28. februar 2017

Sprostitev in spozaba

Torek, 14.2.2017

Pri meni je to zimo res pestro, saj delam vse dneve, le kakšen dan vsake toliko časa se najde prost. In ker je pomanjkanje jam, mi ta dan predstavlja zelo sveti za obisk jame. Ta dan so mi dali prosto zaradi podelitve diplome, ki je bila v planu popoldan in dopoldan sem imel torej čas. Tako sem se na hitro pozanimal, kdo še ima čas in zbrala se je ekipa. Ker je v bližnji prihodnosti planirana vaja v Breznu dveh lobanj, smo sklenili, da šibamo pogledat vhodne dele in dostop. Ker me je Slavko enkrat peljal v Zaloko na ogled nekaterih vhodov jam in eden med temi je bilo tudi to brezno, sem približno vedel, kam moramo. A za vsak slučaj smo vklopili garmin. Ko nas je pripeljal do točke, kjer je narisal ravno črto v hrib, smo parkirali, se oblekli in zakorakali v strm hrib. Tisti, ki je kdaj bil v Libijskem grabnu, ve, kakšne strmine so tu. No, nekako smo cikcak zagrizli v hrib in prišli na bolj ravno površino. Tam smo hitro zagledali vhod in začeli z opremljanjem.

. Spustili smo se po melišču, ki je bil pokrit s snežno odejo in se zbrali pred vhodom. Tu smo opazovali hlode, ki so se res po zelo natančnem vrstnem redu zataknili v luknjo in še vedno dopuščajo neoviran vhod v jamo. Notri smo se že lahko čudili lepi zasiganosti jame na nekaterih delih. Tam sem Gorana nahecal, da je naredil sidrišče in se po njem spustili do razpoke. Tu smo ugotovili, da zna za nosila biti manjši problem. Tako smo se lotili čiščenja in poslušanja lepega bučanja kamnov v brezno, ki se za razpoko odpira v 90 metrov globine. Res prijeten zvok. Ko smo očistili, smo nadaljevali z opremljanjem. Tudi tu smo lahko opazovali lepo zasiganost na nekaterih delih. Ponekod so stene zelo preperele. Čisto drugačna jama kot Kebrova luknja, ki jo obiskujemo. Spustili smo se 50 metrov nižje in se ustavili na polički, kjer nam je zmanjkalo vrvi.

Matevž je se z velikim veseljem spustil dol in nato radovedno ugotavljal, kako hitro bo lahko premagal to višino z jamarsko tehniko, kajti je alpinist in tam je vse drugače. Goran je nadel pantin, se nasmejal in pohitel gor. Nato sem šel jaz in čakal na sidrišču Matevža. Nekje tam do polovice se mu je še zdelo zanimivo ugibanje o hitrem vzpenjanju po vrvi. Ko je prišel zadihan do sidrišča, je malo izgubil zanimanje za to radovednostjo in se je začel spraševati o drugih rečeh. Lea je razopremila in ko smo se nato vsi zbrali pred razpoko in potegnili vrv gor, smo notri še za veselje vrgli par kamnov in poslušali lepi zvok kamna, ki se odbija v globino. Nato sem radovedno vprašal, če ima mogoče kdo uro? Javil se je Matevž in rekel, da je 16:20. Samo debelo sem pogledal, kajti mislil sem, da je 14:00. Bilo je vsem jasno, da sem zamudil podelitev diplome.

Ampak sprostitev, kjer pozabiš na probleme in čas, je veliko več vredna. Goran je rekel, da naredimo skupinsko in jo bo obdelal in jo postavil v svečano dvorano. Tako smo šli počasi ven, kajti ni se nam mudilo, mogoče malo, da javimo, da smo zunaj, kajti tudi drugi niso pričakovali, da se bomo tako zamudili. Matevž je pokazal še eno dobro lastnost - vedno ima v nahrbtniku veliko čokolado. Tako smo jo hitro zmazali in za spremembo odšli po gozdni vlaki do kombija. Kjer smo ugotovili, da smo že malo naredili panike z našo spozabo na čas. Ko smo se preoblekli v civilna oblačila, smo akcijo končali. Zelo odlična jama, ki jo bomo še obiskali.

Jamarili smo: Goran Stojanović, Matevž Menih, Lea Pavrič in jaz.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea Pavrič in Maks Jamski

Ni komentarjev:

Objavite komentar