Petek, 3. marca 2017
Naše raziskovanje jam na Vranskem sedaj nadaljujemo v jami Škadavnica. V petek smo se popoldne dobili in pričeli z merjenjem v njej. Jama je sicer bila že izmerjena, a že kar nekaj let nazaj (1973). Že nekaj časa pa ugotavljamo, da so v jami možna tudi nadaljevanja in upamo na povezave z jamo Veternica in Breznom presenečenj.
Tako sva z Maksom izmerila celotno dvorano, Gregi, Goran, Lea in Uroš pa po iskali morebitna nadaljevanja in fotografirali jamo. Gregi je v enem izmed rovov pričel s kopanjem ožine. Lea je naredila nekaj zanimivih fotk, tudi z našimi manekeni. Goran nam je prinesel radio, da smo preizkusili akustičnost dvorane. Uroš pa je pridno upošteval Maksa in prinesel čokolado. Ker se je raziskovalni del ekipe pričel dolgočasiti, smo sklenili, da z merjenjem stranskih rovov nadaljujemo naslednjič.
Zunaj smo uživali še ob štrudlu in topli noči, spoznavali teloh in drevesne glive ter kramljali o naših prihodnjih raziskavah. Tokrat se nam je prvič pridružil Uroš, ki nas je spoznal ravno preko našega bloga. Zanimal se je o Čemšeniški planini, kamor se nameravamo vrniti zelo kmalu. Kot se spodobi, je doživel jamarski krst.
Jamarili smo: Maks Petrič, Lea Pavrič, Goran Stojanović, Uroš Cestnik, Alenka in Grega Jelen. Obiskala sta nas tudi Hilda in Borut Žabkar.
Za konec pa samo še pojasnilo naslova, zakaj je (bila) Škadavnica najznamenitejša jama v tem delu Štajerske. Prilagam članek, ki sem ga napisala oktobra 2014 za spletno stran Spodnjasavinjska.weebly.com. V njem več o obiskih angleških popotnikov v letu 1737 in o neznanem okostnjaku v jami. Res zanimivo branje!
Jama Škadavnica je suha kraška jama na območju Dobroveljske planote, ki je eno izmed območij osamelega krasa v Sloveniji. Izraz osameli kras nas opozarja, da gre za kraško območje izven sklenjenega dinarskega in alpskega krasa. Do jame se dostopa od graščine Podgrad, severno od Vranskega. Od tod zavijemo levo, po 400 metrih, na križišču zavijemo desno, gremo mimo kmetije, kjer vodi pešpot do cerkve sv. Jeronima (Tabor). Od tod mimo delane vrtače, kjer je pot markirana vse do jame. Za pot od graščine pa do jame potrebujemo okoli 20–30 minut. Do jame lahko pridemo tudi po cesti mimo naselja Tešova, nato levo proti zaselku Klokočovec, nato zavijemo na koncu naselja na levo, kjer vodi do jame gozdna cesta (za osebni avtomobil ni prevozna).
Jama se nahaja na nadmorski višini 495 m, odkrita (oz. uradno vpisana v kataster jam) je bila 3. 7. 1937 (Društvo za raziskovanje jam Ljubljana). Jama je dolga 41 m, v globino pa sega 16 metrov. Vhod v jamo je dimenzij 5 x 3 metre, nato se relief spušča, z okoli 20 °. V dvorani so večji podorni bloki, grušč, jama je zasigana, pojavljajo se stalaktiti. Jamski material je sicer zelo poškodovan, vidni so odlomi, saj je jama prosto odprta in zelo pogosto obiskana (planinci, turisti). V jami gnezdijo sove, opazimo lahko tudi netopirje in manjše žuželke (Kataster jame št. 482, 1973). V jami so tudi kosi zoglenelega lesu, drugih odpadkov, kar kaže, da v bližini jami potekajo kurjenja.
Škadavnico v svojem popotniškem dnevniku omenja že Anglež Rihard Pococke leta 1737. Raziskovalec je tega leta z Jeremiahom Millesom obiskal nekatere kraške znamenitosti na Slovenskem (Cerkniško jezero in jame v bližini, vhod Planinske jame, Postojnsko jamo, Črno jamo, Rakov Škocjan, reko Ljubljanico, izvire Timave in Socerbsko jamo). Škadavnica pa je edina jama, ki jo je obiskal na Štajerskem (13. 7. 1737), kljub temu, da je danes manj poznana, kot je jama Pekel (ki je bila odkrita šele kasneje). Njegovi zapisi kažejo, da je jamo zelo dobro opisal, izmere so zelo podobne današnjim (l. 1973 je Jamarski klub Črni Galeb natančno izmeril in raziskal jamo), hkrati pa dokaj natančno podaja sistem rovov. Takšno raziskovanje tujega popotnika kaže, da je bila morda jama precej znana v okolici, celo bolj kot jama Pekel, ki je bila omenjena šele leta 1860. Pococke in Milles sta si med svojim obiskom na Vranskem ogledala tudi Podgrajsko jamo, jo opisala in izmerila (Shaw, R. T., 1997).
Škadavnica je zanimiva tudi zaradi okostnjaka, ki so ga našli leta 1954. Skupina domačinov, otrok, med njimi je bil tudi Ivo Hotko, so se sprehajali po jami in na “koncu jamskega hodnika” naleteli na človeka, z glavo naslonjenega na steno. Okoli vratu je imel železno ovratnico, ki je bila pritrjena z 2,5 m dolgo železno verigo, pritrjeno z okovi na steno. Poleg okostnjaka pa je bila postavljena glinena rdeča posoda. Otroci so okostje čez nekaj dni prenesli iz jame in ga predali neimenovani učiteljici na vranski osnovni šoli. Ta pa ga je predala naprej učitelju Puncerju. Novinar Marjan Raztresen je leta 1962 raziskoval, kje je okostje, a mu je Puncer zatrdil, da ni nikoli prejel nobenega okostja. Skliceval se je na ravnatelja šole in vranskega župnika, ki pa o tem tudi nista vedela ničesar. Tudi domačini o tem niso vedeli ničesar, zanj pa je vedel zgodovinar Štefan Kočar. Okostje se je sicer nekje izgubilo, vendar je gotovo le to, da je bil človek dejansko privezan v jami. Raztresen je leta 1962 med obiskom jame te okove, verigo in ovratnico še videl. Zdaj pa k izvoru tega človeka! Obstaja več verjetnih teorij, kdo bi to lahko bil. Leta 1471 so tod ropali Turki, po končanem obleganju, so se domačini opogumili in prišli z utrjenega tabora pri cerkvi sv. Jeronima, kjer naj bi naleteli na Turka in ga oklenili v jami. Druga možnost je, da je oseba luteranski pridigar Hans Dobransky, ki je l. 1601 hodil in spreobračal lokalno prebivalstvo, ki ni bilo najbolj naklonjeno raznim “novotarijam”. Tretja teorija pa prihaja iz časa savinjskega kmečkega upora iz leta 1635 (zametek je bil na območju graščine Ojstrica v Taboru), kjer naj bi se podložniki uprli graščaku Podgrada ali pa naj bi ta kaznoval voditelja upornih kmetov (Raztresen, 1962).
Leta 1996 so raziskovalci iz Inštituta za raziskovanje krasa iskali železne okove, a teh niso našli. Očitno so bili kasneje odstranjeni. Našli pa so lončeno posodo (na območju večjih blokov na severozahodnem delu jame), sivo rjave do črne barve in ročno oblikovane. Posoda naj bi bila iz časa antike, med 4. in 5. stoletjem (Shaw, R. T., 1997).
Jame je torej vsekakor zanimiva za obisk, čeprav bi bilo potrebno izvesti večji nadzor nad vstopanjem vanjo. Jama je naravna vrednota, ki jo bi bilo potrebno varovati, saj predstavlja zanimivo kraško okolje ter lokalno zgodovino.
Viri in literatura:
1. Kataster jame št. 482. Škadavnica, 1973. Jamarski klub Črni Galeb.
2. Raztresen, M., 1962. Kdo si, skrivnostni človek iz jame? (Objavljeno v neznanem časopisu, hrani Arhiv katastrov jam Inštituta za raziskovanje krasa).
3. Shaw, R. T., 1997. Škadavnica cave explored by English travellers in 1737. ActaCarsologica, 26, 2, str. 203–224. URL: http://carsologica.zrc-sazu.si/Celestevilke/arhiv/ac26-2.pdf
(Citirano 16. 10. 2014).
Iz: http://spodnjasavinjska.weebly.com/268lanki-in-druge-objave/jame-spodnje-savinjske-doline-jama-skadavnica
Ni komentarjev:
Objavite komentar