Reševanje avtomobila pred reševalno vajo B2L

Sobota, 11.3.2017

V soboto je bila na štajerskem reševalna vaja dveh centrov, Kranjskega in Velenjskega. Da smo jamarski reševalci v dobri formi, imamo na leto kar nekaj reševalnih vaj iz jam in veliko treningov na steni. Tokrat je bila na letnem planu reševalna vaja iz jame, ki se je organizirala na našem koncu. Tako so bile prej tri pripravljalne akcije. Prva je že bila omenjena v objavi Sprostitev in pozaba.

Druga je bila 25.2.2017, kjer so šli Slavko, Bernard, Mojca in Jernej v jamo in pred razpoko namestili deske, ki preprečujejo nadaljnje vsipanje materiala v nižje dele jame. Pustili so tudi nekaj vrvi, si ogledali, kje bi še lahko namestili deske in odšli domov.

Tretja akcija je bila 4.3.2017, na kateri so sodelovali Katarina, Slavko, Bernard, Mojca in Jernej. Na tej akciji je Bernard skrajšal hlod, ki je bil na vhodnem delu. Postavilo se je še nekaj desk in jamo opremilo do dna. Padajoče kamenje se je res zmanjšalo in tako tudi nevarnost reševalcev, ki bodo na vaji.

Tako se je v soboto lahko vaja začela. Mene je Boris že zbudil ob 04:00, če grem pred vajo na vrh Smrekovca gledati sončni vzhod. Sem rekel, da se mi ne ljubi zbujati tako zgodaj in bom rajši še malo spal. Nato me je klical ob 04:30 in rekel, da sedaj pa le naj pridem jim na proti, ker so obstali na ledu. Tako sem doživel še prvo hitro pakiranje vseh stvari za reševalno vajo in to zgodaj zjutraj, saj sem zvečer bil še v službi in nisem imel časa si pripraviti stvari. Tako sem v 20 min imel že vse v nahrbtniku in še lopate, motiko itd… Našel sem jih na ledenem odseku z avtom, rahlo nagnjenim v jarku. Z Borisom sva najprej mislila potegniti zadnji konec avta ven in tako naredila odmik skozi karabin, ker škripca nisva imela. Nekaj časa se je stara vrv napenjala, a je sila bila na karabinu prevelika in vrv se je raztrgala.

Tako smo se lotili kopanja pri sprednjem delu. Mateja se je znašla z mojim starim cepinom, ki mi ga je dal v poklon prijatelj iz Madžarske, Hari, da meni bo to prišlo zelo prav in res se je izkazal za zelo uporabnega, kot tudi kramp. Tako smo avto še samo potisnili in že je bil na cesti. Tako nam je še ostalo časa, da smo šli do Konečke zijalke. Lepe jama, je pa žalostno, da se domačini še vedno podpisujejo na kapnike, saj sem zasledil res novi napis podpisa iz leta 2014. Jama je zelo zasigana in težko dostopna, notri pa ni pretežko se gibati, saj je velika. Tako smo si ogledali to lepotico in se odpeljali v Mozirje, kjer smo odložili Matejino prijateljico. Tu so se že zbrali reševalci, s katerimi smo se odpeljali nazaj v Zaloko.

Na cesti nismo naleteli na led in smo čisto lahko prišli na mesto, kjer smo parkirali vozila. Opazil sem, da mi je uspelo dobro spakirati, pozabil sem samo rokavice in dodatne baterije. Tu nas je Bernard seznanil s planom reševanja. Situacija je bila, da je Boris med raziskovanjem spodnjih delov padel po melišču in si zlomil roko. Razdelil nas je v 4 skupine. Jaz sem bil pod razpoko, kjer nas je bilo največ. Imeli smo plan narediti tri protiteže. Takoj, ko nam je bil plan reševanja razložen in ekipa znana, smo se opremili, pri prenosnem skladišču nabrali opremo in odšli proti jami.

Po pol ure hoje smo prišli pred vhod, kjer se je prva ekipa že spuščala v jamo. Zadaj se je spustila Mateja z žico, ki služi za jamski telefon ali, kot mu mi pravimo, vox, da je površje ves čas seznanjeno z dognanjem v jami. Nato smo se spustili v jamo še druga ekipa. Štirje smo se spustili do polovice našega odseka. Tam smo začeli z izdelavo trojnega pritrdišča za protitežo. Ker vrv ni bila v lepi liniji in se bi pri izvleku ribala, smo malo nižje naredili odmik. Ko smo dol spustili vrv, smo videli, da nam manjka samo 5 metrov do dna, tako smo zamenjali vrv z daljšo in tako lahko naredili samo dve protiteži. Eno sta naredila Andrej in Tina višje od naše, da je lahko tretja ekipa prevzela. Ko smo vse pripravili, smo javili, da imamo pripravljeno.

Ko smo dobili informacije, da so ostale ekipe pripravljene, se je transport začel. V slabi uri smo imeli ponesrečenca iz globine -140 na površju na varnem. Ko so nosila prečkala naš odsek, smo pospravili opremo in začeli plezati proti izhodu. Ko prideš iz jame, se javiš zunanji bazi, kjer si se javil tudi pri vstopu, da se ve, da ni nihče ostal v jami. Ko je Katarina prišla zadnja iz jame, se je reševalna vaja končala. Pobrali smo vse stvari in odšli proti vozilom, kjer smo se preoblekli in se odpeljali na topel obrok.

S takimi reševalnimi akcijami skrbimo reševalci za dobro formo in tako ste lahko brez skrbi, če boste imeli kdaj smolo in padli med nabiranjem gob ali kostanja v brezno. Vedeli boste, da bodo po vas prišli dobro pripravljeni jamarski reševalci.

Napisal: Maks Jamski Foto: Mateja Mazgan, Zlatko Šmarčan, Slavko Hostnik,Bernard Štiglic