V soboto, 29.10.2016, smo se že tretje leto zapored zbrali na spominskem pohodu jamarja Rajka Bračiča. Nabrala se nas je pisana druščina, nekateri stari komaj nekaj mesecev, drugi že v jeseni življenja. Zgodaj zjutraj smo krenili proti spominski tabli. Vreme je bilo jesensko in drevesa počasi izgubljajo liste, macesni pa iglice.
Tako smo hodili mladi in hitri spredaj, ostali zadaj. Ko smo se dvignili iz gozda, smo lahko opazovali lep razgled, ki se je odpiral najprej na Raduho, malo višje pa na planino Golte, Uršljo goro, Smrekovec, Peco itd… nekateri so bili prvič v družbi jamarjev. Tako smo tudi klepetali o jamah, ki jih je na tem območju veliko.
Malo po polovici prehojene poti smo krenili na brezpotje, kjer nismo več turisti, ampak že raziskovalci. Tako smo tudi prečili naravni most, ki je pravi izziv na tej poti. Tu smo se ustavili in pogledali proti vhodu Zadnikovega brezna, ki je najgloblja jama na štajerskem. Nekateri so si na poti ogledali jamarski bivak, kjer sta bila Matic in Milan. Kmalu za tem smo že prišli do table v Rajkov spomin, kjer smo se okrepčali in spomnili na ta dan, ko nas je zapustil dober človek. Potem smo nekateri skočili še na Veliki vrh, kjer smo našli sneg in novo udornico, ki se ni odprla v novo jamo, je pa izgledalo zelo zanimivo in perspektivno. Drugi del ekipe se je razvajal na sončku in klepetal.
Kar kmalu smo se jim pridružili tudi mi, odšli počasi naprej mimo koče na planini Ravne, tam smo naredili pavzo v objemu vsega lepega, kar nam lahko ponudi takšen lep dan. Potem smo se še spustili do avtov in med tem razlagali Marku, kako je bilo s Paradano, ko smo jo obiskali. Mislim, da se je globoko zamislil. Potem je pri avtih Bernard spomnil na vse druge jamarje, ki so nas zapustili v tako kratkem času: Bonija, Tomaža Klinarja in Uroša Iliča. Tako se prihodnje leto dobimo v tem času na pohodu v spomin vsem preminulim jamarjem.
Ni komentarjev:
Objavite komentar