Nedelja, 19.2.2017
Ledenica na Golteh je jama, znana po svoji lepoti zaradi čudovitega ledenega oklepa, ki bi naj trdno varoval njeno notranjost. Lansko zimo sem si ogledala dostop in vhod, a se je širila beseda, da je obisk jame onemogočen zaradi dreves, ki so se podrla v vhod in sedaj kot puščice čakajo na napačen korak, da se lahko sprožijo in stisnejo nesrečneža pod sabo.
Zaradi tega je jama samevala zadnje tri leta, dokler ni prišlo do pobude, da bi pregledali ohranjenost ledu v jami in njeno primernost za vključenost v geografsko analizo. Zbrali smo se in čeprav še ni bila pustna nedelja, smo se mastili z okusnimi krofi in polni energije zakorakali po planini proti Ledenici. Ker je obstajala realna možnost, da zaradi dreves mogoče sploh ne bomo mogli v jamo, smo za plan B izbrali bližnjo Kebrovo luknjo, kjer bi lahko v Rovu novega upanja odkopali kakšne tri »ajmre«… :)
No, Ledenica nas je sprejela vase, tako da bo Keber ostal za kdaj drugič. Tukaj nas je Jerica opozorila, da se zna zgoditi, da bomo v jami našli večje količine toaletnega papirja. Ob zamišljanju vseh možnih scenarijev, kako je lahko do tega prišlo, je pojasnila, da je nazadnje, ko so obiskali jamo, bila le zelo prehlajena in je verjetno zgolj rolica bila kos nalogi, a se je odkotalila v globino. No, očitno papirja led ni dobil v objem, saj je se, kot kaže, v teh treh letih že razkrojil. Vsaj mi ga nismo videli, morda pa ga bodo nekoč v prihodnosti izkopali arheologi in se čudili njegovemu namenu…takrat bodo te stvari opravljali z tehnološko naprednimi japonskimi WC-ji z UV svetlobo.
Grega je šel naprej opremljati, nakar slišim, da dela novo sidrišče. Ja, nivo tal, kjer je stal Rok, ko je pred leti opremljal jamo, se je zaradi taljenja ledu toliko znižal, da smo tisto sidrišče lahko le opazovali visoko nad sabo. Brezno, v katerega se spustiš na dno, je bilo še nedavno vkovano v led. Sedaj so nas pričakale gole stene.
V dvorani na dnu je Jerica z zanimanjem opazovala, koliko se je dvorana povečala in odprla. Seveda, zaradi globalnega segrevanja. To dvorano so pred leti krasile lepe ledene tvorbe, slapovi in sveče. Sedaj je ostala le še žalostna ogromna ledena sveča, ki izgleda kot stopljen vosek, nekoč pa je morala biti pravi ponos. Na njenem robu se tvorijo čudoviti kristalčki, ki spominjajo na ledeno čipko.
Na tleh je sicer še precej debela plast ledu, posebej na mestu, kjer po vrvi pristaneš na ledeni kopi. Tudi ta obsežna in visoka kopa ledu se krči, saj se je odmaknila od stene tako, da se je pod njo oblikoval zanimiv prehod, ozek tunel med steno in ledom. Jerica je tako izginila vanj na eni strani in čez nekaj 10 metrov na drugi strani pokukala ven.
Za nesrečno ledeno svečo se nahaja rov, ki se dviga v kamin. Ker se Maksu malo kolca po opremi v kaminu, bi kamin razopremili. V tem rovu je led do neke mere še ohranjen, v njem pa so konzervirani tudi koščki nekega rdečega kombinezona, po legendi bi naj bili Bojanovi. Ogledali smo si kamin do prvega sidrišča, nad katerim rastejo ledeni stalagmiti. Višjih delov si žal nismo mogli ogledati, pa tudi opremljen bo ta kamin še ostal, saj je vrv skrita pod ledom.
Tako smo se odpravili proti izhodu. Razmišljala sem o tem, kako pred našimi očmi izginja led, ki je tu bil tisočletja. Triglavski ledenik na enem koncu Slovenije, Ledenica na Golteh na drugem. Ni mi žal za čudovitimi ledenimi tvorbami, za katere sem bila prikrajšana. Gre za uravnavanje ravnovesja, ki vedno bolj pada iz svoje osi. Znanost si je enotna, da k segrevanju ozračja prispevamo ljudje s svojim vplivom. Koliko pa bi se ozračje segrevalo tudi brez nas, je druga tema. Trump ostaja v svojem prepričanju, da je globalno segrevanje navadna izmišljotina, enako kot Bojanov kombinezon zaenkrat še ostaja v ledu. A dejstva so dejstva in realnost ju bo že oba odplaknila.
Jamarili smo: Jerica Koren, Grega, Goran Stojanović in jaz.
Ni komentarjev:
Objavite komentar