Golte - raj za raziskovalce

14., 17. in 26.04.2019

Belopeška voltina

Golte je kraška planota, ki se dviga nad krajem Mozirje. V sebi skriva še mnogo neraziskanega podzemlja. Naš namen je bil, da malo preiščemo že znane jame v Alpskem vrtu, jih dodobra spoznamo in mogoče najdemo še kakšno novo. S tem namenom smo se odpravili v nedeljo kljub slabemu vremenu na planino, kjer pa je čez dan snežilo. Najprej smo se ustavili na začetku Belih peči.

Jama pod Mesarsko lopo

Tam sem pozimi med vožnjo z gondole videl črnino, ki postavi jamarju vprašaj nad glavo - ali je jama ali ne? Zanimivo je, da se sama jama s ceste ne vidi, je dobro skrita. Vidi se samo hudourniški kanal, ki se vleče do vhoda. Ko smo se odločili, kje bomo najlažje dostopali do jame, smo se zagnali v strmi hrib in pod steno. Kmalu smo stali na velikem vhodu v votlino, ki smo jo poimenovali Belopeška votlina, saj leži pod Belimi pečmi. V njej se vidijo skladi kamnov, ki daje videz tem skalam, kot bi jih nekdo sezidal in jih lahko opazujemo tudi v stenah ob cesti.

Votlina ima veliko vhodno dvorano, na koncu imamo rov, ki se konča z neprehodno ožino. V sami vhodni votlini lahko tudi splezamo še v kamin, ki pa se kmalu zapre. Zmerili smo 14 metrov. Veseli smo bili te najdbe, saj vhod je res velik in v višino meri kar 10 metrov. Ampak lega jame sama po sebi in smreke, ki gosto rastejo pred njo, skrijejo vhod. Potem smo sledili Belopeškim pečinam in pregledovali teren. Snežink iz neba je bilo čedalje več, kar je napravilo iz hoje po ozki gamsovi poti pravi izziv. Našli smo 7-metrski rov, kaj drugega pa ni bilo.

Potem smo se odpeljali do Mozirske koče. Od tam smo imeli namen priti do Zijalke nad Mesarsko lopo. Alenka je v prejšnji akciji raziskovanja že poskušala locirati najboljšo pot do jame. Spustili smo se po pobočju dol od glavne poti in prišli do kanala, v katerem je bila nameščena jeklenica. Spustili smo se po tem kanalu in zagledali velik spodmol ter ugotovili, da smo se spustili prenizko. Pred nami se je namreč pokazal spodmol, ki ima v svojem kotu Jamo pod Mesarsko lopo.

Zadovoljstvo, da smo naleteli na to jamo, se je narisalo na obraz, saj imamo plan pregledati vse jame v Alpskem vrtu. To jamo smo raziskali s KŠJKSSV leta 2014. Takrat smo sabo imeli lestev in smo dostopali od spodaj gor. Lestev nam je pomagala priti čez skalni rob potem pa po strmem hribu navzgor po travi, ki je bila v takratnem poletnem času zelo spolzka. V spominu mi je ostal strah dostopanja nazaj dol, saj če bi tedaj zdrsnilo pod nogami, bi se kot po toboganu odpeljal čez skalni rob. Zato mi je najdba te poti, ki je bila dosti lažja, v veliko veselje, da lahko do jame pridemo na varnejši način. Gregi je prvi splezal gor in napeljal prečko. Ko je prečka bila sestavljena, smo se vsi povzpeli do spodmola. Sneg je padal kot pozimi in dajal vtis čarobne zime. Počutil sem se, kot bi bili v stekleni krogli, ki jo streseš in počasi snežinke padajo dol.

Mesarska lopa

Najprej je v jamo šel Gregi. Ven je prišel blaten in moker. Tako smo vedeli, kaj nas čaka. Ker smo želeli še posodobiti načrt, smo jamo ponovno izmerili. Stari načrt je vredu, le tisti zoprni S ovinek v jami se malo skrije na prvem tlorisu. Po vstopu je vhodni rov suh in kar kmalu se odcepi v dve smeri. Eden rov se kar hitro konča v neprehodni ožini. Drugi pa kmalu postane blaten in stopničasto se dviguješ po njem, nakar prideš do S ovinka.

Zijalka nad Mesarsko lopo

Se spominjam prvega raziskovanja te jame, ko se mi je tukaj zataknil škorenj in rešil sem nogo tako, da sem sezul škorenj in z eno boso nogo nadaljeval plazenje. Med ogledovanjem končne, Podlasčeve dvoranice in čakanjem, da Milan prileze do sem, me je zmotil glas, da naj se že prestavim enkrat iz meandra naprej :)

Mesarska lopa

Zato sem tokrat napredovanje do Podlasčeve dvorane opustil in dal prednost tistim, ki so bili v jami prvič. Naprej sta šli Lea in Alenka, jaz pa sem počasi odpujsal iz jame. Na koncu je po tleh jamsko mleko pregneteno, kar ustvari res prijetno blato za namazati kombinezon v odtenek rjave barve. Tudi pod stropom so lepe kepice jamskega mleka. Sama dvoranica se zaključi s kaminom, ki ima še malo rova, ki se konča z neprehodno ožino. Jama je dolga 26 metrov.

Ker smo se v Jami pod Mesarsko lopo zmočili v blatu in megleni dan s snežinkami je skoparil s toploto, smo rekli, da končamo za danes. Eni so se spustili po vrvi čez rob in smuknili še v Mesarsko lopo, kjer so našli kamnito posteljo novodobnih praljudi. Drugi pa smo razopremili še višje, kjer smo imeli vrv, da smo se varovali do kanala, saj je tudi tam zelo spolzko in nevarno. Potem smo zavili v Mozirsko kočo na topli čaj in pogreli svoje tazadnje na topli krušni peči, kjer smo v prijetnem vzdušju še nekaj časa razvijali svoje jamarske vizije.

Vrnili smo se znova v sredo v malo manjši zasedbi. Najprej smo se odpravili v Zijalko nad Mesarsko lopo. Vreme je bilo čudovito sončno, pravo nasprotje nedelji, ki je bila zimska. Pot do zijalke smo tokrat naštudirali, tako da ni bilo problema priti do nje. Zijalka in spodmol, v katerem je Jama pod Mesarsko lopo, sta lepo vidna iz gondole. Če se boste peljali gor, le poglejte proti Alpskemu vrtu, kjer boste videli najprej zijalko in pod njo še spodmol, če pa boste gledali v pravo smer, boste videli tudi vhod v Mesarsko lopo. Tudi v tej zijalki so stene, kot bi jih nekdo sezidal.

Kjer teče voda, so stene temne in dajejo kontrast skali, da je vidna že od daleč. Večjih posebnosti v tej zijalki ni bilo. Tako smo pospravili vrvi in šli v največjo jamo v Alpskem vrtu, to je Mesarska lopa. Od kod takšno ime, nam ni znano. Znana nam je samo zgodba pastirja, ki je v bližini zažgal mrtvega vola in posledično po nesreči zažgal pol Mozirske planine. Tako močno je gorelo, da je saje neslo do Slovenj Gradca.

V Mesarsko lopo vstopiš v vodoravnem rovu in kar kmalu prideš do večje dvorane s kaminom, ki je visok 11 metrov. Nad kaminom, kolikor smo svetili, ni več nobenega rova. Potem iz dvorane še prideš v manjšo in od tam zaviješ v rov, ki ga nekje na sredini preseka prelom. Ta prelom se nato nadaljuje v vhodno dvorano. Je zelo bogat z jamskim mlekom in sigo. Potem se rov začne ožiti in se konča zatrpan s kamenjem. Res lepa jama, ki je bogata z jamskim okrasjem.

Janezov meander

Potem smo sedeli na klopci pred jamo, ko je prišel mimo Janez, ki velikokrat prehodi to planino in jo tudi zelo dober poznavalec vsakega kotička planine. Pokazal nam je meander, ki je nad Mesarsko lopo. Gre za 14 metrov dolg meander, ki je skrit pod smrekovim vejami in ga ne bi našel kar tako. Te stene, ki so v večini jam na tem območju, dajejo videz zidakov. Vendar so v tem meandru zglajene, kar daje vedeti, da je to ustvarila voda, ki je včasih tekla z močnim tokom. Najde se tudi nekaj rožencev. Janezov meander, kot smo ga poimenovali po najditelju, se na koncu spusti nižje in konča zatrpano. Res zanimiva jama. Ko smo zapuščali jamo, pa smo lahko še opazovali krokarje, ki so letali pod nami. Sedaj imajo gnezdo v skalah in uživajo vso lepoto tega kraja.

Pasji Britof

Potem smo kar kmalu Golte obiskali Alenka, Lea in jaz. Radovednost nas je ustavila pri cerkvi Sv. Radegunde. Tam smo si pogledali jamo Pasji Britof in griček, kjer nekoč stal grad. Med vrnitvijo do avta smo se zapletli v prijeten klepet z gospo, ki živi v hiši, ki je bila včasih stara mežnarija. Gospa je pravi zaklad dogajanja v tem zgodovinsko bogatem malem kotičku sveta.

Povedala je, da so bile tu postavljene rimske stražarnice, kar 9 jih naj bi bilo postavljenih po hribu. Tudi sledovi rimske ceste se vidijo, ki pa jo je plaz delno zasul, a nobeden je ne očisti. Potem smo prišli v pogovoru na grad, ki je nekoč stal tukaj. Na žalost zapisov in znanja o teh stvareh je zelo malo. Vsako leto naj bi prišel sem en Avstrijec in delal skice gradu. Ko pa je gospa vprašala, če bi lahko, kje si bi to lahko prebrala, je odgovoril, da v Celovcu, da tam bo našla kaj.

Okence na Golteh

Alpski vrt

Tako da del naše zgodovine je v tujini. Je pa povedala, da ko so širili cerkev, so odkopali veliko mečev, oklepov in ostalih stvari, ki pa so jih kmeti odnesli po domačijah in s časom so se razdelili ali izgubili. Je pa tudi nekdo z dolenjske z detektorjem ves dan pregledoval teren in odnesel 6 velikih vreč neznanih najdb neznano kam. Toliko na kratko o tem bogatem zgodovinskem kraju, ki pa je že izropan in če še kaj lahko najdeš, so to še samo drobtinice in lepa cerkev.

Je pa zanimiva ta jama Pasji Britof, o kateri nam gospa pove, da v njeni rani mladosti je bilo brezno še odprto, potem pa se je zasulo in je seda vidna samo 7 metrov globoka špranja. Pred cerkvijo je tudi bilo brezno, ki pa so ga že poskušali raziskati v preteklosti člani ŠJK Podlasica Topolšica. Napredovanje jim je onemogočila ogromna skala, zato so luknjo zaradi varnosti zasuli, saj je bila tik ob cerkvi. Nekaj se še skriva na tem območju in mogoče se še kdaj vrnemo in raziščemo, kaj se je dogajalo v preteklosti.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Alenka, Risto