14. marec 2017

Plezali blaten kamin

Nedelja, 5.3.2017
V nedeljo je tisti dan, ki ga ljudje vzamejo za počivati, mi pa smo ga izkoristili za rekreacijo. Seveda najprej je pogoj, da si fraj in to sem bil prvo nedeljo v tej sezonski zimski norišnici, ki bo kmalu za mano. Ker je kazalo, da zna biti malo dežja, nismo riskirali za kopanje kakšnega dihalnika, ampak smo rekli, da gremo v jamo na suho, kajti če je fraj dan, se ni šaliti. Izbrali smo Ravbarjevo brezno, kjer je na dnu v zadnjem kotu dvorane za j. ožino kamin. Odločili smo se, da gremo in ga preplezamo.
Najprej me je skrbelo, da bo zimsko prekomerno hranjenje problem za ožino. Tako smo previdno odšli do ožine in sneli pase. Najprej je šel čez Žiga, s pasom seveda in sprejel kup stvari na drugo stran. Počutil se je kot boga mula. Potem smo se poslovili od Katje in Grega, ki sta prišla kondicirati in vliti ogromno morale in uspeha v naše delo. Čez ožino nista želela iz vljudnosti, da bomo imeli mi več časa za plezati in odšla proti izhodu. Nato je Lea zlezla skozi in čakala na nas, malo večje. Sedaj sem se ožine lotil bolj organizirano in ugotovil, da ni tako hudo, kot je bilo prvič ter se nekako prerinil skozi. Kmalu smo bili vsi čez v blatu. S Filipom sva oblekla pase in se zakadila v kamin.
Goran je spodaj razvrščal vrv, da se ne bi zapletla. Najprej je šlo lahko, ker sva lahko plezala po luskah. Po 10 metrih luštnega pa ni bilo tako luštno, je bilo ogromno blata po stenah in vsak premik je bil težji . Nekje tam sva prišla do gladke stene in plezanje se je upočasnilo. Napredovala sva počasi. Stropa nisva videla, ker je videti zunanji pritisk iz zgornjega dela kamina najino paro tiščal dol, iz spodnje ožine pa navzgor in sva bila ves čas v megli. No, bila sva ves čas v megli tudi med plezanjem, saj to je bilo ta drugič, da sva plezala kamin in sva se veliko lovila in razmišljala, kako da bo. Nekje po 15 metrih višine sva videla nekakšen rov, ampak še približno 6 metrov stran od naju, seveda v višino. Potem sem iskal med vsem blatom, ki sem ga imel na sebi, karabine in po nesreči odpel kladivo. To je bil znak iz spodnjega dela ekipe, da akcijo zaključimo.
Od tu naprej se je začel najtežji del te akcije – čiščenje opreme.
Seveda sedaj smo obtičali nekje v kaminu in nas tisti mrzli zrak že vleče, da se vrnemo v drek.

Raziskovali in jamarili smo: Lea Pavrič, Katarina Kotnik, Grega Čuk, Filip in Žiga Solar, Goran Stojanović in jaz.
Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea Pavrič

Ni komentarjev:

Objavite komentar