Predstavljamo jamo: Pekel

Jama Pekel leži v občini Nazarje. Odkrita je že bila po vsej verjetnosti odkar so se naselili prebivalci tega kraja, saj v neurju močno začne bruhati voda iz jame in jo bi bilo težko zgrešiti. Prvi je jamo dokumentiral Egon Pretnar leta 1971. Jama je pritegnila veliko pozornost članov našega kluba Filipa in Žige Solar, ker sta, kot domačina veliko igrala nogomet na igrišču v bližini in se je žoga velikokrat odbila v vrtačo in se skotalila v jamo. Ko sta prišla med jamarje, sta še spodbudila ostale člane, da si jo ogledamo. Jama je pritegnila veliko zanimanje. 6.3.2015 sva jaz in Tomaž Avberšek začela kopati novi rov, ki smo ga opazili med obiskom jame 20.2.2015. Ko vstopimo v dvorano, najdemo rov, če se držimo levo, se spustimo 2 metra nižje in smo na vhodu rova. Rov je popolnoma zasut z mivko. Vmes med mivko lahko najdemo tudi prodnike. Na koncu sva prišla v kamrico, katera omogoča le toliko, da lahko udobno ležiš in nadaljuješ z kopanjem. Nadaljevanje je zelo ozko, tako da bi bilo potrebno še kopati. Je pa med odkopanim materialom v večini prisotna mivke. Material sva nosila v dvorano, tja, kjer sva domnevala, da bo ostalo suho, ko se bo pojavilo deževje. V rovu nisva zasledila prepiha. Sledila sva rovu, le zato, ker je zelo zanimivo, da se je toliko mivke posedlo v vhodni dvorani in da jo je nekam požrlo, saj se Filip in Žiga še spomnita, da si v jami hodil tik pod stropom. Ta dan sva skopala 5 metrov rova. Ko se jama merila, se je opazilo, da se je rov zasul in da nima smisla kopati na tem delu, ker vsako močno deževje bo zasulo pot po rovu. Potem smo še raziskovali v katastru in ugotovili da manjka načrt jame. Tako se je 19.4.2015 na tečaju merjenja zbrala ekipa, ki so jo sestavljali Jerica, Bojan, Filip in Žiga in zmerila jamo še enkrat. Kasneje je Jerica sestavila A zapisnik, ki lepo opisuje jamo in njene lastnosti.

»Jama se nahaja na jugozahodnem robu uravnave, ki leži v depresiji (glede na okolico) in je velikosti športnega igrišča. Uravnava se proti severovzhodu blago spušča, na skrajnem severozahodnem robu se močno zoži in v dolinici spusti navzdol. Povsod drugod je uravnava obdana z blagimi do zmerno strmimi pobočji. Dno uravnave je travnato, prav tako pobočje, po katerem dostopamo do nje. Ostala pobočja, ki obdajajo nižinski svet, so porasla z gozdom, na južnem in vzhodnem robu na tleh opazimo »posejanih« nekaj skal. Uravnava se uporablja kot športno igrišče oz. piknik prostor, na njenem skrajnem južnem delu, v neposredni bližini vhoda v jamo, je za potrebe piknikov postavljen lesen objekt. Vhod v jamo se nahaja na jugozahodnem delu uravnave, na meji med travnatim svetom in gozdom. Zavarovan je z leseno ograjo. Do njega se spustimo po zmerno strmem pobočju. Vhod je dimenzij 5 m x 6 m, na vhodnem delu jame je na desni strani spodmol, ki v višino meri 6 m. Levo od njega se skozi ožji prehod in preko manjše stopnje spustimo v nadaljnje dele jame. Po tleh je grušč, prst, pesek, prodniki in listje.

V osrednjem delu notranjosti jame je manjša dvoranica, premera do 5 m, na sredini katere se nahaja kup (stožec) sedimentov. Največ je peska, vmes pa se najdejo tudi prodniki in grušč. Ob robovih tega nasutega stožčastega kupa sedimenti postajajo vedno večji, več je prodnikov in grušča. Višina stropa je 2 m od tal. Na osrednjem do južnem delu stropa opazimo anastomozo oz. stropni žleb, ki le rahlo vijugasto poteka v smeri vzhod-zahod in severneje od vodnega toka na tleh, ki poteka južneje, skoraj ob steni dvoranice. V smeri proti jugovzhodu iz dvoranice se nadaljuje rov, širine 2,10 m, ki se po prehodu peko stopnje navzdol po 2,3 m zoži najprej na 0,7 m, po nadaljnjih 3 m pa na neprehodno ožino. Višina rova je na njegovem začetku izhoda iz dvoranice 2 m, po 3,9 m 1,7 m, nadalje še nekaj metrov prehodna na način, da se jamar plazi po tleh. Rov je na koncu zapolnjen s sedimenti, njihova količina se zelo spreminja v odvisnosti od vodnega toka ter tega, ali voda v tem rovu ponika ali iz njega izvira (kar se dogaja ob obilnejšem deževju in poplavah). Prav tako se v odvisnosti od količine sedimentov na tleh spreminja sama višina rova ter dolžina njegovega prehodnega dela. V smeri proti zahodu se iz dvoranice nadaljuje rov širine od 1,9 m do 1 m. Po tleh je vedno manj sedimentov, tla so sprva skalnata, prav tako stene in strop, nato pa so skale zasigane. Proti koncu tega rova je manjši kamin (obdan z nekaj kapniki), na katerega nam lahko pomaga splezati sojamar. Z vrha kaminčka v smeri proti zahodu opazimo neprehodno špranjo. V tem delu se je ob našem obisku nahajalo večje število kobilic.

Na vrhu kamina se na nekaj decimetrov široki zasigani polički nabira voda, ki nato odteka po kaminu navzdol in že kot majhen potoček nadaljuje svojo pot po južnem delu dvoranice in v jugovzhodni rov, kjer ponika. Na vhodnem delu jame se pojavlja prst, humus, listje in vejevje. Dvorana je polna peska, grušča in prodnikov, prav tako jugovzhodni rov, ki se na koncu s sedimenti zapolni in tako postane neprehoden. Zahodni rov in kamin sta zasigana, najdemo nekaj kapnikov. Po stropu dvorane (na njegovem osrednjem do južnem delu) opazimo anastomozo oz. stropni žleb, ki le rahlo vijugasto poteka v smeri vzhod-zahod in severneje od vodnega toka na tleh, ki poteka južneje, skoraj ob steni dvoranice. Jama se nahaja na območju karbonatov, iz njih so stene in strop jame. V notranjosti jame so prinešeni/alogeni sedimenti: pesek, prodniki, grušč, na vhodu tudi prst. V zahodnem rovu je prisotna siga. V notranjosti jame iz zahodnega rova ter nadalje po južnem delu dvoranice in v jugovzhodni rov (kjer ponika v sediment) teče manjši vodni tok, ki je bil v času našega obiska zbran iz vode, nabirajoče se in curljajoče v zahodnem rovu. Zaradi značilnosti lege jame (oz. njenega vhoda v kotanjici) ob deževju voda zagotovo teče v jamo in v njej ponika. Po pripovedovanju domačinov pa ob res velikih količinah padavin (oz. poplavah) voda iz jame izvira, se preko uravnave preliva ter teče naprej v severovzhodnem izhodu iz uravnave navzdol po dolinici, mimo Jame v Žlaboru (kjer voda ob deževju zaradi svoje nižje lege izvira že dosti prej kot iz Pekla) ter poplavi ob izhodu iz dolinice stoječe hiše.

V jami se (v kupih sedimentov) najde nekaj manjših predmetov (konzerva, pokrovčki ipd.), ki jih je bodisi prinesla voda ali pa so posledica tega, da jama leži tik ob piknik prostoru, vendar je njihova količina zelo majhna. Jama je tudi »nevarna«, da vanjo prileti kakšna žoga s športnega igrišča oz. piknik prostora, vendar domačini vhod jame včasih prekrijejo z deskami in se tej nevarnosti izognejo. Raziskave glede samega nadaljevanja jame se ne zdijo smiselne, ker se možno nadaljevanje v jugovzhodnem rovu konča s (ob vsakem deževju novimi) sedimenti, v zahodnem rovu pa je špranja bistveno preozka za prehod in tudi glede na bližino površja lahko sklepamo, da ne predstavlja nadaljevanja jame. Bistveno bolj zanimive bi bile raziskave glede nihanja podzemne vode (in značilnosti jame kot ponora in izvira - možna občasna estavela?) na območju, kjer se jama nahaja, saj je znano, da na območju ob večjem deževju začne voda bruhati najprej iz sosednje Jame v Žlaboru, še ob večji količini vode pa se ta dviguje tudi iz Pekla, se preliva čez uravnavo in nadalje skozi dolinico združena z vodo iz Jame v Žlaboru »zaliva« pod dolinico stoječe hiše. Jama mi je zelo všeč, ker kljub svoji majhnosti skriva precej zanimivih jamskih/geografskih/geomorfoloških značilnosti (ponor, izvir, ponikalnica v jami, značilno razporejeni alogeni sedimenti, stropni žleb).«

Zapisal: Maks Jamski; Foto: Arhiv ŠJKPT