Kričač

28.04.2019 in 2.05.2019

Hlastejeva jama

Vreme ni bilo primerno, da bi delali kakšne resne plane. Ves čas je malo deževalo in vmes nehalo, res muhasto aprilsko vreme. Ampak ni nam dalo miru, tako smo šli na teren vsak na svojem koncu. Alenka in Gregi sta pregledovala teren okoli Hlastejeve jame. Našla sta nekaj, kar bi bilo treba malo prekopat. Sta pa naredila nekaj slik vhoda Hlastejeve jame in domačije, po kateri se imenuje jama.

Podvratnikova jama

Lea, Veles in jaz smo odšli proti Podvratnikovi luknji in Visočki zijalki. Obe omenjeni jami je registriral Milan že leta 1992. Tako sva najprej šla proti Podvratnikovi luknji. Ko sva dostopala do jame, sva ob skali našla še eno, ki se je izkazala za novo jamo. Med tem, ko je Lea šla pogledat Podvratnikovo luknjo, sva z Velesom čakala v vhodnem delu nove jame in se skrivala pred dežjem.

Mali fant se je med raziskovanjem vhodnega dela prekucnil na nos in posledično začel bolj kričat kot jokat. Komaj se je pomiril in zaigral s kamni, ko se mu je med igro eden skotalil čez roko in je zopet začel bolj kričati kot jokati. Tako smo se skupaj pomaknili pod Podvratnikovo luknjo, ki ima bolj primeren vhodni del za male nogice malega fanta. Od tu je nova jama dobila tudi ime.

Kričač

Kričač tudi sovpada s samo strukturo jame, saj ni tipično v apnencu, ampak v neki drugačni kamnini. Namreč tukaj je narivna cona in posledično so se pojavile te tri jame. Potem sem šel še locirati Visočko zijalko, ki je naprej od Podvratnikove luknje. Ko sva imela locirane vse tri jame, sva Podvratnikovo izmerila še enkrat, ker sva želela zajeti še drugi vhod, ki ga na obstoječem načrtu ni.

Veles je med tem kopal po zemlji, ko sem jaz iz jame govoril Lei številke meritev. Med tem je zunaj malo deževalo in malo nehalo. Ko sva končala z meritvami, je bil pravi čas, da odhitimo do avta, da smo bili kolikor toliko suhi. Tik za tem, ko smo sedeli v avto pod streho, je zopet začelo deževati.

Vrnili smo se v četrtek Lea, Žiga in jaz. Namen smo imeli, da izmerimo novo jamo – Kričač. Jama je res nekaj posebnega, čisto drugačne barve. Namerili smo 14 metrov poligona. Gre za dokaj enostavno jamo z dvema vhodoma, ki ju loči skala. V sami notranjosti je večji prostor, kjer lahko sedimo in opazujemo rdeče, črne in rjave barve. Najdemo tudi nekaj belih karfijolic, ki z rdečkasto – rjavo steno tvorijo lepo sožitje, že pravo umetnost narave.

Potem smo si pogledali še Visočko zijalko in smo se odločili, da gremo še do Aramove jame, ki je na vrhu tega hriba. Jamo smo hitro našli, saj leži ob peš poti, ki vodi do Šoštanja. V njo se je najprej spustila Lea. Pod sabo je opazila kup smeti in od presenečenja kar ni prišla do besed, da bi rekla, da je vrv prosta. Sama jama je bila registrirana že leta 1973 in že takrat omenjajo smeti. Ampak sedaj je šlo za sveže smeti in to ne gospodinjske, ampak kadavre, zavezane v vreče od umetnega gnojila.

Visočka zijalka

To je najhuje, kar lahko človek vrže v jamo, saj ne pride do razkroja, ampak počasi se crkovina marinira v objemu plastike in se steka v vodo vsa nesnaga. Grozno. Ker smo pred kratkim očistili Pasjo jamo na Tešovi in ravno mi trije smo bili ves čas v jami, ko smo nakladali enake smrdljive vreče s kadavri, smo tu notri stali tako nemočni, tako obupani, tako nesrečni. Ljudem se omogoča odvoz smeti, odvoz kadavrov, vse imajo in še kar mečejo smeti v jame in s tem zelo ogrožajo pitno vodo.

Aramova jama

Res neverjetno, da še najdemo toliko nevarnih smeti v jami. Vsi ti kadavri v vrečah v Aramovi jami, ki smo jih sedaj našli, so sveži, saj je smrdelo nevzdržno. Na dnu brezna so jezerca. Zanimivo je, da dimenzije vhoda so zelo majhne in sam vhod v jamo ni blizu ceste. Tako se je storilec moral potruditi, da je to storil. Kaj je še potrebno storiti, da se zavest v glavah ljudi premakne? Je potrebno, da se zastrupijo z izvirno vodo otroci z bližnjih kmetij, da se nameni večja skrb problematiki? Dokaj klavrni smo se vrnili iz brezna, ki je zelo bogato z jamskim okrasjem, na žalost pa polno smeti.

Zapisal: Maks Jamski ; Foto: Lea, Alenka