Veternica in Valerijine preroške sanje

Smo rekli, da gremo še med tednom v Veternico posneti še nekaj slik in preveriti zadeve pri Oltarju, Updejt bližnjici in Zakristiji. Zunaj je pritiskal mraz, tako da smo pohiteli v jamarsko opravo in že šli po dobro shojeni poti do vhoda v jamo. Na vhodnem delu so nam oči spet počivale na prelepih ledenih svečah, ki se množijo in krasijo ta del jame. Mimo nekaterih prideš že s težavo, tako so se razširile, ampak je šlo. Led najdemo vse do Cerkvene dvorane, kar da vedeti, da je ta zima tista stara zima, o kateri so nam pripovedovali stari starši.

V Cerkveni dvorani smo večino stvari odložili, preverili smo azimut do Oltarja in se spustili v Updejt bližnjico. Tu smo posneli še nekaj lepih slik. Alenka je ravno malo nižje od fotografinje popravljala azimut, ko jo je med delom zmotil čuden zvok. Spodaj pri Jezeru je nekaj bučalo. Kaj bi to naj bilo, nismo bili zadosti pametni in smo se vsak s svojo razlago spustili dol. Alenka je nemo opazovala jezero, ko je prišla Lea, je v grozi dejala: »Ojoj, jezero nam bo odteklo«. Jezero se je začelo pretakati v drugi bazen, ki je nižje, tam pri Soteski. Gladina vode se je znižala že za pol metra. Ko smo zlezli proti Soteski, je Alenka namerila, da je gladina tukaj padla za 1,6 metra. Lahko smo opazovali močan tok, ki se je kotalil skozi skale in povzročal močno bučanje. To je Alenka objasnila, da je to naravni pojav v vodnih jamah, ko se voda pretaka v nižje bazene.

Tu se je Valerija spomnila svojih sanj: »Sanjala sem, da smo sledili močnemu vodnem toku in prišli do grajske ječe, kjer so bili notri še vedno priklenjeni okostnjaki«. Nato smo vsak s svojimi mislimi ostali kar nekaj časa tukaj in se čudili tem pojavom. Potem smo odšli proti Blatni kopeli. Se stlačili skozi in že smo bili v Zakristiji.

Jaz sem odšel proti pritoku Podgrajščica. Tu se nam je pridružil še Gregi. Skupaj smo očistil rov do tja in nato sem se jaz spustil v ozko razpoko. Podorno pot do pritoka sem želel narediti bolj varno. Tu sem prestavil lusko, kar mi je potem zaradi mojih širokih ram onemogočilo povratek. Tako sem ostal v dvorani spodaj in kasneje se mi je pridružila še Lea. Ostali so šli poklicati Roka, da je prišel pomagat prestaviti lusko. Tu sva z Leo nadaljevala z raziskovanjem in ugotovila sva, da tu ni pritoka Podgrajšice, ki je bil opažen na eni od prejšnjih akcij. Sedaj je bila zaradi upada vode struga, kjer je prejšnjič z močnim tokom tekla voda, za katero smo upali, da je Podgrajščica, suha. Ko sva se stlačila v sedaj suhi, ozek in na koncu neprehodni rov, smo ugotovili, da se poveže z jezerom, kar smo potrdili s svetenjem lučk. Po njem je močno pihalo.

Tako smo ugotovili, da se tu občasno nabere žep vode, ki priteče iz razpoke in nato se pretaka sem in tja dokler ne odteče v jezero. Sedaj, ko je nivo tako nizek, je ta rov čisto suh, po navadi je verjetno zalit. Medtem je prišel Rok, odmaknil lusko in me potegnil ven in za mano še Leo. Ker v tem delu ni pritoka, smo se odločili, da preimenujemo ta del v Podgrajsko ječo, ker sem se notri zaprl. Tako so se Valerijine sanje delno uresničile, le da v ječi ni bilo okostja, priklenjenega na stene. Zaključili smo še eno uspešno akcijo v Veternici, rešili smo najbolj perspektivni vprašaj, ki se je pokazal za jalovega in je le še ena nova zanka v tem labirintu. Sedaj smo na tem delu končali z raziskovanjem in nam ne bo potrebno več mimo Blatne kopeli, ki te umaže do kosti. Ven smo prišli ob pozni večerni uri in pohiteli vsak v svoj topli dom.

Udeleženci na tej akciji: Lea Pavrič, Rok Kvas, Valerija Petrič, Grega in Alenka Jelen in jaz.

Napisal: Maks Jamski Foto in video: Lea Pavrič