Slovenščina | English
Nedelja, 17.9.2017
Po dolgem času smo našli čas za to delovišče. Nazadnje smo bili tam v začetku leta 2016, ko je močan prepih, ki se je valil iz jame v obliki pare, naznanjal nekaj zelo skrivnostnega. Ampak čas se ni našel, zato je jama samevala in se oživljala le v naših mislih. Sedaj, ko pa smo se vrnili iz vroče Grčije v te mrzle turobne dneve, nam je spet prišla v misli, kajti radi bi šli nekam na toplo. Nekako nimam navade pregledati vremenske napovedi, tokrat pa sem že dva dni prej preverjal, ali se bo ta dež umiril ali bo še naprej dvigal vodostaje. Napovedano je bilo, da bo dež ponehal čez dan, kar je dalo upanje, da gremo v akcijo.
Celo noč sem tuhtal, kako bo šlo, saj smo imeli veliko težav čez poletje. Zato mi je zvok alarma za spremembo naredil uslugo, da sem lahko vstal in začel pakirati opremo v avto. V Šoštanju smo se dobili s Simonom, na poti še pobrali Gregija in bili smo vsi komplet. Ko smo se peljali proti Žalcu, je deževalo čedalje bolj. Joj, sem mislil, še vremena ne zmorejo napovedati točno. Ko smo prišli v Liboje, pa smo zavili v gostilno na kavo, da prevedrimo do suhega vremena. Ko smo spili kavo, je še vedno deževalo in odločili smo se za repete kave. Potem pa je le začelo še samo rositi in odšli smo proti jami. Ko smo parkirali, je pa še rositi nehalo, tako, da je teklo še samo iz dreves. Pot smo hitro našli. Med potjo smo nabrali še gobe, bogate marele so se kar bahale.
Pred vhodom je bilo vse po starem in takoj smo lahko začeli z delom. Simon je malo z zadržkom gledal, kam rinema z Leo v ozek menader. Kasneje je tudi sam poizkusil in je rekel, da rabi še malo prakse, da dobi občutek, da je to »avtocesta«. Ko sem začel tolčti kamne, sem imel v glavi, da moram biti previden, da ne izgubim kakšnega kosa orodja, kot se je to zgodilo z »majzlom« na akciji pred letom in pol. In že mi je padel majzel iz rok, ampak se je zataknil in sem ga lahko pobral. Ko pa sem še dvakrat zamahnil, mi je iz rok padla macola. Super, sem si mislil in akcijo lahko končamo. Sreča, da je Lea drobna, da se je z glavo navzdol zapičila na dno meandra, kjer je pobrala majzel od lani in macolo. O super, sem si mislil, pa je rešila ženska to akcijo, kot še veliko reči v zgodovini. Delo je potekalo odlično, poletni zapleti so minili. Je pa prepih bil bolj slab, le toplota je ostala, ki nas je grela. Dežne kapljice so močile hrbet in podkombinezon je vpijal. Najbolj je seveda teklo tam, kjer smo širili, kajti naprej in nazaj je bil rov suh. Kaže, da je Murphy prisoten tudi na naših akcijah.
Napredovali smo 3 metre in rov se še vedno nadaljuje v enakih dimenzijah. Ker pa dela lahko tu notri le eden, kajti prosotora ni veliko, je Simon šel naokoli po gozdu in našel pod steno v bližini novo jamo. Lea se mu je kmalu pridružila in pričela sta širiti vhodni del, ki ga je sestavljala le sipka zemlja. Ko sva se z Gregijem menjala v rovu, sem šel pogledat, kaj je našel in videl sem že kup zemlje, ki sta ga zmetala iz jame. Jamo smo poimenovali Arausova zemljanka. Vsak, ki bi stal tam in gledal, kako se iz luknje meče zemlja, bi razumel izvor imena, le sinek od Simona bi atija težko razumel, zakaj se igra v takšnem peskovniku in se začel bati za svoje lopatke.
Tako smo kopali in napredovali vsak na svojem koncu. Za zaključek so se pa začeli ponavljati poletni zapleti. Da jih ne bi preveč obudili, smo rajši končali z delom, kajti lahko bi hitro pokvarili vso veselje. Pred vhodom smo našli še en majzel in tako smo akcijo končali z odličnim rezultatom: 3 metre napredovanja v Jamski savni, Gregi je nadaljeval tudi drugi krak, kjer se je pokazalo, da se meander še nadaljuje v drugo smer, ena nova jama – Arausova zemljanka in dva izgubljena majzla se vračata domov.
Jamarili smo: Gregi Jelen, Simon Araus, Lea Pavrič in jaz.
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Maks
Ni komentarjev:
Objavite komentar