22. september 2017

Tokrat za spremembo po rudnikih

Slovenščina | English

13.9.2017, sreda.

V sredo smo imeli nekoliko drugačen jamarski dan. Na akcijo nas je pozval Goran Schmidt. Na našem blogu je zasledil zapis o Boksitnem breznu. Nato smo vzpostavili kontakt in ugotovili, da bi si rad Goran to pogledal. Goran se namreč ukvarja z dokumentiranjem umetnih jam. Zelo zanimivo početje. Takoj sem bil za to, da se spoznamo in se naučimo nekaj še o tem področju. Ker je stvar bila zelo zanimiva, sta se pridružili tudi Lea in Valerija. Najprej smo se odpeljali v Nazarje, kjer smo si ogledali izkope boksitne rude. Tu je ves hribček sestavljen iz boksita. Nato smo se pogovarjali, da so veliko nahajališč teh rud že Nemci popisali in seveda vse te zapise shranili v svoje arhive, nedostopne za navadne slovenske smrtnike. Ko smo pregledali cel hribček, smo nabrali še nekaj gob za malico. Nato smo se zapeljali proti Leponjivskim rudnikom.

Kot domačin sem že slišal zgodbe o njih od stare mame, ampak nikoli nisem šel potisniti nosa v njih. Sedaj sem imel priložnost, saj jih je Goran poznal in si jih ogledal že pred leti. Najprej smo zgrešili kmetijo, ker se enim reče po domače Gregorc, drugi pa se pišejo Gregorc. Kje je tu logika, ne vem. Ko smo parkirali pred pravo kmetijo, smo odšli najprej v hrib pogledati prvi izkop. Ta izkop se zaključi z umetno jamo, ki na prvi pogled izgleda kot naravna jama, le zadnji 4-metrski rov me je prepričal, da je umeten. Čeprav mi je nato Goran rekel, naj bom bolj pozoren na luknje, ki so jih vrtali za odstrel. Okolica je seveda močno zaraščena in že briše sledove rudarjenja na tem območju. Nato smo odšli še po napotkih gospodinje pogledati novo vlako, kjer smo lepo lahko videli plasti v zemlji. Nato smo se spustili do največjega rudnika tukaj. Dolg je približno 70 metrov. Na tleh so še ostanki lesenih tračnic, po katerih so verjetno vozili izkopani material. Najbolj sem se razveselil, da rov ni prazen, v množičnem številu so ga namreč naselili mali podkovnjaki. Zato je bilo treba zelo previdno nadaljevati pot, saj jih lahko vznemiriš, če pa si zelo neroden, jih pa z glavo sklatiš s stropa. Če prebiramo vire, kaj so tu počeli, najdemo, da so to bila nahajališča antimonove rude. O zgodovini zasledimo to:

»F. Rolle (1857, 439—440) si je leta 1856 ogledal okolico Mozirja in nato med drugim poročal tudi o nahajališču antimonita v guttensteinskem apnencu v dolini Ljubije. Severozahodno od kmetije Gregore sta bila takrat odprta dva rova na strmi rebri na zahodnem pobočju doline Ljubije. Antimonit je našel po razpokah v trdem rožencu. Po trdoti roženca je sklepal, da je pridobivanje rude težko. V poročilu je omenil, da je obratovanje že nekaj let ponovno prekinjeno. Po tej njegovi pripombi se dà sklepati, da so imeli rudarji že takrat — pred več kot sto leti — težave z rudarjenjem v Lepi njivi. Težave pa verjetno niso izvirale toliko iz trdote roženca kolikor iz skope rude. To je verjetno prvo poročilo o antimonitu v Lepi njivi, ali vsaj prvo objavljeno. Večina poznejših avtorjev ga je uporabila za podlago pri oblikovanju mišljenja o rudišču, bodisi da so Lepo njivo obiskali, ali pa so se z njo ukvarjali le doma za primerjavo z drugimi rudišča.« (Vir: Bidovec, M., Antimonovo rudišče Lepa Njiva, Geologija, 23/2, 285-313, 1980, Ljubljana.)

O uporabi antimonita najdemo tole: »Uprašen antimonit, pomešan z mastjo ali drugimi snovmi, se je imenoval kohl in se je na Srednjem Vzhodu vse od leta 3000 pred n. št. uporabljal kot kozmetično sredstvo za poudarjanje oči in temnenje obrvi in trepalnic. V nekaterih manj razvitih delih sveta se kljub toksičnosti še vedno uporablja kot zdravilo. antimonit nima posebne uporabnosti razen kot prekurzor za antimonov oksid, ki je surovina za proizvodnjo antimona. Uporablja se tudi za proizvodnjo pirotehničnih sredstev in vžigalic. Včasih se je uporabljal tudi za bliskavice, vendar se je njegova raba zaradi toksičnosti in občutljivosti na statično elektriko opustila.« (Vir: Wikipedia: Antimonit, https://sl.wikipedia.org/wiki/Antimonit)

Nato smo si pogledali še drugi rudnik pri kmetiji »Krpuh«. Valerija si ga je ogledala že pred dvema letoma. Zato je rekla, da bo vodila. Ko smo prišli do izhodiščne točke, kjer se vidi kmetijo, smo se ustavili in začeli iskati rudnik. Okolica je bila močno poraščena, kar Valeriji ni bilo prav nič všeč. Ko smo se spustili v trnovje in že mislili, da se je vhod zarasel in celi popraskani obupovali, je Valerija vztrajno iskala naprej. Med tem se je pripeljal mimo domorodec in povedal, da je iskana zadeva malo naprej, 300 m. Ko smo se peljali naprej, smo zagledali identični prizor in kmetijo, pred katero bi morali parkirati. Res hecno, enim se reče Gregorc, drugi se pišejo Gregorc, na sosednjem hribu pa sta identični kmetiji. Ni čudno, da Nemci niso mogli zavzeti naših krajev v drugi svetovni vojni. Ta rudnik je večji in starejši in že so začeli iz stropa viseti mali kapniki. Na žalost je bil na sredini zalit in je le Valerija, ki je imela škornje, odšla do konca. Tako smo zaključili naše potepanje po rudnikih in se načudili, kaj vse je ljudje gnalo, da so pričeli kopati in to včasih, ko je bilo še veliko ročnega dela. Na akciji smo bili: Goran, Lea, Valerija in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Goran Schmidt

Ni komentarjev:

Objavite komentar