21. februar 2017

Wellness po dolenjsko

Sobota, 11.2.2017
Ker so bili zadnji meseci našega jamarskega delovanja prežeti z raziskovanjem, merjenjem, risanjem, pisanjem in ostalim delom za znanost, se je pričela prebujati želja po sprostitvi in odklopu. Namakanje v topli termalni vodi, blatna obloga, nekaj ležernega gibanja, dobra družba, knajpanje. Klevevške jame so se ponudile kot pravi odgovor na naše želje! Kronično pomanjkanje izletniškega jamarjenja se je pokazalo tudi na udeležbi, saj je nas je nabralo kar deset. Vem vsaj za tri, ki bi še bili z nami, če bi jim zdravje in delo to dopuščala, pa k (ne)sreči niso mogli, saj bi sicer bilo čisto premalo golaža za vse… hehe, še bojo možnosti za druženje!
Logistični načrt je bil naslednji: en avto krene iz Ljubljane, dva pa iz Savinjske. Črni galebi so prijazno ponudili za izlet tudi njihov nov, super avto. Naj na tem mestu zaželim varno vožnjo vsem, ki ga bodo vozili ter veliko uspešnih jamarskih kilometrov! Ko smo se zbrali na Šentrupertskem parkirišču, smo krenili proti Dolenjski. Ubrali smo jo po krajši cesti skozi Mokronog, ki je sicer ekonomična, a kot smo lahko preizkusili, tudi značilno luknjasta za Slovenijo. Ko smo prispeli do parkirišča pod gradom, je tam že bila ekipa, ki je prišla iz Ljubljane. Opremili smo se in se odpravili proti Zgornji Klevevški jami. Kar dolga kolona nas je vkorakala v rov, ko iz prvih vrst zaslišim: »Do konca smo prišli! Fertik je.«. Seveda presenečenja ni manjkalo, ko Jerica pokaže na nizek prehod tik nad manjšim bazenčkom, skozi katerega je treba zlesti za nadaljevanje. Manjkalo ni tudi vzdihovanja, ko se je bilo potrebno malo namočiti. Za to ožinco sledi nekaj deset metrov nizkega rova, kjer je po tleh kot puter spolzko blato, kar nam je povzročilo veliko veselja in v nas prebudilo spečega otroka! Spuzati se je treba po vojaško, opiraš se na komolce in prste na nogah, dokler ti rit ne pade dol in se vlečeš kot zamaščen mrož. Nato se jama postopoma odpre. Ko prideš do »živega blata«, ki ti hoče vzeti škornje, preplezaš skalo in prideš do konca, ki se cepi na dva dela. Ravno sva z Alenko čmurili v sobici na koncu levega rova, ko se je Jerica opravila preveriti vzporedni desni rov. Naenkrat se zasliši z najbolj umirjeno-presenečeno kombinacijo, kar sem jo kdaj slišala: »Uuu, glej, lisica!«. In že vidim Jerico, kako se ritensko plazi iz rova, z očmi nadzorujoč morebitne nepričakovane gibe jamske prebivalke. Čisto na koncu rova je iz ožine res svetil par prestrašenih očk. Zvita v klobčič je tam čakala prava, lepa, majhna lisička! Nastalo je nekaj teorij, kako je zašla tako globoko v jamo, nato pa smo jo raje začeli počasi zapuščati, saj ji družba desetih ljudi verjetno ne bi ugajala. Čeprav nimam njene fotografije, pa vam prisežem, da je izgledala prav tako, kot lisica, katero je udomačil Mali princ!
Ker smo se v Zgornji Klevevški jami pošteno umazali, je sledilo še globinsko čiščenje v Spodnji Klevevški jami. Tam je najprej treba prečiti tok hladne vode, da čez nekaj metrov prideš do toplega toka. To dejstvo me še vedno fascinira. V toplem delu smo se nagužvali kot otroci v prvi vrsti v pričakovanju Miklavža in opazovali naravno pipico, po kateri priteka voda. Za tem se nas je nekaj odpravilo pogledati še do sifona v hladnem toku, ki se obrača v smeri vhoda in nazaj v jamo. Medtem, ko se nas je večina obrnila že, ko smo preplezali skalo in čofnili v hladno vodo, pa sta Jerica in Filip nadaljevala, do koder sta lahko. Filip pravi, da tako adrenalinske izkušnje še ni doživel. Baje je moral čisto na rahlo dihati, saj je bil z nosnicami tik nad vodno gladino. Veselje, da je živ prišel nazaj, je bilo vidno, saj se je kar poletel v topel bazen izvira Klevevške toplice!
Tam smo se že namakali tudi preostali člani odprave. Posebej pri moškem delu je veselje prinesla skupinica mladih Špank, ki so se nam približale. Čakali so, da se jim bodo dekleta pridružila pri kopanju, a so se punce sramežljivo skrivale za slapom Radulje. Tukaj se je pokazalo, kateri so že bolj izkušeni in vedo, kdaj je treba oditi, kateri pa se še učijo, a so tud polni domislic  Od tega, da ti padejo škornji iz rok, nato je treba lepo natančno zložiti kombinezon, vmes malo pogledaš, če se je katera že preoblekla v kopalke, nato iščeš nekaj, ko imaš vse, se »kao« malo odpraviš proti avtu, nato še enkrat izgubiš škornje… Dobra taktika, a smo videli punce poskakati v bazen šele, ko smo že bili daleč na parkirišču. Navkljub topli vodi je bil zrak v začetku februarja vseeno še toliko mrzel, da nas je pošteno nazeblo, zato smo se dogovorili, da se ustavimo v prvi gostilni na čaju. To je bila svojevrstna izkušnja, v kateri smo doživeli potovanje s časovnim strojem v preteklost. Postreženi smo bili s pravim dolenjskim napitkom, ki pomeni okrepčan čaj. Vmes je Jerica v bližini našla prijatelje, ki so bili tako siti, da so nam prijazno odstopili višek kosila – golaž s kruhovimi cmoki, ki so ga lačni želodčki veselo pomazali! Gospod šef gostilne pa nam je za sladico postregel še z Barni medvedki. Nepričakovano, a hvaležno smo sprejeli vse dobrote in se napolnjeni z energijo odpravili vsak proti svojemu domu.
Zapisala: Lea Pavrič ; Foto: Lea Pavrič in Goran Stojanović

Ni komentarjev:

Objavite komentar