Konec avgusta smo jamarji iz večine štajerskih klubov in Albert odpravili v daljno Grčijo. Tam se je odvijal že 11. Balkanski jamarski kamp. Na tem kampu se zberemo jamarji iz vseh balkanskih držav in še dlje - pridejo tudi iz Nemčije, Poljske, ZDA, Turčije in tudi iz Libanona. Namen srečanja je, da z jamarji iz drugih držav izmenjamo izkušnje, izpopolnimo tehniko in dobimo kakšno novo idejo. Nastanjeni smo bili v prelepem idiličnem kraju Leonidio. Tam so tudi rajske plaže s turkizno modrim morjem. Bilo je tudi dobro, da si odpočijemo od veliko dela, ki ga opravimo v jamarskem svetu. Vsa mučna vprašanja od naših jam so s pristankom letala v Atenah izginila.
V Atenah smo bili tri dni in si ogledali vse znamenitosti tega mesta, ki je nekoč bilo metropola sveta. Nato smo šli na avtobus, ki nas je s 4-urno vožnjo zapeljal proti Leonidiu. Peljali smo se čez Korintski prekop in nato vijugali po cesti ob morju. Naš kamp je bil lociran ob nogometnem stadionu. Postavili smo šotore in ko smo se naslednje jutro prebudili, se je uradno pričel Balkan caving camp. Odločili smo se, da si najprej privoščimo ogled rajske peščene plaže, ki je bila oddaljena le 4 km od naših šotorov. Do tja smo kar prištopali. Bili smo prijetno presenečeni, ko nam je ustavila gospodična s terenskim vozilom in nas vseh 8 naložila. Eni smo sedeli kar zadaj na odprtem prtljažniku na vrečah koruze. Srečevali smo same prijazne ljudi, vsi so pozdravljali, dobil si vrečo fig kar tako, povsod res topel sprejem.
Drugi dan smo odšli v našo prvo jamo z imenom Dersios cave. Vhod se je nahajal na vrhu planin, do koder so nas peljali s kombijem. Po planini so se pasle ovce in koze in zgledalo je, da ližejo kamenje, da preživijo. Ker je veliko površin kmetijsko neuporabnih, so zgradili veliko sončnih elektrarn, da proizvajajo elektriko. Pred jamo so nas prišli pozdraviti pastirji in nam povedali, kje najdemo vodo, če bomo žejni. V jamo se ob zimskih in bolj deževnih dneh zliva potok, ampak sedaj je bilo vse suho in luže v jami so spremenile v zeleno brozgo, polno netopirjevih iztrebkov. Zato si moral biti zelo previden, da nisi padel v kakšen tak bazen. Jama je imela tudi veliko jamskega okrasja. Po več manjših skokih po 10 do 20 metrov smo po 2 urah prišli na globino – 80 m, kjer se je naš obisk končal. Ko smo se spuščali s hriba, smo lahko vonjali smrad zavor, kajti iz nadmorske višine 1000 m smo se spustili do Leonidia s 50 m nadmorske višine. Iz panoramske ceste pa smo lahko opazovali lep razgled na mesto Leonidio, kjer že več kot 2000 let živi isti rod in govori najstarejše še ohranjeno grško narečje. Po kosilu smo imeli še čas, da skočimo v morje in se kar tam umijemo.
Naslednji dan smo doživeli dež, ki je prvič padal po dolgem vročem poletju in namočil to suho zemljo. Tako smo preživeli dan v mirnem vzdušju brez prevelikih podvigov.
V četrtek smo se odpravili v prav posebno jamo z imenom Mana cave. To je vodna jama, skozi katero teče podzemna reka. Po njej smo hodili v neoprenih in to kar 1 km. Večina časa sega voda do pasu, na nekaterih mestih pa je bilo potrebno plavati, kar je bilo s pohodnimi čevlji pravi izziv. Ta jama je res nekaj edinstvenega in premore veliko jamskega okrasja. Tudi mnogo netopirjev se med obiskom podi nad glavo. Ker se po 4-urni hoji po vodi s 13°C telo počasi ohlaja, nam je ugajalo, da smo se vrnili na sonce, kjer smo slekli premočena oblačila, se posušili in ogreli s pomočjo sončnih žarkov.
Najbolj divji ogled jame pa je sledil v petek, v jami Propantes. To je jama, ki ima vhodno vertikalo globoko -320 metrov. Na dnu si lahko opazoval sončne žarke. Ta jama že zahteva dobro psihično in fizično vzdržljivost, zato so jo obiskali samo bolje izurjeni jamarji.
Isti dan je potekal tudi sestanek Balkanska jamarska zveza (Balkan speleo union). Tam se je dogovoril finančni plan za nadaljnjo organizacijo in določilo se je gostitelje naslednjega, 12. Balkan caving campa in to je Romunija. Nato so v večernem času sledile prezentacije, kjer se je predstavljalo razne odprave, foto galerije, kratke jamarske filmčke in drugo. Videli smo lahko prizadevno delo iz različnih držav. Tudi ob fotogaleriji, ki jo je sestavil jamarski par iz Nemčije, ki sta fotografirala jame po vsem svetu, so se cedile sline.
V soboto smo si ogledali še zadnjo jamo, Peleta sinkhole. Podobna je bila prvi jami Dersios, ampak bolj ozka. Kar dolgo časa si se prebijal po ozkem rovu, nato pa so se začela odpirati brezna. Ko si se spustil v brezno, ki je bilo globoko 60 metrov in se spustil v veliko dvorano, so jo lučke na glavi komaj osvetlile, tako velika je bila. Spustiš se na sredino dvorane, na vrvi pa smo viseli kot majhni pajki na nitki. Tam smo si oddahnili, zbrali moči in odšli ven. Ta dan je bil najbolj vroč, saj je bilo zunaj kar 42°C in jamsko okolje je bilo najbolj primerno za ohladitev, čeprav so grške jame toplejše od naših, saj imajo vse od 12 do 15°C, naše pa tudi med 2 do 8°C. Le na Krasu se pri nekaterih dvigne termometer do 12°C. Zato smo morali biti pazljivi, da se nismo oblekli preveč toplo, kajti potem bi nam lahko pošteno zakuhalo. Drugi del ekipe si je ogledal dva tradicionalna grška samostana.
Zvečer je sledilo druženje in zaključek našega enotedenskega srečanja. Najprej smo si ogledali tradicionalni grški folklorni ples, nato pa je sledil zaključni govor in zahvala vsem, ki so organizirali in prispevali k izvedbi tega čudovitega dogodka. Zatem pa ples do jutranjih ur. V nedeljo smo se odšli še posloviti od morja in si odpočili od intenzivnega tedna in obiskovanja jame. V ponedeljek smo spakirali, odšli še na ogled Leonidia, ki ga doslej pravzaprav nismo imeli časa podrobneje spoznati. Nato je prišel avtobus in smo se poslovili od tega res prisrčnega kraja s še bolj prisrčnimi ljudmi. Vrnili smo se s prijetnimi spomini, novimi izkušnjami in novimi jamarskimi vezmi, ki nam bodo koristile pri raziskovanju.
Zapisal: Maks Jamski
Video sestavil: Gregi Jelen
Ni komentarjev:
Objavite komentar