15. akcija v Dihalniku keramika in ogled Marjanove jame v Topolšici

Ker z Leo za dva tedna potujeva na Irsko, sem želel, da še pred najinim letom v jamo. Izbrala se je akcija v Dihalniku keramika. Tako smo se 13.8.2017 zbrali, na že nam znanem parkirišču ob Maroltovi jami, Gregi, Lea in jaz. To je že bila 15. akcija v tem dihalniku in tudi še ne zadnja. Tokrat se je Gregi učil širiti ožine. Zelo dosledno je sledil navodilom in delo je kar hitro potekalo v utečenem ritmu, ki smo ga tu navajeni.
Med našim delom je prišla mimo lastnica zemljišča, ki je bila zelo prijazna. Pohvalila je naše vztrajno delo in rekla, da jo vse to naše raziskovanje na njeni zemlji zelo osrečuje. Tako smo poklepetali in ji razložili, kaj hočemo doseči z našim vztrajnim delom na njenim ozemlju. To je, da želimo najprej skozi Dihalnik keramika priti v Maroltovo jamo in nadalje proti izviru Braslovškega jezera. Maroltova jama se imenuje po njenem očetu. Povedala nam je zanimivo zgodbo njenega očeta. Oče je bil knjižničar in je v drugi svetovni vojni želel rešiti knjige pred uničenjem Nemcev. Za kazen so ga zaprli v zapor v Celovcu, kjer naj bi služil kazen. Ker je gospod zelo lepo pel, ga je slišal eden od stražarjev, ki ga je povabil, da bi ob božiču pel v cerkvi. Ta paznik mu je tudi omogočil, da je namesto zapora kazen odslužil tako, da je vozil pošto na Grossglockner (3798 m). Tako smo še slišali zanimivo zgodbo človeka, po katerem se imenuje ta jama, katera s svojimi 620 metri kraljuje na tem delu Dobrovelj.
Iz dihalnika smo v našem 3-urnem delu potegnili na plan 4 polne transportke kamenja. Tako smo naše delo končali in dali pajkom, polžem in sedaj sitim komarjem mir ter še pred avtom naredili skupinsko sliko za zgodovino. Z Leo sva odhitela v Topolšico, kjer naju je čakal naš ustanovni član kluba Podlasic, Marjan Vrtačnik. Ta gospod je našemu klubu izbral ime Podlasica, ker ta žival lahko zelo gibčno zleze vsepovsod. Marjan se že od leta 1976 ukvarja z idejo in izvedbo, da bi prebil skozi bruhalnik v Topolšici v osrčje Loma, kjer se naj bi skrivala jezera. To njegovo tezo so potrdile slepe ribe, ki jih je včasih naplavilo iz bruhalnika.
Ta težko razumljivi projekt so najprej začeli vsi člani topolškega kluba, ki pa se je kasneje izkazal za prenapornega in tudi ne perspektivnega v takšni meri, kot so bile nadaljnje raziskave v Breznu dveh lobanj, Izviru Ljubija, J 4/9 in seveda največjega dosežka, Zadnikovega brezna itd… Seveda Marjan ni obupal in je kopal naprej z nekaterimi pajdaši ter sledil svojim sanjam, ki jim še sledi danes, kljub svojim 86 letom. Tako me je sedaj poklical, če bi jaz bil pripravljen pomagati. Seveda me je navdušilo delo, ki so ga opravili, saj so sledili ozki špranji in skopali kar precejšnji del jame, kar je zelo zanimivo, nenavadno in veliki meri vztrajno. Tako bomo v septembru naredili akcijo in pomagali v Marjanovi jami v Topolšici. Kolikor bomo uspešni, ve samo On. Raziskovali smo v Dihalniku keramika: Grega, Lea in jaz Ogled Marjanove jame v Topolšici: Lea, Marjan in jaz
Zapisal: Maks Jamski; Foto: Lea in Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar