ŠTAJERSKI JAMARJI: 41. obletnica najdbe Kamniške jame

Na praznik, 1.5.2019, smo se glede na povabilo, kar se seveda spodobi, podali na »praznovanje obletnice Kamniške jame«

Po naporni in ognjeni prejšnji kresni noči ter odpravi v nečloveški zgodnji uri smo se znašli malo pred parkiriščem (cca. 2 km) v Kamniški Bistrici (7:00). Kjer so nas, naši kolegi že čakali. Skupaj smo tako z najrazličnejšimi pridelovalci šnopčka poskušali utopiti žalost na potencialne sežgane čarovnice in Turke prejšnje noči. Namesto jutranje budnice 1.5. pa smo skupaj nekaj zapeli in zavriskali, tako da so nam še »Budničarji« v Kamniku zavidali.

Sledil je dolg vzpon do baznega tabora. Z dežnikom v roki smo odgnali vsak pričakovan in nepričakovan dež. Morda tudi kakšno strelo :)

Kot strela z jasnega smo se znašli okoli 8.30 v baznem taboru. Kjer se je po našem velikem začudenju »gujdek« kar sam ujel, ulegel na mizo in počakal ogenj. Še zdaj točno ne vem ali je bila to sreča, morda prevelika jutranja degustacija domačih šnopsov ali pa morda res delo Kamniških jamarjev, kot se je govorilo okoli.

V baznem taboru je predsednik kluba vestno pazil na jutranji ogenj. Kar nam je vsem cca. 40 udeležencem odvalilo kamen od srca, le-ta so se zvalila okoli ognja. Tako smo se lahko lahkih nog na okrog podali naprej proti sami jami.

Pod do jame nam je ponudila cca. 2 uri lepega razgleda in prekrasnega vremena. Da o debatah niti ne govorimo. S strani starešin smo bili deležni poučnih zgodb o jamah in bolnicah, le tam iz svetovnih vojn, ter o delovnih akcijah lokalnega kluba v prejšnjih desetletjih.

Pred vhodom v jamo smo tako nekaj pozobali. Sledila je tretja degustacija. Vse je že začelo zanimati, le kateri pridelovalec bo tudi zmagovalec.

Kamniška jama se je ustalila na okoli 1400m višinske razlike, vstop v jamo je možen s predhodno najavo in ključem od vrat. Jama je močno razvejana in predvsem suha, v določenem delu tudi malo mokra.

Živih živali tokrat nismo videli, niti malih, kaj šele večjih. Našli smo »okamenelega konjička«, v velikosti skoraj morskega konjička. Verjetno se tako najbolje poda v samo okolico.

Po več kot dobri uri hoje po jami smo malo blatni prišli do družabnega cilja. Kjer smo malo pokramljali, ugasnili luči, zapeli pesmi. Ter kot se spodobi, že 41 let do sedaj, nazdravili s steklenico jamarskega vina. Le to smo skrbno postavili na »prazgodovinski šank«- kamnito polico, kjer je nastala že prava zbirka steklenic. Ta je tako simbol vseh lepih predvsem pa družabnih dogodkov, katere so Kamniški jamarji preživeli skupaj z naravo.

Počasi smo jo popihali na svetlobo in v dolino do baznega tabora na cca. 800 metrov višinske. Čisto zraven le tega (150m) se vije dokaj velik slap »harmonika«, kateri je primeren za vse ki imajo radi mokre majčke in radi namakajo vode v nogo. Seveda pa tudi za gasilce:)

Ob okoli 16.30 smo razsedlali edinega konja in prišli v bazni tabor. Kjer se je okoli odojka zbralo še več udeležencev, kot nas je bilo v sami jami. Tako prijetno druženje, katerega bi morali uzakoniti v vseh jamarskih društvih, se je odvijalo vse do pozne noči oz. do naslednjega dne za tiste, ki so tam prespali.

Glede na to, da so prejšnji dan skrbno počistili gozd suhega vejevja, je dan kasneje vzplamenel kres na rečni strugi zraven tabora. Čarovnica je žal zbežala, zato smo na vrh postavili le smrečico.

Alenka še dodaja nekaj svojih misli glede obiska Kamniške jame: »Na občnem zboru Tirskih zmajev je beseda nanesla tudi na meritve jame. Kamničani so nam po koncu zbora dali en lep posladek – pokazali so nam svoje lasersko skeniranje jame z inštrumenti s centimetrsko natančnostjo. Poleg tega pa so hrib, kjer se nahaja jama posneli tudi z dronom. Tako bodo naredili izjemno natančen 3D model površja, v katerega bodo vpeli načrt oz. sken svoje jame. Z laserskim skeniranjem jame so odkrili marsikatero skrivnost jame – npr. geološke strukture. Naredili pa so tudi zanimivo primerjavo dveh laserskih skenerjev – Leica BLK360 in Riegl VZ400.

Tako smo vsi komaj čakali, da v živo vidimo to jamo. Videli smo konkrecije, zaplate mangana, starejšo sigo, vodne napravine, aragonitne ježke, erozijske oblike – fasete, kotlice, jezike. Pa seveda tudi zasigane površine. Pa različne meandre, ogromne prostore…res izjemna jama nad dolino Bele.«