Nedelja, 10.9.2017
Vračko zijalko sem spoznal lani junija, ko se je širši javnosti pokazala problematika nelegalnega izlova jamskih hroščev iz njihovega okolja. Takrat so se pasti odnesle in jama se je očistila. To leto, ko smo konec avgusta z inšpektorji šli ponovno v jamo, smo na žalost spet našli pasti. Vse smo uspešno očistili in sedaj upamo, da se bodo zadeve umirile. Na to akcijo je prišla tudi doc. dr. Marta Svetina Veder. Marta poučuje v visoki šoli za varstvo okolja v Velenju, kjer študentje čedalje bolj izkazujejo interes za naslove diplomskih del, ki se dotikajo jamarskega področja.
Jaz sem že bil somentor Anžetu pri diplomi z naslovom Varnost obiskovalcev v podzemnih jamah in vplivi jamskega turizma na jamski habitat ter na kakovost jamskega okolja, kjer je bila mentorica doc. dr. Marta Svetina Veder. Sedaj ponovno sodelujemo z novo študentko Majo. Ogledati smo si šli Vračko zijalko, kjer bi se dalo dobiti odlično temo in delo za diplomsko nalogo. Seveda se je prej potrebno poglobiti v papirje in v že obstoječo dokumentacijo jame.
Jamo je prvi opisal Egon Pretner leta 1938 in naredil podroben biološki opis vrst. Seveda pa je jama bila že znana dosti prej, saj vhod ponuja dobro zavetje. Kasneje so jamo še obiskali jamarji iz Prebolda leta 1969 in sestavili opis jame. Kar se tiče jamarskih obiskov, sta jamo obiskala še Mojca in Boris, ki sta opazila, da je na vhodnem delu črni arheološki izkop. Opazila sta tudi, da je do jame nekdo postavil leseno ograjo, ki je sedaj že v slabem stanju. Toliko na kratko o zgodovini.
V katastru smo opazili, da manjka načrt, tako smo sklenili, da bomo še preverili, kako je z načrtom Vračke zijalke. V nedeljo je Marta želela spoznati Majo z Vračko zijalko in seveda z nami, jamarji. Nismo planirali večje akcije, zato tudi nisem obveščal ljudi. Kratek ogled vhodnega dela in to je to, sem si mislil. Tudi vreme je bilo zelo slabo.
Ampak, ko sem se zjutraj zbudil, sem avtomatično v avto poleg čelade vrgel še merilni komplet, nikoli se ne ve. Dopoldne sva z Alenko ustvarjala brošuro za obletnico prvih raziskav na Korošici, ki izide kmalu in si jo boste lahko prelistali. Ker v takem delu čas hitro mine, sva nato hitro pospravila in se šla pripravit za Vračko zijalko. Ko se je Alenka ustavila doma za čas kosila, se je pridružil Gregi. Jaz sem poklical še Žiga, ki živi čisto blizu jame, naj se pripelje z mopedom naokrog. To ni bilo možno, ker ima samo prednje zavore in na mokri cesti ne bi bilo najboljše za njegovo zdravje. Ko smo se pripeljali vsi na kup na zborno mesto, sem videl, da se nas je nabralo veliko in da lahko še opravimo meritve jame.
Najbolj sem bil vesel, da se je akciji pridružil tudi Filip. Nazadnje je bil v jami 5.3.2017, ko sva začela plezati Kamin za j. ožino v Ravbarjevem breznu. Sedaj se je že spraševal, kdaj je bil nazadnje v jami, ko se je sprehajal po vhodnem delu Vračke zijalke in pisal opis tega dela za osnovni zapisnik. Med tem, ko smo merili, smo se pogovarjali z Majo, ki se še mora navadit na nas, jamarje. Med tem sta Gregi in Žiga opremila kamin in nato smo se od Marte, Maje, Sebastjana in Filipa poslovili in odšli v zgornji del jame.
Zgoraj nas pričaka lepa dvorana z visokim kaminom in podrtim dnom. Zaključi se z meandrom, ki je čedalje bolj ozek in blaten. Žiga domneval, da se konča z dihalnikom, Alenka pa, da se zalije kasneje vse s sigo. Kakorkoli, jame je tam konec. Za nadaljevanje ostane samo kamin. To pa zaenkrat naj ostane skrivnost. Opaziti je tudi nekaj zbledelih grafitov po jami. Smeti nismo opazili, res pa je, da smo veliko smeti, ki so jih pustili lovci na jamske hrošče, že pobrali na prejšnji akciji. Pobrali smo še keramiko, ki je ležala na policah in nekaj po tleh. Nato smo dobili podatke, da je stara nekje med 200 do 300 let in ni arheološko zanimiva. Dokazuje pa, da so se tu zadrževali pastirji ali kakšni drugi ljudje.
Na akciji smo sodelovali: Marta, Filip, Žiga, Sebastjan, Maja, Alenka, Gregor in jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar