maroltovo jamo.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Maks Jamski