20. marec 2017

Šli na podelitev nagrade Viljema Puticka

Torek, 7.3.2017
Če začnem, kako smo se sploh znašli v Ljubljani na tako prestižni podelitvi nagrad za večje jamarske dosežke v letu 2016. Ko smo začeli z meritvijo Veternice, sem se hecal, da ko končamo s tem labirintom, ga prijavimo. Rok mi je zmeraj odgovoril nazaj, da ne bom kje dobil putike (bolezni). No, v tej šali, da se prijavimo, smo končali leto 2016. Januarja pa sta Alenka in Lea začeli pripravljati vso strokovno dokumentacijo, načrte, prijavnice za Putickovo nagrado. Tako smo v januarju še večkrat skočili v Veternico, preverjali meritve, naredili nekaj slikovnega gradiva, po večerih pisali itd… Tako smo konec januarja uspeli izpolniti kup papirjev, ki smo jih poslali na natečaj v pregled komisiji, nekaj pa jih je šlo v kataster, saj je bilo veliko novega za to jamo. Nato je februar mineval v bolj mirnem dihanju, prišel je marec in dan, ko smo odšli predstavljati naš mali zaklad.
V Ljubljano se nas je odpravilo lepo število predstavnikov JK Črni galeb Prebold in Šaleškega JK kluba Podlasica Topolšica. Tam smo izvedeli, da smo prijavljeni štirje iz vseh koncev Slovenije. Pred nami sta Damjan in Tomaž predstavljala Čaganko. Jama, ki je raziskovana zelo vzorčno, detajlno in vztrajno, kar jim prinaša dosežke, ki smo jih lahko videli v 3D oblikovanem načrtu jame. Res, 3D načrti so prava paša za oči in še virtualni spust v prvo brezno – res lepo urejeno. Potem smo prišli na vrsto s predstavitvijo. Bila je malo trema, se predstavljati ob boku uspešnih jamarjev, od katerih so že nekateri zelo izkušeni mački ali mačke.

Veliko je bilo že povedanega o Veternici, sedaj pa malo bolj podrobno in strokovno o tej jami:

Historiat

Nad Veternico se vzpenja hrib Tabor s cerkvico sv. Jeronima. Hrib je svoje ime dobil, ko so v obdobju turških vpadov na njem zgradili protiturški tabor – obzidje in obrambni stolp. Cerkev je bila zgrajena kakšno stoletje prej. Ob vznožju hriba, kjer izvira Podgrajščica, lahko najdemo čudovit dvorec Podgrad. Seveda se vprašamo, po katerem gradu je dobil svoje ime, saj zgodovinski viri o kakršnemkoli gradu, ki bi se nahajal na Taborskem hribu, molčijo. Ne molči pa izročilo, ki govori, da je še pred cerkvijo sv. Jeronima na tem mestu stal grad. Turki so ga večkrat oblegali, a mu niso mogli do živega. Bil je nepremagljiv, lastniki pa so bili z zunanjim svetom povezani s podzemnim rovom, ki naj bi vodil iz trdnjave, zato ob obleganju niso trpeli pomanjkanja. Izročilo zatrjuje, da je ves taborski grič v notranjosti votel, znotraj so ogromni podzemski prostori in veliko podzemsko jezero. Nekje pod zidovi cerkve je po izročilu zasuto brezno, ki je v davnini vodilo v podzemlje. Prebivalci tabora so tako imeli hkrati neusahljivi vodnjak in tudi izhod v sili. Pravijo, da so za prevoz prek podzemnega jezera uporabljali čolne, nato pa so skozi suhe rove zapustili trdnjavo in na svetlo izstopili iz jame Škadavnice ali Veternice. Različne govorice so se širile o tej poti. Rov bi naj zasuli med gradnjo cerkve in s tem tudi skrivnosti tam spodaj.
O Veternici krožijo tudi druge, bolj grozljive pripovedi.
Pravijo, da so v jami obsežni podzemski blodnjaki in da nihče ne ve, kam vodijo, niti jih ni še nihče prehodil do konca. Pred leti bi naj v njenih prostorih našli več človeških okostij, okovanih v železno okovje. Naj bi bila iz turških časov, najdbo pa povezujejo s srednjeveškim nasiljem gospodov Podgrajskih. Močno je še ohranjeno tudi izročilo, po katerem je Veternica s podzemnim rovom povezana z jamo Škadavnico na eni in preko jezera s Podgrajsko jamo na drugi strani. Izročilo tudi govori, da do kdove kdaj domačini v Škadavnico vrgli mačko, ki je že v kratkem prilezla ven iz Veternice.

Izvor imena ni znan. Ker je jama poznana že dolgo časa, ime izhaja iz lokalnega poimenovanja. Verjetno je jama dobila ime zaradi močnega prepiha na vhodu. Veternica je že dolgo poznana med domačini. O tem tudi pričajo človekovi vplivi v jami (vrvice, poškodbe sige, podpisi).

Leta 1737 sta se na Vranskem mudila angleška popotnika Pococke in Milles. V njunem dnevniku lahko vidimo, da sta si ogledala jamo Škadavnica in kraški izvir »Pogreško jamo« (danes Podgrajska jama). Izvedla sta natančen opis in izmero Škadavnice, medtem ko sta si Podgrajsko jamo samo ogledala. Veternice ne opisujeta, zagotovo pa je bila takrat že poznana. Jamo je 19. marca 1938 registriral Egon Pretner. Ob svojem obisku je opisal dostop do jame ter opisal del jame, ki poteka od vhoda do Jezera. Dodal je približne ocene dolžin teh delov. Opisal je tudi možnosti nadaljevanja. V jami je tudi nastavil vabe, ki jih je kasneje raziskal. Narisal je preproste skice delov jame, ki so jih do takrat poznali. Leta 1998 je Športno društvo Tornado opazilo, da je načrt jame zelo približen in tako so pričeli z merjenjem dela jame, ki poteka od vhoda do Jezera. Izmerili so tudi del Cerkvene dvorane in do Ključavnice, ostalo so pustili, saj so ugotovili, da risanje tako zapletene jame ne bo lahko.

Geološko-hidrološki opis jame 

Jama leži na južnem pobočju kraške Dobroveljske planote. Dobrovlje so kraška planota na južnem obrobju Kamniško-Savinjskih Alp. Ima alpsko slemenitev v smeri SW-NE. Dobroveljska planota nima tipičnega planotastega reliefa. Najvišji deli so na okoli 1000 m na območju planine Krašice vse do Črete. Najvišja vrhova sta Šentjoški vrh (1077 m) in Tolsti vrh (1077 m). Od Menine na zahodu ločuje suha dolina nad krajem Vologa, ki na prelazu Lipe (723 m) prehaja na zadrečko stran v dolino potoka Volažnica. Pod Šentjoškim vrhom prehaja suha dolina v izrazito skoraj 400 m visoko reber, ki poteka vse do Španovega griča nad Tešovo in dolino potoka Podgrajščica. Večje območje okoli jame je zgrajeno v srednje in zgornje triasnem dachsteinskem apnencu. Proti vzhodu, čez dolino Podgrajščice na območju ledin Grintovec in Videm najdemo srednje triasni tuf (kategorija kisli piroklastiti z vložki radiolarita). Ta se pojavlja tudi jugovzhodno od vhoda jame. Proti jugu pa so na oligocenskih glinah in laporjih odloženi pliokvartarni in kvartarni sedimenti (gline, ilovice, melji). Na dostopnem parkirišču pred jamo Veternica so bili kartirani tudi kvartarni prodi z ilovico in gruščem. Celotno porečje gorvodno od ponora v Veternico je kartirano kot melišče grušča.
Na nastanek jame so pomembno vplivali tudi drugi manjši prelomi v okolici. Eden poteka po dolini Podgrajščice, drugi potekajo po stiku apnencev s tufi. Pobočje nad jamo Veternica pri cerkvi sv. Jeronima je oblikovano v več vrtač in suho dolino. Na pobočju nad jamo in vzdolž suhe doline je mestoma opazno zastajanje vode. Preperina, nasičena z vodo, pogosto tudi drsi po pobočju. Procesi denudacije so vidni v obliki upognjenih dreves s krivo rastjo. Ta dolina je verjetno povezana z najvišje ležečimi deli v jami, kot so Jamska masaža in Orgle nad Cerkveno dvorano. V teh rovih je bil zaznan močan prepih, gvano in več organskih ostankov z zaobljenimi prodniki. To dokazuje, da se v bližini vrtač na površju material že toliko spira, da nastajajo dihalniki in omogočajo cirkulacijo zraka. Točno v bližini vrtač dihalniki niso bili najdeni, ampak ob strugi Podgrajščice gorvodno nekaj metrov na pobočju, vendar z manj prepiha.
Vhod jame je oblikovan v sivem dachsteinskem apnencu. Desno od vhoda so manjši spodmoli. V kamnini so vidne tudi manjše razpoke. Vhodni del jame je erozijsko oblikovan. V Vhodnem rovu so na stropu večje razpoke. Pojavljajo se že breče. Stene jame so ponekod preoblikovane v erozijske »cvetače«. Na več mestih od vhoda do rova Tobogan opazimo stropne kotlice, ki so posledica vrtinčenja vode in plavja. Na tleh Vhodnega rova lahko opazimo tudi fasete. Večinoma so prekrite s plavjem. Vidimo smer gibanja vode proti notranjosti jame. Na razpotju med Toboganom in Spodnjem rovu vidimo fasete, kjer ni mogoče določiti smer gibanja vode, saj se globlji deli faset pojavljajo v različnih smereh. V tem delu se pogosto zamaši Spodnji rov in voda odteka navzgor proti Toboganu in nazaj proti vhodu. V tem delu so apnenci tako razpokani in odloženi v plasteh prečno na potek rova.
Na sredini rova Tobogan se na stenah že pojavlja siga. Vidijo se tudi erozijske kotlice in cvetače, kar kaže na fosilni rov. Podobno se nadaljuje tudi do Kapelice. Kapelica je manjša sobica, bogato obdana s sigo in kapniki. Gre za skalni blok znotraj rova. Za njim se vidi prostor, ki je verjetno povezan s Cerkveno dvorano. V tej delu masiven apnenec preide v brečo. Posamezni klastiti so dolgi med 15–20 cm. Cerkvena dvorana je oblikovana v podornem gradivu, kamenju in večjih skalah. Kasneje, ko se je podor stabiliziral, se je pričela odlagati siga. V zgornjem delu je oblikovan rov Orgle, ki je v celotni jami najbolj bogato zasigan. Oblikovane so sigove kope in slapovi. Ponekod so tudi stalaktiti - špageti. Ti se pojavljajo tudi na prehodu med Oltarjem in Cerkveno dvorano.

Druga, jugovzhodna stena Cerkvene je manj zasigana. Zgrajena je v brečah, s podobno dolgimi klastiti kot pri Kapelici. Tudi rov Giljotina do Jezera je fosilni rov, kjer se je nekoč stekal potok. Opazimo fasete in erozijske kotanje. Opazi se tudi, da so se v obdobju, ko ga potok ni več poplavljal, stekale površinske vode oziroma višji poplavne vode. Ti so oblikovali erozijske žlebove v osrednjem delu rova. Erozijsko delovanje površinske vode je opazno tudi na pobočju nad jezerom v dvorani Podor. V tem delu opazimo prodnike in grušče zelenih tufov in porfirjev, ki so bili transportirani iz površja s površinsko padavinsko vodo. Dvorana Jezero je zgrajena v rumenem tufu. Pronicajoča voda je erozijsko preoblikovala stene v tem delu. Tako v predelu Soteska izgledajo kot čeri. Tudi tam najdemo fasete, ki kažejo na pogosto odtekanje vode iz višjega bazena jezera v nižjega pod čermi.

 Hidrološki opis

Hidrološke značilnosti potoka Podgrajščice in jame Veternica Potok Podgrajščica je hudournik in kraški potok na območju občine Vransko. Izvira na območju pod Belico (1065 m) in kmetijo Tajnar v Jeronimu v zaselku Ropasija na nadmorski višini 940 m. Potok je dolg 8,3 km. Pri naselju Brode se steka v Merinščico. Ta se po nekaj metrih steka v Bolsko, edini večji desni pritok Savinje. Ime potok Podgrajščica pridobi šele na izviru iz Podgrajske jame pri graščini Podgrad. Vse do ponora v Veternico ima ime Globočka. Tako poimenovanje lahko zasledimo tudi na Temeljnem topografskem načrtu 1:5.000. Večina današnjih kart in opisov planinskih poti zamenjuje to ime s Podgrajščico. Podgrajščica na poti do Veternice večkrat ponikne. Na območju Podloz pod naseljem Tešova potok prvič ponikne. Že čez 130 m se voda v izviru ponovno prikaže na površju. V tem izviru se zbirajo tudi vode iz območja Klokočovca in Širokega polja. Verjetno tudi iz višje ležečega Brezna presenečenj.

Struga je med prvim ponorom in izvirom večino časa suha. Zapolni se le ob večjih neurjih in dolgotrajnejšem deževju. Nato potok nekaj časa teče po naplavinah, v katere je vrezal tri rečne terase. Potem prehaja v strmo erozijsko grapo. V grapi najdemo veliko skal in večjih balvanov. Okoli 60 m gorvodno od vhoda v Veternico Podgrajščica drugič ponika v apnenčast prod in grušč. Ta ponor je značilen za obdobja, ko je podpovprečna količina padavin. Ob stalnih, a običajnih količinah padavin je ponor bližje vhodu, okoli 10 m gorvodno. Ob ekstremnih padavinah, neurjih in dolgotrajnem močnem deževju celoten potok odteka skozi jamo. Pred jamo se je zgradil naravni jez, ki onemogoča ponor potoka ob povečanem vodostaju. Tako potok teče okoli graščine Podgrad po svoji običajno suhi strugi in se izliva v pritok iz Podgrajske jame.
V vhodnem rovu se na razpotju med Toboganom in Spodnjem rovu lahko s plavjem zamaši Spodnji rov, kar onemogoča prodiranje vode v notranjost jame. V tem primeru narašča vodostaj na tem mestu in zalije tudi rov Tobogan. Verjetno se pojavi tudi kontra tok. V jami je še posebej zanimivo podzemeljsko jezero. Jezero je dolgo 35 m in povprečne širine okoli 2,4 m. Ocenjujemo, da je globoko med 1 do 4 m. Jezero poteka v dveh smereh, iz severa ter proti jugozahodu. Fizično sicer nista ločena, a se nad njima dviguje pobočje, ki se pri T13b znižuje do tal. Jezero ima pet sifonskih območij. Prvi štirje sifoni so v pritočnem delu jezera. Najdemo jih na območju pod Grajsko ječo, pod Drsalnico in pred dvorano Jezero.

Za nadaljnje raziskovanje bosta še posebej zanimiva slednja, saj predstavljata možnost obstoja veliko večjega območja rovov, ki so stalno zaliti in povezani z jezerom, ki ga lahko opazujemo v dvorani. Za sifon pod Grajsko ječo smo našli pritok, zato je tam bolj jasno, da jezero ne poteka še dlje proti severu. Zadnji omenjeni sifon v tej skupini je že v dvorani Jezero pod začetkom dvorane Podor. Nad njim se dvigujejo erozijski jarki in razbrazdano pobočje podora. Predvidevamo, da je pod pobočje možno nadaljevanje jezera za tem sifonom v smeri proti severozahodu. Peti sifon v jezeru je v odtočnem delu jezera. Gre za ogromno območje na predelu Soseska, kjer se vode iz jezera stekajo proti Podgrajski jami.
Hidrološki režim jezera poteka po principu polnjenja in praznjenja bazenov. V jezeru smo ugotovili, da gre za tri bazene. Prva dva bazena sta v Veternici, tretji je umeten pred vhodom v Podgrajsko jamo. Najvišji bazen poteka od vznožja Blatne kopeli in Grajske ječe vse do čeri v Soteski. Dolg je 24 m. Drugi, srednji bazen se nahaja od čeri pred Sotesko in do konca Soteske ter meri 11 m. Ob sušnem obdobju se najprej sprazni spodnji bazen. Ker se vodostaj vode v jezeru želi uravnovesiti, prične voda pritekati iz srednjega bazena. Zaradi upada vodostaja v srednjem bazenu, se tudi iz zgornjega prične voda stekati proti srednjemu. Opazimo potok, ki teče skozi čeri iz zgornjega v srednji bazen. Temu pojavu smo bili priča na fotografski akciji, 25. 1. 2017. Gre za normalen, a ne prav pogost pojav, ki ga je verjetno slišal v daljavi tudi Egon Pretner leta 1938, a ga ni opisal.
Praznjenje bazenov se je po nekaj dneh že končalo. 28. 1. 2017 smo jamo ponovno obiskali in opazili, da so vodostaji bazenov že običajni in ni sledu o toku med bazeni. Med tem časom se je na površju pričel taliti sneg, kar je povečalo pritok vode v jezero. V petem sifonu v Soteski se je na površini vode že pojavila plast drobnega plavja, kar je kazalo na stoječo vodo. To kaže na to, da se je v umetnem bazenu voda umirila in le malo odteka naprej, podobno tudi v srednjem bazenu. V zgornjem bazenu je kroženje vode intenzivnejše. Tu ni stoječih plasti, vidijo se tudi mehurčki in manjši tokovi vode. V prihodnjih raziskavah jezera bo potrebno raziskati sifone, še posebej je perspektiven tisti v Soteski. Ta je povezan s Podgrajsko jamo. V drugih sifonih pa lahko najdemo še večjo površino jezera, kot jo lahko opazujemo sedaj.

Biološki opis jame 

Dobroveljska planota je zelo bogata z endemičnimi jamskimi vrstami. Tudi v jami Veternica smo našli veliko primerov različnih živali. Najbolj so opazni netopirji, ki so najbolj prisotni v dvorani Jezero in Podor. Športno društvo Tornado je tako ta del jame poimenoval kar Dvorana netopirjev. V predelu pred vhodom v rov do Podgrajskega kevdra v čereh mladega jamarja smo odkrili gvano. Morda to kaže na povezavo z zunanjim okoljem preko dihalnikov. Poleg netopirjev smo v jami našli tudi druge prezimovalce. To so bile različne muhe in kobilice. Med fotografiranjem jame 22. 1. 2017 smo pri Ključavnici našli tudi primer paščipalca.

Poleg teh so za Veternico značilne naslednje jamske živali: jamski hrošči, slepe postranice, podzemeljski polži in jamska mokrica. V Cerkveni dvorani na območju Orgel smo naleteli na kobilice brez pigmenta. Ker so nekateri najvišje ležeči deli blizu površja, smo našli tudi primer kosti in kremplja ptice ujede. S ponorom Podgrajščice v Vhodni rov pogosto naplavlja kosti srnjadi. Zaradi endemičnih jamskih vrst smo imeli veliko težav zaradi krivolova na jamske živali. Ob problematiki je bilo že veliko govora, se pa še vedno izvaja, saj smo med našim raziskovanjem naleteli na veliko primerov novih nastavljenih pasti.
Toliko na kratko o jami, ki smo jo raziskovali tudi s strokovne plati. Seveda bomo raziskovali še naprej in upali, da najdemo tisti skrivni rov, o katerem govorijo v legendi. Za nami so predstavljali Tolminci največji slovenski sistem z imenom Sistem Migovec, ki z 37,2 km predstavlja lepo razvejan podzemni svet. Tako so tudi zmagali in že tretjič prejeli Putickovo nagrado. Nato smo se še podružili v gostilni Lipa in odšli domov z mislimi, katero jamo bomo naslednjič prijavili.
Zapisal: Maks Jamski, Geologija in biologija – Alenka Jelen ; Foto: Anton Podgorski, Grega Ramšak, Maks Petrič, Lea Pavrič

Ni komentarjev:

Objavite komentar